Zgodovina je tudi ogledalo sodobnega časa

Narodi in družbene skupnosti nastajajo in izginjajo. Ena bolj znanih tovrstnih skupnosti so bili Etruščani. Ohranjene ostanke njihove kulture si lahko obiskovalci Rima ogledajo v številnih muzejih. Etruščanski dediščini je namenjen dobršen del vatikanskih muzejev, Museo Nazionale Etrusco di Villa Giulia pa je v celoti posvečen etruščanski zgodovini in kulturi.

Eden najuglednejših strokovnjakov, ki se ukvarjajo z zgodovino Etruščanov, je zagotovo Mario Torelli, leta 1937 rojen v Rimu. Arheolog, ki uživa velik ugled po vsem svetu, je bil najprej redni profesor na univerzi Cagliari, še vedno je redni profesor na univerzi v Perugii, kot gostujoči profesor pa je predaval na številnih univerzah, predvsem v ZDA, Kanadi, Franciji in Veliki Britaniji. Je dobitnik vrste častnih doktoratov in član več akademij znanosti. Izjemno je spoštovan zaradi širokega vpogleda v antične kulture, ki jih je proučeval – od Grčije, prek Etrurije, pa vse do Rima. Njegova knjiga Storia degli Etruschi (Zgodovina Etruščanov), ki jo je napisal pred tridesetimi leti, je izredno pomembno znanstveno delo. Pomembna pa so tudi njegova arheološka odkritja na temo religije in virov družbene moči. Torelli v svojih delih poglobljeno prepleta zgodovinsko-epigrafično raziskovanje, inkonološke analize, zgodovinsko-verska vrednotenja in antropološke raziskave, pri čemer nikoli ne zanemarja ekonomskih in družbenih struktur, prav tako ne ideoloških in institucionalnih vidikov starih kultur.

Z Mariom Torellijem smo se pogovarjali v Rimu, potem ko je od italijanskega predsednika prejel Balzanovo nagrado za leto 2014.

Zakaj od več stoletij stare in močne etruščanske kulture ni ostalo več arhitektonskih spomenikov?

Ni popolnoma res, da iz etruščanskega obdobja nimamo izjemnih spomenikov. Starogrških spomenikov je, denimo, ostalo precej več, ker so imeli Grki marmor, torej zelo kakovosten material, iz katerega so gradili svoje templje, javna in druga poslopja. Etruščani so imeli vulkanski kamen, imenovan tuf, ki se hitro poškoduje in tudi hitreje propada. Pogoj za stopnjo ohranjenosti je torej razlika v tehnikah. Pa vendar, če pogledate glavna etruščanska mesta, Tarquinio, Cerveteri, Volci in druga, boste našli imenitne spomenike, ki so se uporabljali predvsem za pogrebne namene, oziroma grobnice, ki so bile pod zemljo. Pozneje so klesali kamen za fasade. Castel d'Asso je poln takšnih nekropol.

Zakaj je propadla etruščanska država?

Etruščani so ustvarili bogato in napredno družbo, ki je temeljila na suženjstvu. A to ni bilo suženjstvo v običajnem pomenu besede, kajti po statusu bi etruščanske sužnje lahko umestili med sužnje in svobodne ljudi. Takšnih primerov je bilo na območju Sredozemlja veliko. Precej pozneje, med 4. in 3. stoletjem pred našim štetjem, so Etruščani spoznali, da ne morejo voditi pomembnejših vojn, če se opirajo izključno na zelo omejeni vladajoči razred, katerega pripadniki so imeli edini pravico nositi orožje. Tako so postopoma v različnih obdobjih in oblikah osvobajali svoje sužnje. Dejstvo pa je, da so to storili prepozno. V Rimu so to naredili veliko prej in bistveno bolj uspešno. Imamo rimske zapise iz 3. in 2. stoletja pred našim štetjem, ki pričajo o uporu nekdanjih sužnjev v mestu Volsiniji, enem od glavnih središč Etrurije. Iz tega je mogoče razbrati, kako so si sužnji postopoma pridobivali svobodo. Najprej so dobili pravico do upravljanja svojih templjev in financ, nato pa še orožje. Takrat so se Etruščani borili proti Rimu in so potrebovali vojake. Etruščanski sužnji pa so nato hoteli popolno svobodo. In so jo tudi dobili. Začeli so se poročati s pripadnicami vladajočega razreda, lahko so podedovali premoženje, postajali člani mestne uprave, senata … Na koncu so pregnali svoje nekdanje vladarje. Vendar je do osvoboditve nekdanjih etruščanskih sužnjev prišlo prepozno. V 4. in 3. stoletju pred našim štetjem so jih porazile rimske sile.

Preostali pripadniki vladajočega razreda so se pridružili Rimljanom in jih pozvali, naj se bojujejo proti nekdanjim sužnjem. To pa je pravzaprav tisto, kar se danes na veliko dogaja v Evropi. Evropa je v rokah ZDA. Njih prosimo za pomoč. ZDA vodijo vojne – včasih tudi za Evropo – na Bližnjem vzhodu in drugod. Marsikaj je bolj ali manj podobno tistemu, kar se je dogajalo nekdaj. Seveda pa je bil način vzpostavljanja oblasti pri Rimljanih povsem drugačen.

Česa se lahko naučimo od učiteljice življenja oziroma iz delov zgodovine, ki jo proučujete?

Naša dediščina, ti zgodovinski spomeniki, so neprecenljivo bogastvo. Vse to moramo raziskati, razumeti in nato razumljivo predstaviti ljudem. To je eden od segmentov našega dela. Italijanska in evropska kultura se že od 18. stoletja zanimata za Etruščane. Citirali ste znan Ciceronov rek, da je »zgodovina učiteljica življenja«. Dodal bom stavek italijanskega filozofa Benedetta Croceja: »Vsaka zgodovina je sodobna zgodovina.« Vse do 70. let prejšnjega stoletja ni bila raziskana družbena zgodovina Etruščanov. Nihče ni o tem ničesar napisal. Od konca 19. stoletja do poznega 20. stoletja je bil v središču pozornosti narod. Govorilo se je o etruščanskem narodu. Družbeni premiki, ki so v 60. in 70. letih pretresali Evropo in Ameriko, so prebudili zanimanje za družbeno življenje starodavnih ljudstev. Veliko vsega, kar vidimo v njihovi zgodovini, se kaže tudi v naši sodobni zgodovini in naši družbi. Vendar se je to končalo, danes tega ni več. V najnovejši, zelo debeli knjigi Etruscology je vprašanjem suženjstva posvečenih borih pet vrstic.

S čim pojasnjujete ta odmik raziskovalnega fokusa?

Ekonomijo in družbene probleme so preprosto izbrisali z našega obzorja.

Ni več razrednega boja, po padcu komunistične ideje pa tudi nimamo nobene resnične alternative?

Tako je. To sicer ne pomeni, da sem zaradi takšnega razvoja srečen, a tako pač je.

Mar to pomeni, da si zgodovina kot znanost vedno prizadeva za gradnjo nečesa in, namesto da bi ostajala pri pomembnejši nalogi, rekonstruira?

Vsako obdobje človeške zgodovine ima neki poudarek, točko, na katero se osredotoči.

Tako kot je to zdaj osebna, individualna zgodovina?

Drži. Pravkar pišem knjigo o zgodovini etruščanske družine. Tudi prej je lahko vsak videl družinske spomenike in dokumente, a do zdaj ni o tem še nihče napisal knjige. Seveda se nimam za bolj pametnega od svojih predhodnikov, toda temu se do zdaj preprosto ni nihče v celoti posvetil.

Ali lahko na podlagi tega sklepamo, da znanstvenik pri svojem delu ne more biti neodvisen?

To ni vprašanje neodvisnosti. Sebe imam za neodvisnega v tem smislu, da lahko pišem, o čemer želim pisati.

Nisem mislil vas osebno, sprašujem vas, ali obstaja val, ki vas nosi, val, ki se mu lahko le redko kdo upre?

Da, to je tisto, kar že od Hegla naprej imenujemo »duh časa«.

Nam lahko razkrijete, kaj bi utegnilo biti za današnjega oziroma jutrišnjega bralca zanimivo v opisovanju življenja neke etruščanske družine?

Seveda je zelo težko pisati zgodovino neke družine. V našem primeru imamo vrsto podatkov, ki se stekajo v isto smer, zapiske iz časov starega Rima, zgodbo o glavnih osebah iz treh prvih rodov te družine, očeta, sina, nečaka in vnuka. To je edinstveno. Imamo grobnico te družine. To je edina poslikana grobnica v Tarquinii. V njej je s slikami iz grške mitologije prikazano posmrtno življenje. Del grobnice je bil uničen, in to očitno namenoma. Poskušam odkriti, zakaj oziroma kaj se je tukaj dogajalo od začetka do konca 4. stoletja pred našim štetjem.

Kaj se je zgodilo?

Člani te družine so bili zagrizeni nasprotniki Rimljanov. Ugotovili smo, da je bil samo en njen član pokopan nekje drugje, in to s svojo materjo, ne pa tudi očetom. Prišel sem do ugotovitve, da je bila družina pregnana iz Tarquinie, ker so to zahtevali Rimljani. Imamo dokument iz leta 308 pred našim štetjem, iz katerega je razvidno, da je neki rimski konzul, ki se je pred tem bojeval na jugu Italije, na hitro odpotoval v Tarquinio. Takrat je tukaj dosegel neko vrsto premirja. Jasno je, da je lahko problem odpravil tako, da se je obrnil na tiste Etruščane, ki so bili naklonjeni Rimljanom, in proti tistim, ki so bili nasprotniki Rima. To je, na kratko, del zgodbe o tej družini. Očitno gre za zelo kočljivo zgodovinsko obdobje, ko je etruščanska hegemonija prehajala v rimsko hegemonijo.

Upate, da bo ta družinska zgodovina zanimiva tudi za bralce zunaj kroga strokovnjakov, ki se ukvarjajo z zgodovino Etruščanov?

Poskušam pisati na dveh ravneh. Ena je preprosta in lahko razumljiva, druga pa povsem znanstvena. Javnosti bi rad na razumljiv način pokazal, kaj se je v 4. stoletju pred našim štetjem dogajalo v etruščanski družbi . To je bilo pomembno obdobje etruščanske zgodovine.