Zlato kot gravitacijsko središče

Zlato je že tisočletja simbol bogastva, varnosti in zaupanja. Njegova raba in vrednost se skozi zgodovino nista bistveno spremenili, čeprav so se okoli njega spreminjale vse druge oblike denarja in naložb. V časih, ko se zahodni svet sooča z visoko zadolženostjo, trdovratno inflacijo in nestanovitnostjo valut, se vlagatelji znova ozirajo k plemenitim kovinam kot zatočišču pred negotovostjo. Pa je takšno ravnanje nespametno?

Po ocenah Svetovnega zlatarskega sveta (WGC) je bilo do danes izkopanih približno 216.000 ton zlata, kar bi po današnji ceni pomenilo več kot 30 bilijonov ameriških dolarjev. Če bi vso to količino zlata zbrali na enem mestu, bi tvorila kocko s stranico le nekaj več kot dvajset metrov. Analitiki banke Goldman Sachs ocenjujejo, da zlato predstavlja približno šest odstotkov vseh svetovnih finančnih sredstev, kar je precej več kot na začetku leta, ko je predstavljalo le okoli štiri odstotke. Delež zlata na prvi pogled deluje razmeroma majhen, a v resnici odraža veliko zaupanje vlagateljev vanj kot v hranilnik vrednosti, ki se ne opira na obljube izdajateljev, temveč na svojo lastno omejenost.

Matej Krajnik, Generali Investments FOTO: Tina Ramujkič/generali Investments

Količina zlata na svetu se namreč povečuje izredno počasi, saj se na leto izkoplje približno 3500 ton, kar pomeni le dva do tri odstotke več skupne letne zaloge. Če to primerjamo z rastjo količine denarja v obtoku, je razlika očitna. Denarni agregat M2, ki meri količino gotovine in bančnih vlog, raste globalno po ocenah okoli sedem odstotkov na leto. V nekaterih gospodarstvih je rast še višja, zlasti v obdobjih, ko centralne banke izvajajo politike kvantitativnega sproščanja ali vzdržujejo nizke ali celo ničelne obrestne mere, kakršnih smo bili deležni tudi v evrskem območju pred letom 2022. Medtem ko se zaloga zlata poveča za približno tri odstotke na leto, se količina fiat denarja poveča več kot dvakrat hitreje. Rezultat je jasen: zlato ohranja kupno moč precej bolje kot papirnate valute, ki jih spremljajo proračunski primanjkljaji in monetarna ekspanzija.

Enako je veljalo tudi v preteklosti, a redko smo bili priča takšni »zlati mrzlici«, kot jo spremljamo danes. V zadnjih letih je skokovito rast cen zlata spodbudilo predvsem vedenje centralnih bank. Po podatkih WGC so bile te med največjimi neto kupci zlata v zadnjem desetletju. Posebej izstopajo Kitajska, Indija in Turčija, ki povečujejo svoje rezerve v obdobju, ko se zaupanje v ameriški dolar kot edino globalno rezervno valuto počasi zmanjšuje. Takšni premiki imajo tako simbolen kot strateški pomen, saj kažejo, da tudi monetarne oblasti iščejo zaščito pred razvodenitvijo vrednosti denarja in pred morebitnimi geopolitičnimi pretresi, ki bi lahko vplivali na vrednost njihovih deviznih rezerv.

Čeprav se v sodobnem času mnogi sprašujejo, ali ima zlato še vedno smisel kot naložba, podatki govorijo sami zase. Od začetka stoletja se je njegova cena povečala za več kot štirikrat, in to kljub več obdobjem popravkov in ohladitev. Zlato ne prinaša donosa v obliki obresti ali dividend, a njegova vloga ni v ustvarjanju dohodka, temveč v ohranjanju vrednosti. V portfeljih pogosto predstavlja manjši delež premoženja in tako zagotavlja učinkovito zaščito pred inflacijskimi šoki ter krčenjem realne vrednosti drugih naložb.

V časih fiskalne nepremišljenosti, ko države povečujejo zadolženost in s tem količino denarja v obtoku, zlato ostaja ena redkih stalnic. Njegova ponudba je fizično omejena in neodvisna od političnih odločitev. Zlato zato ni ostanek preteklosti, temveč eden redkih opomnikov, da stabilnost ne izvira iz obljub in finančnih modelov, ampak iz redkosti ter zavedanja, da resnične vrednosti ni mogoče natisniti. V svetu, kjer denar izgublja svojo težo zaradi preobilja, zlato ohranja svojo gravitacijo in prav ta gravitacija ga dela čedalje bolj plemenitega.