Omejevanje pravic SDH v Luki Koper je nezakonito

Pred skupščino Luke Koper smo se pogovarjali z Ireno Prijović iz Združenja nadzornikov Slovenije.

Objavljeno
29. junij 2017 17.28
Maja Grgič
Maja Grgič
Ljubljana – Delničarji Luke Koper bodo na današnji skupščini na predlog SDH med drugim odločali o odpoklicu zdajšnjih nadzornikov družbe in imenovanju novih ter o imenovanju posebnega revizorja, ki naj bi preveril posle, ki jih je Luka v zadnjih treh letih sklepala z izvajalci pristaniških storitev in kjer je finančna uprava odkrila kar nekaj nepravilnosti.

Slovenski državni holding (SDH) predlaga, da bi pristaniško družbo v novem mandatu nadzirali dosedanji člani nadzornega sveta Andrej Šercerb, Rado Antolovič in Žiga Škerjanec, poleg njih pa še Barbara Nose in Milan Jelenc. A kot je mogoče izvedeti neuradno, spremembe tega predloga na sami skupščini niso izključene. Sedanji nadzorniki Luke svojega predloga niti za sklic skupščine niso podali. Predstavniki zaposlenih in civilna fronta Vstala Primorska medtem zamenjavam tudi letos kot že lani nasprotujejo. O tem smo se pogovarjali z generalno sekretarko Združenja nadzornikov Slovenije (ZNS) Ireno Prijović.

Tako kot lani tudi letos zunanji in notranji deležniki Luke Koper nasprotujejo skupščinskim predlogom lastnika, torej SDH, ki v imenu države naložbo upravlja. Med drugim nasprotujejo prenovi nadzornega sveta, čeprav se članom mandat letos izteka. Znova ne izključujejo niti protestov. Ali s tem posegajo v osnovne lastniške pravice?

ZNS je že lani ob dogodkih v Luki Koper opozoril, da ima SDH kot upravljavec zakonsko pravico predlagati zamenjavo članov nadzornega sveta. To je ena najpomembnejših pravic delničarjev in tudi podlaga za aktivno upravljanje naložb. Poseganje zaposlenih, ki imajo svoje predstavnike v nadzornem svetu, v to pravico je nezakonito in nelegitimno. Svoje nezadovoljstvo zaradi zamenjave nadzornikov, ki jih je imenoval kapital, argumentirajo zgolj s tem, da družba uspešno posluje. Vendar to še ne pomeni, da bo nadzorni svet ostal v nespremenjeni sestavi. Določena kontinuiteta je vedno dobrodošla, ampak ob izteku mandata je vedno treba razmisliti o sestavi nadzornega sveta, ki bo nagovarjala bodoče izzive nadzorovanja družbe. Tako da SDH nedvomno ima pravico, da predlaga in skupaj z drugimi delničarji imenuje nove nadzornike po svoji izbiri. Pri nasprotovanju zamenjavi nadzornikov civilna iniciativa in zaposleni prejudicirajo menjavo uprave. O tem, kdo bo sedel v upravi, odloča nadzorni svet skupaj s predstavniki zaposlenih v nadzornem svetu, ne pa svet delavcev. Na ta način svet delavcev posega v pravice delničarja. Nikoli do zdaj nismo bili priča, da bi delničarji nasprotovali izboru predstavnika delavcev v nadzornem svetu, v tem primeru pa delavci vnaprej nasprotujejo predlogu kapitala. Glede na grožnje z morebitnim protestom in na lanske izkušnje je treba opozoriti, da je uprava tista, ki mora poskrbeti, da te razmere z zaposlenimi uredi in poskrbi, da je družba ustrezno vodena.

Srečujemo se s situacijo, ko si nekdo, ki ni delničar, prisvoji lastniške pravice, ko pa je treba odgovarjati za to, pa se skrije. Še vedno denimo ni razrešeno, kdo bo plačal škodo, ki je nastala ob lanski ustavitvi dela v Luki, ko je SDH poskušal zamenjati del nadzornikov. Lahko rečemo, da prihaja do popolnega mešanja korporativnih vlog?

Pri tem gre za popolno kršenje pravil korporativnega upravljanja. Ne gre le za kršenje dobre prakse, ampak gre pri omejevanju pravic delničarjev za nezakonito ravnanje.

Luka Koper je nedvomno pomembna državna družba, ampak tudi Telekom Slovenija in Petrol sta pomembni podjetji, in ko je država tam letos zaradi izteka mandata imenovala nove nadzornike, ni bilo nobene vstaje. Ali to kaže, da si delavci in lokalno okolje ena podjetja bolj lastijo kot druga? Spomnimo se tudi »kadrovskih stavk« v energetiki.

Luka je morda v nekoliko drugačni vlogi, kot sta Petrol in Telekom. Razmere v Luki lahko gledamo v luči določenih strateških projektov in s tem politike, pa tudi moči sindikatov proti vodstvu. Zdi se, da se želi ohraniti določen status quo in se to poskuša doseči s pozicijo moči. Ne v primeru Petrola ne Telekoma na strani SDH zagotovo ni šlo za pregledno vodene postopke kadrovanja nadzornikov glede na to, da so bili z nasprotnimi predlogi predlagani kandidati, ki niso šli skozi kadrovske postopke v družbah, v katerih so sodelovali tudi predstavniki SDH, prav zato, da bi se temu izognili. Vendar na koncu je SDH tisti, ki predlaga ljudi, ki jim zaupa. V Luki pa je, kot kaže, lanska izkušnja nekako obratna – tam morajo nadzorniki zaupati delničarjem. Prazen predlog, v katerem nadzorniki Luke niso predlagali imen novih nadzornikov, predstavlja opustitev zakonske dolžnosti nadzornikov in kaže na določeno frustracijo, ki jo je zaznati tudi v drugih državnih družbah. Vendar ne glede na vse to so nadzorniki tisti, ki morajo opraviti svojo nalogo z vso dolžno skrbnostjo ter predlagati imena, in ne prazne liste.

Ali ta prazen predlog kaže, da zdajšnji nadzorniki Luke Koper kot znak nekakšnega upora niso opravili svoje naloge?

Ne vem, kako so stvari tekle. Vsekakor pa bi morali predlagati imena, lahko tudi sami sebe. Zdaj pa je SDH predlagal nek slamnati predlog zato, da bo ta točka formalnopravno izvedljiva. Razumem frustracijo nadzornikov, vendar nadzorniki morajo ravnati zakonito in v dobro družbe, kalimerovsko obnašanje nas ne bo nikamor pripeljalo.

Tako kot pri Petrolu in Telekomu bodo tudi v Luki končna imena nadzornikov znana šele na skupščini. Je to zaradi preglednosti upravljanja primerna praksa, da SDH kadrovske nasprotne predloge podaja šele na skupščini, ali je to glede na diskreditacije, ki so jih deležni kandidati po objavi imen, dopustna rešitev?

Ne, to ni primerna praksa. SDH postopke vodi tako, da ima v nominacijskih odborih družb svoje predstavnike, ki nato skupaj z nadzornim svetom predlagajo nove kandidate, zato je to, da se nato na skupščini zadeva odvrti v popolnoma nasprotno smer, izigravanje nadzornih svetov. Kot skrajen primer odziva na to sta omenjeni prazen predlog nadzornega sveta Luke Koper in kasnejši slamnati predlog SDH. To ni korak v pravo smer. SDH bi moral znati zdržati te diskreditacije možnih kandidatov, kar pomeni, da bi moral predlagati imena, ki jih ne bi bilo možno diskreditirati oziroma bi bilo mogoče očitke zavreči, ne pa iskati načina, da se te skupščine čim laže tehnično izpeljejo na račun transparentnosti. Prišli smo do tega, da smo se navadili, da imamo v sklicih skupščine tako imenovane lažne kandidate, kar kaže, da nismo zdržali načela preglednosti.

Eden izmed očitkov, ki jih SDH izreka na račun Luke Koper, so tudi izvajalci pristaniških storitev, ki jih najema Luka, in kjer so nadzorni organi ugotovili številne nepravilnosti in izkoriščanje delavcev. Luka sicer dobro posluje, vendar ali je za državno in povrh še javno podjetje, ki naj bi poslovalo družbeno odgovorno, sprejemljivo, da na svojem dvorišču dopušča takšne zlorabe?

Poslovnega modela Luke in primerljivih pristanišč ne poznam, zato se o tem ne morem izrekati. Lahko pa rečem, da se danes na družbe gleda v veliko širšem družbenem kontekstu. Zato imamo tudi evropsko direktivo o nefinančnem poročanju, ki zahteva, da družbe delničarjem in javnosti podajo določena razkritja o poslovnem modelu družbe, o odnosu družbe do okolja, zaposlenih, o spoštovanju referenčnega kodeksa. Zato imamo v Sloveniji novelo ZGD-J, ki prenaša to direktivo. Omenjena novela pravi, da naj razkritja v izjavi o nefinančnem poslovanju kot del poslovnega poročila vsebujejo informacijo o okoljskih, socialnih in kadrovskih zadevah, o spoštovanju človekovih pravic ter zadevah v zvezi s korupcijo in podkupovanjem. Na tem se zelo gradi ali izgublja ugled podjetja. Danes nobena družba, sploh javna delniška – pa pri tem sploh ni pomembno, ali je državna – ne more zanemariti tega, da sta se pogled na družbe in pa odgovornost za celotno verigo deležnikov, tudi dobaviteljev in podizvajalcev, pomembno spremenila. Vodstva morajo temu prilagoditi strategije podjetij in te elemente vgraditi vanjo. In če je bila družbena odgovornost nekoč razumljena, da je podjetje prek sponzorskih sredstev vračalo okolju, se je ta paradigma spremenila, saj ta zdaj zadeva odnose z vsemi deležniki. Uprava je tista, ki mora takšno strategijo izvajati, nadzorni svet pa nadzorovati. Agencijski delavci sami po sebi niso sporni, če pa je to model izogibanja normalnim odnosom z delavci in kršenje delovnopravne zakonodaje, pa je to problem. Danes se namreč od družb zahteva trajnostni model poslovanja in odgovoren odnos do vseh delavcev in deležnikov.