Opazili smo: Tuš na okopih »pravega« slovenstva

Ali kako se je skrb za slovensko lastništvo in trajnostni razvoj sprevrgla v šovinizem.

Objavljeno
29. marec 2017 10.58
A. M.
A. M.

Že vse od te dni spet aktualne prodaje Mercatorja Agrokorju se je med trgovci na Slovenskem (pa ne le slovenskimi) razbohotilo oglaševalsko igranje na domoljubne note. Slovenski izdelki, slovenski dobavitelji, slovenski lastniki so dvignjeni na piedestal, glede na očitno uspešnost tega tržnega prijema (če ne, se ga ne bi tako dolgo oklepali), je to glasba, ki voljno seda v ušesa slovenskih potrošnikov.

Sklicevanje na lokalno proizvodnjo ne nagovarja le množice zagovornikov ekonomskega »nacionalnega interesa«, ampak se odlično sklada tudi s hvalevrednim promoviranjem trajnostnega razvoja. V lokalnem okolju proizvedeni prehranski (in drugi) izdelki ne pomenijo le, da cekini ostanejo v domačih žepih, ampak z domnevno odgovornejšim ravnanjem, skrajšanimi transportnimi potmi in podobnim še prispevajo k ohranjanju okolja.

V rog slovenstva v zadnjih letih močno piha tudi domača trgovska veriga Tuš, ki pa je z zadnjo kampanjo vendarle šla korak predaleč, ko je skrb za »slovensko« zamenjal šovinizem. Kampanja, ki nam sporoča, da so »domači« zgolj tisti proizvajalci, ki slišijo na »avtohtona« imena, kot so Janez, Tončka, Polde ali Mirko, ne pa tudi tisti, ki se dičijo z bolj eksotičnimi imeni, je kratko malo nevredna podjetja Tuševega kova.

Zato njegovemu vodstvu, predvsem pa tržnikom, vljudno priporočamo, naj se razgledajo po slovenski družbi, v kateri bodo brez posebnega truda našli neredke »domače« Senade in Reneje, Gine in Marine, konec koncev tudi Juane in Xin Chaoje, ki v potu lastnega čela marljivo soustvarjajo tako opevano »slovensko«. Igranje z nizkotnimi nacionalističnimi čustvi pa naj le opustijo; na tem odru je v zadnjem času že tako preveč igralcev.