Tiskane izdaje
V času poplave slabihnovic iz Maribora je zgodba mariborskega proizvajalca montažnih hiš Lumar toliko bolj izstopajoča. Družina Lukić je Lumar leta 2012 sicer prodala avstrijski skupini Green Building Group, da bi mu zagotovila večjo varnost in prodor na tuje trge, letos pa so ga odkupili nazaj, saj so bili nezadovoljni z vlogo, ki so jim jo v skupini namenili.
Marko Lukić je vodenje podjetja prevzel od svojega očeta Milana Lukića, nekdanjega direktorja Marlesa, ki je podjetje ustanovil leta 1992. Kot nekdanji vrhunski alpinist in plezalec Marko Lukić primerja vodenje podjetja z gorništvom, govori o vztrajnosti in učenju na napakah. O usodni neenotnosti Slovencev ter novi samozavesti ob ugotovitvi, da so njihove hiše kvalitetnejše od avstrijskih in nemških.
Kakšno je poslovno okolje v Sloveniji ta hip? So optimistične izjave o okrevanju gospodarstva upravičene?
V našem podjetju za zdaj učinkov rasti BDP še ne občutimo. Pri povpraševanju je v Sloveniji še vedno močan pritisk na zmanjševanje cen. Nismo zgolj dosegli dna, smo že kar pod dnom. Velika večina slovenskih podjetij dela samo še za to, da ustvarja denarni tok. Zato v prodajnih cenah ni vsega, kar bi cene morale vsebovati; stroškov razvoja, amortizacije. Slej ko prej se bo to zelo močno odrazilo v naši realnosti. Podjetja so zdaj zadovoljna že s tem, da so likvidna.
Porabljajo svoje notranje rezerve …
Najedajo lastno substanco. Sicer poznam predvsem podjetja iz naše panoge, ampak to se ne more dobro končati. Nekje se zadeva ustavi. Ali nekdo na koncu ne bo dobil hiše, bo ta slabše kakovosti ali pa bo imel hišo brez garancije. Trg bo pač moral opraviti svoje.
Foto: Tadej Regent/Delo
So takšne razmere tudi nasploh na nepremičninskem trgu?
Vsi pričakujejo dodatna drastična znižanja cen, ki pa jih ni in ni. In jih tudi ne pričakujemo. Cene lahko dodatno padejo le pri slabih nepremičninah. Tisti, ki imajo kakovostne nepremičnine in niso v hudi stiski, bodo s prodajo počakali. Nekvalitetne, slabo grajene nepremičnine na slabih lokacijah pa tako niso tržno zanimive in so slaba naložba, ker ne bodo ustvarjale nove vrednosti. Do drastičnega znižanja cen nepremičnin lahko pride zgolj ob popolnem kolapsu ekonomije, ko pa tudi to postane nepomembno.
Kakšno je vaše mnenje o reformah, ki se jih v Sloveniji lotevamo že leta, a jih ne zmoremo zares izvesti? Kakšnih reform si vi želite?
V bistvu se pogovarjamo o istem; o dolgotrajnosti upravnih postopkov, izdaji gradbenih dovoljenj. Ne samo pri gradnji individualnih hiš, tudi pri gradnji trgovskih centrov, tovarn ... Veliko je primerov, ko vlagatelji predolgo čakajo na dovoljenja in jih na koncu ne izvedejo. Take investicije pa imajo multiplikativne učinke. Pogrešamo ukrepe pri stroških dela, delovnopravni zakonodaji. Pravzaprav gre za osnovne stvari, spoštovanje pravne države in učinkovitost javnega servisa. Ko iz zasebnega sektorja govorimo o problemu javnega sektorja, se to vedno zlorabi za kritiko, da mi želimo znižanja plač medicinskih sester, gasilcev ... Prepričan sem, da ni normalnega človeka iz tržnega sektorja, ki bi si želel znižanja plač tem poklicem. Kvečjemu smo si enotni, da jim jih je treba zvišati. Ampak ti ljudje potrebujejo dobro vodenje, pravilne postopke, prave šefe. Problem je, da javna uprava ni dobro organizirana. Treba je končati z demagogijo, da želimo mi, vampirji iz zasebnega sektorja, tem ljudem kaj slabega. Mi želimo zgolj učinkovito javno upravo, ki bo servis prebivalcev in gospodarstva. Zdaj pa se izgublja denar na sto straneh, bodisi namerno bodisi zaradi neučinkovitosti.
Imate kakšno sporočilo za novoimenovanega ministra Počivalška? Kakšna so vaša pričakovanja?
Novega ministra ocenjujem kot kompetentnega človeka, ki lahko naredi veliko za gospodarstvo, če bo imel dovolj politične podpore. Zdravko Počivalšek gotovo ve, kako se poslu streže in kaj gospodarstvenik potrebuje. Prepričan sem, da bo te ukrepe tudi izpeljal. Pričakujem pa predvsem ukrepe, ki sem jih že naštel.
Ekonomist dr. Štiblar je pred časom dejal, da gre gospodarstvu tem bolje, manj ko vlada ukrepa. Se strinjate z njegovim mnenjem, naj vas zgolj pustijo pri miru in boste že poskrbeli zase?
Gospodarstveniki zagotovo vemo, kako se delajo posli, potrebujemo pa nekakšen okvir, servis, ki nas ne bo omejeval. Potrebujemo pa tudi jasne cilje, ki jih mora postaviti država, povedati, kam želimo priti, kakšno strategijo bomo za to ubrali in kakšna sredstva imamo na razpolago. Problem je torej v tem, da kot družba ne vemo, kaj želimo. Nimamo vizije. Ni dovolj reči, želimo si, da nam bo šlo dobro. Ampak moramo reči, tja želimo, do takrat in te ukrepe je treba zato izvesti. Država pa naj nam pomaga oziroma, še bolje, naj nam ne onemogoča poslovanja. Primer so subvencije ekosklada. Ker te niso ves čas na razpolago, prinaša ta ukrep, ki je v osnovi za nas dober, v sistem tako močna nihanja povpraševanja, da nam povzroča dodatne stroške. Stranke zaradi subvencij več mesecev čakajo z odločitvijo o investiciji, mi pa takrat nimamo dela. Nato pa ga je preveč. Torej gospodarstvo potrebuje stabilnost, da za tri- do petletno obdobje vemo, kakšni bodo davki in druge okoliščine, ne pa da imamo vsakih nekaj mesecev novega gospodarskega ministra. Potrebujemo tudi družbeni konsenz, da moramo sodelovati, če naj nam gre bolje. Dokler vsak vleče na svojo stran, ne bo napredka.
Kako podjetje Lumar posluje letos?
Podjetje bo letos poslovalo zelo dobro, ocenjujemo, da bodo skupni prihodki od prodaje letos med 11,3 in 11,5 milijona evrov. To pomeni rast za 12 odstotkov, zrasel bo tudi dobiček. Delujemo v izjemno zahtevni panogi, zato smo se morali v podjetju pred leti dobro prešteti in ugotoviti, da moramo več priložnosti poiskati v tujini. Tako smo izvoz v treh letih z desetih odstotkov povečali na letošnjih 45 odstotkov. To nam je omogočilo rast in dobičkonosnost. Slovenski trg namreč zaslužka več ne omogoča. Gre, kot sem že povedal, za pokrivanje stroškov. Zato je za nas bistveno, da naše znanje poskušamo unovčiti na tujih trgih, ki to znanje nagradijo, priznajo pravo ceno. Zato smo prepričani, da mora naša družba temeljiti na znanju, ne zgolj na marljivosti. Izkušnja iz Švice in Avstrije je zelo pozitivna, na teh trgih ustvarjamo za 30 do 40 odstotkov višjo ceno. Zato zdaj gradimo novo vzorčno hišo na Dunaju, v Avstriji smo ustanovili tudi novo podjetje Lumar Haus.
Da se širite na avstrijski trg samostojno, je najbrž posledica razhoda z nekdanjim partnerjem, avstrijskimGreen Building Group?
Tako je. V dveh letih in pol delovanja v skupini smo pridobili nekatera znanja, stike. Predvsem pa znamo bolj ceniti svoj izdelek. Šele s prihodom v mednarodno skupino smo videli, da je naša hiša kar občutno boljša od hiše avstrijskih ali nemških proizvajalcev. Tega se nismo zavedali in zdaj nam to daje pogum in samozavest na avstrijskem trgu. Hkrati pa smo pridobili veliko znanja iz upravnih postopkov ter vpogled v specifična pričakovanja kupcev. Zato epizodo sodelovanja v GBG ocenjujemo zelo pozitivno.
V času, ko je bil Lumar del skupine GBG, ste bili vi član uprave.
Da, bil sem eden od dveh enakopravnih članov uprave. Vendar sva imela na neki točki različne poglede na to, kam bi se morali kot skupina usmeriti, zato sem odstopil. Nato se je pojavila možnost, da smo lahko podjetje kmalu odkupili nazaj.
Ste zaradi prodaje in nato odkupa Lumarja izgubili kaj denarja?
Pravzaprav smo naredili zelo dober posel, saj smo Lumar (leta 2012) zelo dobro prodali in ga nato v dobrem stanju in za pošteno ceno kupili nazaj. A ni pomembna samo razlika v denarju, ki smo jo ustvarili. Gre tudi za znanja, ki smo jih pridobili in nam omogočajo uspešno delovanje na avstrijskem trgu.
Lumar je torej zdaj spet družinsko podjetje družine Lukić?
Tako je, podjetje je v 100-odstotni lasti naše družine. Je pa res, da smo tudi v času, ko smo bili del skupine, v podjetju delovali enako. Vendar se je v skupini zmanjšal potencial za razvoj in to nas je najbolj bolelo. Čeprav smo razvijali tudi za druge partnerje v skupini, razvoj ni bil tako dinamičen kot prej. Zato nas je skrbelo, da bi se utopili v povprečju, postali preveč podobni hišam nižjega cenovnega in kvalitetnega razreda ter se ne bi več razvijali kot vodilni ponudnik montažnih hiš.
Kako si v družini delite delo?
Jaz sem direktor, oče je prokurist. Jaz načeloma skrbim za vodenje in trženje. Seveda pa takšnega podjetja ni mogoče več obvladovati samostojno, brez res dobre ekipe. Smo sredi zelo zahtevnih projektov, kot je na primer izvedba slovenskega paviljona na Expu v Milanu. Zahteven je tudi vstop na avstrijski trg, kjer je bilo treba vzpostaviti novo podjetje iz nič iz praznega lista papirja. Na srečo imamo dobre sodelavce.
Ali lahko na kratko opišete, kako poteka proizvodnja? Kako gradite hiše?
Naša gradnja je kar najbolj podobna industrijski proizvodnji. Vse stenske elemente izdelamo tukaj v tovarni (na Studencih v Mariboru, op. p.), vključno z izolacijo in prvo plastjo fasade. Vgradimo stavbno pohištvo, okna in vrata, vse naložimo na tovornjake in odpeljemo na kraj gradnje. V Sloveniji, Italiji, Švici, Avstriji. Tam se nato objekt montira in glede na pogodbo se izvede tudi finalizacija, odvisno, ali je to objekt na ključ ali ne. V Avstriji, na primer, delamo večino zaključnih del s slovenskimi izvajalci, ki zelo dobro poznajo naše izdelke in so zato lahko cenovno učinkoviti. Tako je veliko lažje, kot če moramo uvajati novega izvajalca. Naša raven kakovosti je na primer višja, kot so je navajeni izvajalci v Avstriji.
To pa je nekoliko presenetljivo, glede na to, kako mi dojemamo avstrijske izdelke.
Tega nam sicer ne verjamejo, ampak naše hiše so nad vsemi avstrijskimi ponudniki. Najde se kakšen, ki je primerljiv, ampak na splošno gre tam za veliko bolj standardizirane in kakovostno slabše izdelke.
Ali delate hiše v serijah ali posamič?
Čeprav imamo tipske hiše, je vsaka nekoliko drugačna. Zgolj v Sloveniji prodamo precej tipskih hiš, kakšno polovico vse prodaje, pa tudi te si stranke v sodelovanju z arhitekti prilagodijo glede na lokacijo, energetsko učinkovitost ali druge želje. Širok nabor izvedbenih detaljov je največje bogastvo Lumarja. S tem se tudi prilagajamo različnim trgom, kjer se zakonske zahteve razlikujejo.
Vaše hiše so v osnovi iz lesa.
Tako je, osnovni konstrukcijski material je dolžinsko lepljen tehnično sušen les. Znotraj uporabljamo različne vrste izolacije, od celuloze, lesnih vlaken, mineralne volne. Stene nato oploščimo z mavčnimi ali lesenimi ploščami, na zunanji strani pa nanesemo fasado, ki je največkrat iz kamene volne, lesnih vlaken ali stiropora. Za vsak energetski razred hiše imamo svoj sistem.
Pred časom ste napovedovali ustanovitev nekakšnega skupnega lesnopredelovalnega centra, ki bi proizvajal gradbeni les za slovensko industrijo. So ti načrti še aktualni?
Te ideje so še žive, nekatere investicije so tudi že v pripravi, a vendar se na eni strani čaka na evropski denar, zagotoviti pa je treba financiranje. In banke so danes zelo toge. Tukaj se pojavlja vprašanje slovenskih bank in ščitenja nacionalnega interesa. Slovenske banke niso podpora slovenskega gospodarstva. V bližini, v Rušah, imamo pripravljen projekt tehnologije lepljenja lesa, ampak pri slovenski banki ne moremo dobiti kredita. Smo slovenska podjetja in prebivalci za naše banke res zanimivi zgolj takrat, ko jih je treba dokapitalizirati? Ali pa bodo te banke, ki smo jih vsa leta z dokapitalizacijami reševali zaradi njihovih zablod in prijateljskih kreditov, pripravljene podpreti realno gospodarstvo, ki dosega dobre rezultate? Sicer mi slovenskih bank ne potrebujemo. Za zbiranje varčevalnih vlog prebivalcev je dovolj hranilnica. Banke bi se morale vprašati, kaj želijo. Ker so banke v državni lasti, plačujemo za to ceno prebivalci in gospodarstvo. Drugače bo bolje, da se prodajo tujcem, saj se bomo z njimi gotovo bolj profesionalno pogovarjali o financiranju gospodarstva.
Les še vedno kupujete v Avstriji?
Da, ker v Sloveniji ustrezne linije za proizvodnjo takšnega lesa ni. In je vprašanje, ali tudi kdaj bo in ali bo učinkovita. Da so izdelki v predelavi lesa cenovno učinkoviti, mora biti sklenjena celotna veriga. Izkoristiti se mora hlod v celoti, od lesnih peletov, sekancev, iverja, konstrukcijskega lesa do lesa za prestižno pohištvo. Ne kaže pričakovati, da bo proizvajalec, ki bo izdeloval zgolj en produkt, tega lahko cenovno učinkovito ponudil trgu. In tu je naloga države, ki toliko govori o lesu, da postavi strategijo. Pri tem je še problem zagotavljanja dovolj velike količine surovine, kar je bila v preteklosti velika težava. Zdaj imamo sistem, ko koncesionar z državno koncesijo prodaja les v Avstrijo. Tu je odgovor na vprašanje, zakaj smo vsak dan bolj revni in ne bolj bogati. Ker ne znamo v državi delovati v korist celote, ampak vsak sledi zgolj svojim parcialnim interesom. Tisti, ki proda hlod v tujino, bi se moral zavedati, da bo zaradi tega on ali njegov otrok jutri bolj reven. Tega se ne zavedamo. V Avstriji je povsem drugače; tam kupujejo domače, ker si s tem zagotavljajo višjo blaginjo.
Kakšne objekte izdelujete? V Sloveniji vas poznamo predvsem kot izdelovalce enodružinskih hiš.
Izdelujemo zelo raznolike objekte, od enodružinskih hiš, študentskih domov, vrtcev, raznih poslovnih objektov. Ukvarjamo se tudi z nadzidavami stavb. Pokrivamo številne rešitve iz stavbnega lesa. Res je, da smo pri nas najbolj znani po družinskih hišah, čeprav smo postavili prvi pasivni vrtec v Sloveniji že leta 2008 in nato še tri vrtce, zadnjega tukaj v bližini v Slivnici. V povprečju v Sloveniji izvedemo en večji projekt na leto. Več ne tudi zaradi sistema javnega naročanja, kjer resni ponudniki preprosto nismo konkurenčni raznim inženiring firmam, ki danes so, jutri pa mogoče več ne.
Foto: Tadej Regent
In ki lahko ponudijo nižjo ceno?
Seveda, na račun slabše kakovosti ali pa propadejo pred iztekom garancijske dobe. Saj poznamo številne nasedle projekte javnega sektorja, ki jih danes saniramo z javnim denarjem, ker izvajalca ni več. Kljub temu da je bil ob razpisu najcenejši. In prihranek je bil izničen že med gradnjo s podpisovanjem raznih aneksov in podobno. Takšne zablode na koncu plačujemo vsi, podjetja in državljani. Žal na tem področju ni videti veliko napredka. Zgolj veliko besed, manjka pa politične volje ali znanja, da bi se zadeve uredile. Pri nas je vtis, kot da bi pisali zakone zato, da se nekaj ne bi dalo narediti. Imamo cel kup predpisov za preprečevanje zlorab, na koncu pa to omejuje predvsem poštene ponudnike, tisti nepošteni tako in tako najdejo neko luknjo.
Kakšni so vaši dolgoročni načrti?
V Sloveniji želimo ohranjati položaj vodilnega ponudnika nizkoenergijskih in pasivnih hiš, ob tem pa zgraditi močnejšo blagovno znamko v Avstriji, Švici in Italiji. Hkrati je naša vizija gradnja večnadstropnih objektov, tukaj je veliko priložnosti, ukvarjamo pa se še z energetskimi prenovami stavb. Pri teh vidimo več priložnosti v tujini. V Sloveniji namreč ponavadi ni celovitih energetskih prenov. Če na hišo nalepimo nekaj izolacije in zamenjamo okna, še ne izvedemo energetske prenove stavbe. To je interdisciplinarni projekt, za katerega potrebujete celo več znanja kot pri novogradnjah. Ugotoviti je namreč treba, kaj se bo po prenovi dogajalo s staro stavbo in ali bo prenova sploh ekonomsko upravičena. Zgolj delne energetske prenove namreč ne dajejo želenih učinkov in so lahko celo ekonomsko neupravičene. To so naše prioritete, smo pa vedno na preži za novimi priložnostmi, imamo nove ideje, ne izključujemo niti povezav z drugimi podjetji, kar bo dolgoročno zaradi zniževanja stroškov najbrž tudi potrebno.
Koliko je v Lumarju zaposlenih?
Nihamo med 59 in 61 zaposlenimi. V proces gradnje hiše pa je seveda vključenih še veliko podizvajalcev. Na dvorišče tovarne pridejo delavci transportnega podjetja, avtodvigala, nato na hiši delajo fasaderji, krovci, postavljalci zidarskih odrov, slikopleskarji, inštalaterji, polagalci parketa, keramičarji ... V gradnjo ene hiše je po naših ocenah vpetih od 150 do 200 delovnih mest na izvedbeni strani, brez upoštevanja dobaviteljev.
Imate morebitne težave pri iskanju sodelavcev? Vam kakšnih profilov primanjkuje?
Res je, da nekaterih profilov primanjkuje, predvsem na ravni poklicne izobrazbe. V polpretekli zgodovini smo zanemarili poklice, ki bi jih industrija potrebovala. Zagotovo pogrešamo več strokovno usposobljenih mizarjev in tesarjev. Je pa res, da mlade ljudi sami vzgojimo in izobrazimo. Na srečo imamo za približno 50 odstotkov višjo povprečno plačo kot primerljiva podjetja iz naše panoge, kar pomeni, da smo zanimiv zaposlovalec za najboljše kadre. Pri nas vse ljudi po poskusni dobi zaposlimo za nedoločen čas, kar jim daje socialno varnost. Takšni zaposleni so ponavadi tudi bolj motivirani za dobro delo.
Lahko navedete kakšne napake iz preteklosti, iz katerih ste se učili? Kaj ste naredili narobe?
V naši več kot 20-letni zgodovini je ogromno napak. V prvem obdobju je bila gotovo ključna volja in vztrajnost mojega očeta, ki ni obupal kljub nekaj neuspehom. To je zapisano v naš DNK in to identiteto zelo spoštujemo. Vemo, da se bomo ne glede na padce pobrali. V devetdesetih letih smo mislili, da moramo iskati cenovno ugodne podizvajalce, danes pa vemo, da moramo iskati dobre podizvajalce, ki za razumno ceno svoje delo opravijo kakovostno. V gradbeništvu so tveganja glede na visoko pogodbeno ceno in nizke marže izredno velika. Ena napaka, ki se sprva niti ne vidi, je lahko za podjetje usodna. Napaka je bilo tudi preveliko zaupanje do naših partnerjev pri vstopih na tuje trge, saj se nekateri nato niso izkazali za zaupanja vredne. A če delujemo s pozitivnim pristopom, se stvari tudi pozitivno iztečejo.
In vaš »recept« za uspeh, kako poslovati, da bo podjetje uspešno?
Zvest je treba biti samemu sebi in biti do sebe iskren. Torej delati po najboljših močeh. A to seveda ni dovolj, imeti je treba prave ideje, sredstva in pogum za njihovo izvedbo. Ko ti ne gre, je treba verjeti, zaupati. Če bi potegnil vzporednico s svojo plezalno kariero - ko po težkem vzponu zaideš v meglo, v snežni metež, se nikakor ne smeš ustaviti. Dokler hodiš, živiš. Enako velja pri podjetništvu. Dokler imaš nove ideje, vero, odločnost, obstaja tudi rešitev, izhod iz krize. Najslabše je, če se usedeš in se smiliš samemu sebi. In čakaš, da ti bo kdo pomagal, država na primer. Mi ves čas dajemo predloge za boljše delovanje države, a se nikakor ne zanašamo, da bo država naredila kaj za nas. Zato imamo vedno pripravljenih več rezervnih scenarijev.
