Anketa: Za trenutek naj odloži delo ...

Znane obraze z gospodarskih strani smo spet postavili v predpraznični okvir, pobrskali po njihovem razpoloženju ob izteku leta, poskušali ujeti kakšno nevsakdanjo, neformalno, bolj osebno misel in jih pobarali, kaj želijo Sloveniji v prihajajočem letu.

Andrej Božič, Steklarna Hrastnik

Menedžer leta 2016, ki je hrastniškim steklarjem vrnil dostojanstvo in voljo do življenja. Kakor da je z drugega sveta, je v najbolj zaostrenih gospodarskih razmerah na mikro- in makroravni začel govoriti o sociali, motivaciji, zaupanju delavcev, medsebojnih odnosih, predanosti podjetju.

V vodenje vnašate zakone kvantne fizike. Kako skrbite za to, da oddajate pozitivne vibracije na zaposlene? Ali k temu pripomoreta tudi kozarec limonade vsako jutro na tešče in ljubezen do jazza? Ali morda sledenje naukom vašega velikega vzornika Gandhija o nenasilnem dialogu?

V modelih kvantne fizike je nemogoče napovedati, kje se nahaja delec in kakšno energijo ima. In če to prenesemo v vodenje, je nemogoče vedeti, kako se bodo ljudje odzvali v različnih situacijah. Zaradi te nepredvidljivosti je ključno, da kritična masa vseh deležnikov verjame v smisel tega, kar podjetje počne, v poslanstvo in cilje, v katerih se tudi sami prepoznajo.

Pomembno je, da smo v ravnovesju. Temu stanju se sam približujem z rednim jutranjim ritualom, ki vključuje tudi kozarec limonade. Poslušanje jazza je zame kot meditacija, ob kateri odmislim dnevni pritisk in pridem do kreativnih rešitev.

Gandhi je pokazal, da agresivno delovanje ali delovanje prek strahu ni rešitev. Sam je osvobodil Indijo na miren način. To miselnost lahko prenesemo tudi v organizacijo, kjer lahko le s spoštljivo, odprto komunikacijo dosežemo usklajenosti vseh deležnikov in posledično vrhunske rezultate.

Sloveniji želim okolje, v katerem bo več medsebojnega spoštovanja, tolerance do različnosti, odprte komunikacije in dobrih odnosov, ki so osnova za zaupanje in medsebojno sodelovanje, nujno za doseganje sprememb, ki jih vsi potrebujemo.

Geni Ružič, Statistični urad RS

S statistiko se je najprej ukvarjala na zavodu za statistiko, prestopila za nekaj let na ministrstvo za delo, od tam pa se je vrnila k državni statistiki. Da ta za medije ni dolgočasna, poskrbi šefinja Sursa ne le z barvo las, ampak tudi z ženstvenostjo in živahnim nastopom.

Ali ste tudi v zasebnem življenju vestna zapisovalka podatkov, zbiralka računov in položnic? Ali analizirate gospodinjstvo tako kot trende na ravni države in kako s tem shaja vaša družina? Zakaj po vašem mnenju ni škoda časa za ažurno urejene položnice in za načrte porabe dohodka? Mnogim je to odveč.

Zanimivo je, da je bolj vesten zapisovalec dogodkov in podatkov, ki se nanašajo na družino, moj mož, sama pa sem prevzela spremljanje izdatkov in plačilo položnic. Občasno analiziram tudi strukturo stanovanjskih stroškov, to pa zato, ker se veliko govori o varčevanju z energijo, predvsem za ogrevanje. Osupnilo me je dejstvo, da neprimerno več potrošimo za komunikacijo, ki je sicer nuja v tem digitaliziranem svetu, vendar se o teh cenah zelo malo govori. Cene komunikacij so ene redkih, ki so se zadnja leta nenehno poviševale.

Ažurno urejanje računov in spremljanje stanja sredstev se mi zdita pravzaprav nuja, zato si približno dvakrat na mesec vzamem čas za to opravilo, ni mi ga škoda. Tako točno vem, ali imam za plačilo računov dovolj razpoložljivih sredstev ter iz katerega računa bo šlo na primer za počitnice in druge večje stroške. Ne znam si predstavljati, da ljudje tega ne delajo, nekdo v družini mora imeti pregled, in to ne glede na razpoložljiva denarna sredstva.

Sloveniji leta 2017 želim stabilno in varno okolje, v katerem bodo ljudje lahko uresničevali svoje sanje tako v zasebnem kot v poslovnem življenju.

Matija Goljar, projekt Štartaj Slovenija

Ustanovitelj in vodja Ustvarjalnika. Poln idej, kako prižgati v mladih iskrice podjetniškega duha. Čeprav si je v otroštvu želel postati astronavt, je ostal trdno na tleh, v poslu. Medijsko je postal prepoznaven predvsem s serijo oddaj iz projekta Štartaj Slovenija.

Menda so vas od nekdaj mikale skrajnosti, vesolje, Guinnessov rekord, bili ste tudi precej »problematičen« učenec. Kaj imata po vašem mnenju skupnega srednješolec, ki pogosto provocira učitelje in nekdo, ki razvije podjetniško idejo in poskuša z njo uspeti? Moraš biti dovolj pogumen, da sprejemaš tveganja?

Veliko upov gojim za mlado generacijo. Gledano z razdalje, oni so prva generacija, ki v resnici uči svoje starše, saj je edina, ki zares razume sodoben tehnološki svet. Doslej je bilo vedno obratno.

Mladi vedo, da niso dobro pripravljeni na svet, ki jih čaka. Predvidljivo ni več skoraj nič, saj se spremembe dogajajo prehitro. Najuspešnejši so zato tisti, ki so dovolj vedoželjni, da izkoristijo priložnost in si najdejo področje, v katerem so dobri, hkrati pa so tudi dovolj drzni, da se posvetijo uresničevanju svojih sanj. Posameznikov, ki to imajo, ni veliko, saj naša družba ne vzgaja takšne miselnosti, prej obratno.

Mladi zelo realno vidijo, da se bo treba za preživetje potruditi, a žal ne vedo čisto dobro, kako. Mnogo se jih zato pač prepusti usodi. Ustvarjalnosti in idej ne manjka, manjka pa spodbude in samozavesti. Svetujem jim, da izpeljejo svoje hobi projekte. Tudi če jim ne uspe, bodo odskočna deska za naslednji projekt, naslednjo službo, naslednji posel, morda za naslednjo veliko svetovno inovacijo.

Slovenija naj leta 2017 dojame, da je treba za vsako stvar, ki si jo človek želi, zavihati rokave. Samo imeti ideje – ali pa samo kritizirati – je žal premalo. Le dejanja štejejo.

Gregor Kosi, Lidl

Diskontni trgovec od glave do pete, v Lidlu dela od njegovega vstopa na slovenski trg. Agresivna cenovna konkurenca diskontov, širitev prodajne mreže in boj za tržni delež tudi njega zanaša v vode, rezervirane za tradicionalno trgovino.

Spomnimo se, da je Zoran Janković zahteval od svojih zaposlenih, da kupujejo izključno v Mercatorju. Zvestoba trgovcem se je z leti na splošno spridila, potrošniki danes koketiramo z vsemi na trgu. Kdo je v vaši družini glavni nabavni in kje kupuje? Kateri trgovec je druga izbira in zakaj?

Menim, da v življenju obstajajo pomembnejše stvari od nakupovanja, zato stavim na nakupovalno izkušnjo, ki je preprosta, sproščena in ne vzame preveč časa. Čeprav smo v družini pri prehranskih navadah popolnoma razdeljeni, nas druži zvestoba enemu trgovcu, Lidlu Slovenija. Zaradi tega smo pripravljeni prevoziti tudi kakšen kilometer več. Veseli me, da pri tem še zdaleč nismo osamljeni in v Lidlovih trgovinah po Sloveniji vsak dan srečujem vse več novih obrazov. Zame to pomeni, da je tudi vse več ozaveščenih kupcev, ki stavijo na kakovost in svežino, predvsem pa želijo za svoj denar dobiti preprosto več.

In prav to je tisto, kar želim Slovenkam in Slovencem v letu 2017, ki že pošteno trka na vrata – še več navdiha za prave odločitve, poguma za še večje korake in zavedanje, da zares štejejo le tista dejanja, ki osrečujejo tudi druge.

Jožica Rejec, Domel

Predsednica uprave Domela, ki so ga zaposleni z odkupom rešili pred menedžerskim prevzemom. Pod njeno taktirko je podjetje postalo eden vodilnih evropskih razvojnih dobaviteljev elektromotorjev. Prisega na družbeno odgovornost, zna pohvaliti, spodbuja inovativnost.

V enem od intervjujev ste povedali, da radi kolesarite, vrtnarite, berete, radi igrate klavir, preživljate čas z družino. Kako vam ob polni zaposlenosti vse to uspeva? Kaj vse boste stlačili v svoj urnik v prednovoletnih dneh? Ste zadovoljni s tem, da bo 2. januar dela prost dan?

Čeprav sem raziskovalka po naravi, sem se naučila sistematičnega načrtovanje svojega časa in se večkrat na dan spomnim, da je to moj neponovljivi dan. Trudim se biti s srcem in razumom, kjer koli sem, in v polnosti živeti svoje vrednote. Čeprav še vedno večino dneva namenjam službi, se zavedam, da je za zdržljivost potrebno ravnovesje med službo, družino in časom samo zame. Delovni dnevi so posvečeni bolj službi, konec tedna pa drugim interesnim področjem. Odpovedala sem se aktivnostim, ki me ne bogatijo.

Novoletni prazniki (dva tedna dopusta) bodo posvečeni družini, vnukom, otrokom, razvajanju v toplini doma, sprehodih, glasbi, skrbno pripravljeni hrani ... Našla bom tudi čas zase. Prav se mi zdi, da imamo željá več in da se znamo potem tudi odpovedati čemu, na račun umirjenemu doživetju izbranega.

Ponovni praznik 2. januar se mi zdi všečna poteza za volivce, a negospodarna. Kdor želi praznovati dlje, lahko vzame dopust. Najprej je treba denar zaslužiti, da ga potem lahko trošimo.

Sloveniji želim poštenosti, hvaležnosti za vse dobro, kar imamo, več sodelovanja med državljani, samozaupanja, volje in vztrajnosti pri iskanju pravih rešitev.

Peter Slatnar, Slatnar kovinostrugarstvo

Gorenjski podjetnik, ki s karbonskimi vezmi opremlja belo karavano, se je lotil še izdelave skakalnih smuči; program je prevzel od Elana. In nove slatnarce so že v uvodu v sezono stale na zmagovalnih stopničkah. »Ostanite z nami, to bo divja dirka,« je napovedal že maja na FB.

Kako je smelo odločitev za prevzem izdelave smuči sprejel vaš oče Peter, ki je začel kovinostrugarsko obrt? Ste smuči kot nekdanji smučarski skakalec tudi sami preizkusili? Kako daleč so vas ponesle, ste začutili, da je to to?

Oče me je vedno spodbujal, češ, dela se ne smeš braniti. Sploh če je tako, da lahko uporabljaš lastno glavo, in ne da si zgolj podizvajalec, odvisen od drugih. Smuči bodo v celoti popolnoma naš izdelek. In dokler bo povpraševanje, bomo lahko od njih živeli.

Sam sem skakal v sedemdesetih in osemdesetih letih v B-reprezentanci, v generaciji Ulage, Tepeša, Bajca, Debelaka ... Najdlje sem skočil 146 metrov. Ko sem končal kariero, sem smuči za deset let postavil v kot. Zdravje me je izdalo, imel sem tumor na hrbtenici. Kljub bojazni, da ne bom več hodil, sem dobro prestal operacijo in z veliko vztrajnosti in gorenjske trme okreval. Celo po 100-metrski skakalnici sem se spet spustil in še zdaj se vsako leto udeležim veteranskih tekem. V stiku s smučarijo sem ostal tudi poslovno, razvil sem karbonske vezi, ki jih zdaj uporablja večina tekmovalcev.

Slatnarce sem preizkusil šele pred kakšnim mesecem, bolj za hec kot zares, na kranjski 40-metrski skakalnici. Premalo, da bi dobil pravi občutek. Poleg tega veterani nismo več toliko senzibilni kot fantje, ki tekmujejo in ki čutijo vsak las pod čevljem. Januarja grem skakat še v Planico na večje skakalnice, februarja pa na veteransko svetovno prvenstvo.

Slovencem pa v prihajajočem letu želim, da bi bili bolj pozitivno naravnani, samozavestni, vztrajni pri sledenju svojim zavezam. Nikar zgolj tarnati in čakati, da bo kaj padlo z neba.

Lea Benedejčič, Mimovrste=)

Uspešna menedžerka z mednarodnimi izkušnjami na področju logistike, informacijske tehnologije in telekomunikacij. Pet let v vodstvu spletne trgovine Mimovrste=), štiri leta njena direktorica. Dinamičen posel, ki dosega rasti, o katerih drugi le sanjajo.

Spletno trgovino vidite z višine, ustvarjate in spremljate trende, kakšne izkušnje pa imate kot potrošnica? Kako pogosto, kaj in kje kupujete prek spleta? Imate kakšen predsodek pred naročanjem iz Kitajske? Vaša najbolj zabavna uporabniška izkušnja?

Splet je postal moja trgovina že zdavnaj, ko veliki svetovni trgovci še niso imeli svoje distribucijske mreže v Evropi. Najprej sem kupovala knjige, nato oblačila, danes pa tudi artikle hitre potrošnje. Prek spleta kupujem že več kot v klasičnih trgovinah predvsem zaradi pomanjkanja časa.

Zadnja leta večino svojih nakupov opravim na mimovrste.com, ki ponuja tako rekoč vse, nakupujem pa tudi v drugih spletnih trgovinah doma in po svetu. S tem imam same dobre izkušnje, vendar sem kljub temu pazljiva in ne kupujem v trgovinah, ki jih ne poznam oziroma o njih ne najdem dovolj informacij. Nimam predsodkov pred naročanjem iz Kitajske, a tega ne počnem že zaradi poprodajne storitve, možnosti vračila artiklov, uveljavljanja garancije ...

Zabavna izkušnja? Nekoč sem na mimovrste.com kupila čevlje priznane blagovne znamke, ki so bile originalno zapakirane v močno odišavljeni embalaži. To je poželo precej smeha v našem skladišču in kasneje na prevzemnem mestu. Vse je zanimalo, kdo bo prišel po odišavljeno naročilo.

Slovencem leta 2017 želim, da bi bili bolj srčni in sočutni. Potem se nam ni treba bati za prihodnost.

Blaž Brodnjak, NLB

Na najbolj izpostavljenem stolu v NLB je zamenjal Janka Medjo. Domač v financah in prestrukturiranju podjetij. Velja za delavnega, načelnega, trženjsko usmerjenega. Njegova mantra: banka ne bo več financirala špekulativnih poslov, postala bo vitkejša in učinkovitejša.

Ste rojen Ptujčan, ki ne skriva štajerskega temperamenta. Je res, da se v pustnem času radi preoblečete v kurenta in rajate po ptujskih ulicah? Ali je za vas to ohranjanje lepe slovenske tradicije ali psihološka razbremenitev, izganjanje stresa in težkih misli? Kako pa si sicer polnite baterije?

V pustnem času si z veseljem in ponosom nadenem opravo zelo redkega haloškega koranta iz zajčjih kožuhov in z rojaki vsako leto dobro letino prinašamo tudi na sedežu banke v Ljubljani.

Čeprav gre v očeh mnogih za vraževerje in čudaške, arhaične običaje, sam v tem vidim predvsem prenos pozitivne energije, iskrenih dobrih misli in strasti, ki so potrebne za obvladovanje vsakodnevnih tegob. Obenem je tradicija zame del identitete in stična točka z domom, zato je neizmerno spoštujem.

Sicer se sproščam z redno fizično vadbo, neizmerno pa uživam, ko z ženo in otroki obiskujemo rockovske koncerte in ko s sinom zapojeva Zdravljico na kakšni od tekem slovenskih reprezentanc. Poleg tega navdušeno spremljam in po svojih močeh prispevam k naporom staršev, ki gradita vinogradniško zgodbo v Halozah.

Sloveniji v letu 2017 želim predvsem poenotenje glede strateških interesov, spoznanje o pomenu znanja, uspeha in njunega pripoznanja s primerno nagrado, hkrati pa več poguma na mednarodnem parketu.

Boris Koprivnikar, minister za javno upravo

Javno upravo vidi kot servis, ki mora zagotavljati učinkovito podporo državljanom in javnemu sektorju. Zanimata ga položaj slepih in slabovidnih ter dolgotrajna oskrba starejših. Zaznamoval ga je incident s policisti in alkotestom, a je iz »zasede« izšel kot zmagovalec.

Poleg tega, da ste neposredni, nekoliko samosvoji, kar mislite, tudi rečete, ste želi pohvale tudi zaradi dobrih odnosov z mediji. Kako pa »vozite« s podrejenimi na ministrstvu? Bi jim na novoletni zabavi zabrenkali kaj iz rockovskega repertoarja vaše skupine? Kaj radi poslušate in kaj najraje preigravate?

Cenim delo novinarjev, pomagam jim s svojo dostopnostjo. Zagovarjam transparentnost, trudim se delovati pošteno, tako tudi komuniciram. Enako pričakujem od novinarjev. Podoben odnos imam z zaposlenimi na ministrstvu. Smo zelo neformalni, vzdušje je sproščeno. Poskušam se odzivati hitro in pomagati sodelavcem, da čim bolj kakovostno in samostojno opravijo svoje delo. A hkrati sem kritičen do napak, premajhne zavzetosti ali pomanjkanja sodelovanja, ki je zame ključ za dobre rezultate.

Letos bomo že drugič s svojo skupino nastopali na novoletnem srečanju ministrstva. Tako se lahko vsaj malo oddolžim sodelavcem za zavzeto delo. Sploh pa mi je v veselje, če imam občutek, da je sodelavcem glasba všeč in ne poslušajo moje skupine, ker »morajo«. Tudi letos jim bomo z veseljem zaigrali nekaj starega, dobrega rocka, jugo rocka, zanimivih slovenskih rockovskih pesmi pa tudi kakšen country se bo znašel vmes.

V letu 2017 Sloveniji želim predvsem več samozavesti, da bi vztrajala na dobri poti. V prvi vrsti pa želim vsem več sodelovanja, brez katerega ni uspešne družbe, v smislu gesla: I feel Slovenia, I feel Cooperation.

Marija Anselmi, Bisnode

Italijanka po rodu se je po pestrih kariernih izkušnjah v Italiji preselila v Slovenijo in kmalu prevzela vodenje bonitetne hiše Bisnode Slovenija in Južni trgi. Še ena uspešna ženska v svetu, v katerem so pravila pisana na kožo moških, ki je za svoj uspeh požela javno priznanje.

Ste tipična Italijanka, temperamentna in zgovorna. Ali zato kaj lažje prebijete led med menedžerskimi kolegi? Koliko lahko komunikacija v jeziku, ki ni materni, ovira posel, kdaj pa je nedvomna prednost (da udarite v srž problema brez olepševanja, pa vam tega nihče ne zameri)?

Lojze Wieser pravi, da »jezik seže dlje od rok«, in dodala bi tudi »globje do srca«. Ko sem prišla v Slovenijo pred 15 leti, nisem znala slovenskega jezika. Komunikacija pa ni bila nikoli problem, ker Slovenci znate veliko tujih jezikov in že uporaba angleščine zadošča za nemoteno poslovanje. Posel in vodenje, vse se vrti okoli potreb in želja ljudi, ki se najbolj avtentično izražajo v maternem jeziku. In jaz nisem hotela zamuditi te pristnosti oziroma iskrenosti, zato sem se zelo hitro spoprijela z novim jezikom in se ga tudi naučila.

Od leta 2002 komuniciram izključno v slovenščini ne le v osebnih stikih, ampak tudi v medijih in javnosti. Dvojina mi sicer še vedno dela težave, zatakne se mi tudi pri pravilni uporabi nekaterih besed.

Moja jezikovna nerodnost me je že nekajkrat spravila v kakšno komično situacijo, ki pa mi je bila kot tujki hitro oproščena. Na koncu je pomembneje, kaj imaš povedati, kakor kako to storiš. Mojo brezpogojno neposrednost je zagotovo lažje prebaviti, če jo omehčam s kakšno slovnično napako.

Slovencem v novem letu želim osredotočenosti na skupno dobro, za katero vsak od nas aktivno sodeluje. Z odprto glavo, nesebično in z dvostransko komunikacijo.

Jože Mermal, BTC

Lahko bi mu rekli nepremičninski mogotec, saj je solastnik in direktor družbe BTC, malega mesta v velikem mestu. V skoraj 40-letni karieri je nizal uspehe, njegov karierni otrok, mesto nakupov, in kopice drugih dejavnosti pa je prerasli vse evropske vzorce.

Ko se v predprazničnem času z 20. nadstropja kristalne palače ozrete na svoje mesto v malem, ga vidite romantično ali kot rezultat trdega dela? Ste si letos že ogledali novoletne lučke v Stari Ljubljani? Ali tekmujete z ljubljanskim županom, čigavo mesto bo bolj bleščeče okrašeno?

Mesto v malem je zasidrano v mojem srcu, saj smo vodilni evropski city ustvarili sami BTC-jevci. Samorastniško, z veliko poguma. Občutim ponos in podjetniško zadoščenje. Naše malo mesto vidim tudi romantično, ker nam je množica vsebin porodila nov urejen, urbaniziran družabni prostor, katerega najdragocenejša vsebina so postali ljudje.

BTC je tudi generator gospodarskega razvoja v tem delu mesta. Spodbuja intenzivna vlaganja domačih in tujih investitorjev, ki bodo v prihodnjih petih letih na širšem območju BTC vložili še 300 milijonov evrov. V nadaljnjo rast smo vključili inovacije, digitalizacijo ter zagonske ekipe z vseh petih celin.

Ljubljana je eno najlepše okrašenih mest v Evropi. Oba z ljubljanskim županom sva zelo tekmovalna predvsem pri športu in naložbah. Tekmujeva vsak s svojim geslom: župan z Ljubljano – najlepšim mestom na svetu, jaz pa z najbolj simpatičnim evropskim, poslovno nakupovalnim mestom BTC City. In zmagovalec je, se razume, župan, ki ima ne le evropsko, ampak celo svetovno prestolnico.

Za leto 2017 upam in verjamem v izboljšanje gospodarskih rezultatov in posledično dvig standarda vseh državljanov Slovenije.

Vanja Lombar, OMV Slovenija

Od lani je na čelu podjetja, ki je prijazno do menedžerk in je bilo zato letos tudi nagrajeno. V slovenskem podjetju dela 61 odstotkov žensk, na vodilnih mestih jih je polovica. V skupini je edina ženska med 11 direktorji v državah, kjer ima OMV prodajno mrežo.

Kot menedžerka delate v izrazito moškem poslu, čeprav je v vašem podjetju spolna struktura v prid žensk. Kakšen pečat dajo podjetju ženske na vodilnih položajih? Ali krilo pomaga, da vas v pretežno moški družbi, denimo na poslovnem sestanku ali kosilu, opazijo, poslušajo in si vaše besede zapomnijo?

Ženske v poslovni svet vnašamo drugačno energijo in način razmišljanja. Tradicionalnemu načinu dodajamo drugačne poglede in s tem pripomoremo k boljšim poslovnim odločitvam. To ne pomeni, da smo ženske oziroma moški na menedžerskih pozicijah boljši, temveč da gledamo na spreminjajoče se poslovno okolje iz drugačne perspektive. Si pa želim, da v naši družbi presežemo pogovore o razlikah med spoloma in da se pogovarjamo predvsem o tem, ali je kdo na določenem položaju zaradi svojih sposobnosti, in ne zaradi dolžine krila ali kvot. Menim, da ženske z ustreznimi znanji in kompetencami v poslovnem svetu nikoli ne ostanejo neopažene.

Sloveniji v letu 2017 želim predvsem veliko strpnosti na političnem parketu in več ambicioznosti pri postavljanju in doseganju strateških ciljev na ekonomskem in socialnem področju, da si kot država zagotovimo konkurenčnejšo pozicijo tako v regiji in EU kot tudi globalno.

Draško Veselinovič, Slovensko gospodarsko
in raziskovalno združenje

Bolj kot po tem, da v Bruslju vodi Slovensko gospodarsko in raziskovalno združenje (SBRA), je v javnosti znan kot dolga leta prvi slovenski borznik in le osem mesecev na čelu največje slovenske banke. Z odhodom iz Slovenije je na domači javni sceni »poniknil«, zdaj mreži drugje.

V Bruselj ste se preselili z namenom odpirati vrata slovenskim interesom, okrepiti mednarodno sodelovanje vaših članov in črpanje EU-sredstev. Kako ste se tam vživeli v družabno življenje? Kaj najbolj pogrešate in kaj vas navdušuje? Boste tam preživeli božično-novoletne praznike?

Na prvi pogled sta morda moje delo in dejavnost našega združenja v Bruslju videti atraktivna, vendar lahko rečem, da sta zelo težka in zahtevna. Seveda se je v vsaki državi treba čim bolj vživeti v njeno družbeno dogajanje, kulturo, šport, lokalno politiko, v mojem primeru predvsem evropsko komisijo in EIB.

Različnih sprejemov in dogodkov je tu res veliko; udeležujem se tistih v povezavi z evropskimi institucijami, kjer spoznavam res zanimive in pomembne ljudi ter srečujem že znane. Pravzaprav je to kar pogoj, kasneje veliko lažje urejaš službene zadeve. Včasih spoznaš kakšnega pomembnega sogovornika tudi po naključju, ker pač živiš v njegovem okolju. Mislim, da sem se vanj dobro vživel, to mi je v veselje in nov izziv.

Težko rečem, da tu kaj posebno pogrešam. Še najbolj me navdušujejo odprtost, širina in mednarodno okolje, ki tu prevladujejo. Božično-novoletne praznike bom, tako kot večino drugih praznikov, preživel predvsem z družino in prijatelji.

Moji Sloveniji želim vse kar se da dobro in predvsem precej manj ozkoglednosti.

Boštjan Jazbec, Banka Slovenije

Tantalova muka sedanjega guvernerja BS je pokrivanje bančne luknje oziroma ocena njene globine. Očitke na svoj račun zavrača (pritrdilo mu je sodišče EU), trdno je prepričan v svoj prav, pa vendar mu pripisujejo, da je nerazumljen in hitro užaljen.

Za vami je še eno težko leto. Se vam bo 31. decembra odvalil kamen od srca? Kakšen bo vaš novoletni nagovor zaposlenim v BS, kaj jim boste položili na srce? In kaj pričakujete zasebno in poslovno od leta, ki prihaja?

Leto 2016 je bilo izjemno pestro in delovno. Med pomembne potrditve dela Banke Slovenije v odhajajočem letu štejem oktobrsko odločitev ustavnega sodišča, ki je soglasno potrdilo, da so členi zakona o bančništvu, ki so bili pravna podlaga za izredne ukrepe Banke Slovenije v letih 2013 in 2014, skladni z ustavo. Izvedena sanacija bank je Sloveniji nedvomno prinesla obrat na bolje in na to sem ponosen.

Za Slovenijo si želim, da bi v prihodnje energijo enotneje usmerjali v konstruktivno iskanje rešitev za probleme. Verjamem, da zreli ljudje poskusijo probleme rešiti, drugi pa se ukvarjajo s tem, da jih samo analizirajo. Vesel sem, da so v Banki Slovenije še vedno v veliki večini ljudje, ki to razumejo. Predvsem pa si želim, da bom znal ljudem, ki hočejo poslušati, razložiti, da je to, kar počnemo, v korist nas vseh.