Zelenjava z njive čim bolj neposredno na mizo

Da ima kmetija Avšič v ljubljanskih Savljah dolgo in za ta del slovenske prestolnice pomembno zgodovino, priča po njej poimenovana cesta, ki pelje mimo. V več kot stoletni zgodovini je bila tudi gostilna in klasična živinorejska kmetija, zatem se je usmerila v zelenjadarstvo in zaslovela po pridelavi buč.

Večinska lega na vodovarstvenem območju, zavedanje o pomenu ohranjanja naravnih virov in želje kupcev so prevzemnika Aleša Avšiča in njegovo ženo Manuelo leta 2002 spodbudili k odločitvi, da pridelavo preusmerita v ekološko. Na njivah ob Nemški cesti pridelujejo sezonsko zelenjavo, ki so jo lani zaščitili z devetimi rastlinjaki v velikosti 400 kvadratnih metrov.

Foto: Roman Šipić/Delo

Rastlinjake imajo tudi v neposredni bližini kmetije, v njih pa vzgajajo jagode, maline in paradižnike. Oprašujejo jih s čmrlji kakor vse plodovke, proti škodljivcem pa se bojujejo s koristnimi žuželkami strašljivega imena predatorji. Okoli rastlinjakov so še njive, vse površine, tako pokrite kakor odkrite, pa so opremljene s sistemom kapljičnega namakanja. Voda prihaja iz zbiralnika, kamor jo črpajo iz svoje vrtine.

Brez rastlinjakov nisi konkurenčen

Brez rastlinjakov danes ni mogoče imeti resne pridelave, saj je tveganj zaradi vse bolj nepredvidljivih vremenskih dogodkov preveč. Z njimi si tudi bolj konkurenčen, saj pridelki v njih dozorijo dva ali tri tedne pred tistimi na nepokritih površinah.

»Prej ko prideš na trg, boljšo ceno lahko dosežeš,« pravi Gregor Popič, ki je na kmetiji odgovoren za veleprodajo, marketing, po potrebi pa je tudi deček za vse. A tudi pridelava v rastlinjakih je zahtevna. Nikoli ne gre vse po načrtih, še zlasti prva leta. Kar nekaj let traja, preden takšna investicija postane donosna, dodaja. To velja zlasti pri pokriti ekološki pridelavi, ki je delovno zelo intenzivna in zato dražja. »Ta nasad jagod je popolnoma neurejen, vse rjave liste bi morali porezati, a nam še ni uspelo,« Gregor kritično ošvrkne na pogled prav vzorne rastline na dvignjenih gredah.

Gregor Popič je na kmetiji Avšič odgovoren za veleprodajo in marketing. Foto: Roman Šipić/Delo

Pričakovati bi bilo, da ekološka pridelava daje prednost slovenskim avtohtonim sortam, vendar se te v rastlinjakih niso najbolje obnesle. »Nekaj je vrtičkarstvo, kjer iz domačega paradižnika lahko dobiš dovolj semen za vzgojo sadik za naslednje leto. Drugo pa je pridelava v rastlinjaku, ki je veliko dražja. Če bom imel na vsaki sadiki kumaro ali dve, ne bom mogel preživeti. Sadimo tiste sorte, za katere uvažamo semena in so prestale leta preskusov. To, da jih potrošniki kupujejo, dokazuje njihovo kakovost in dober okus,« pravi sogovornik.

S tem nakaže drugi del kmetije, podjetje Zeleni hit, ki slovenske kmete preskrbuje z vsem, kar potrebujejo: semeni, sadikami, namakalnimi sistemi, opremo za pridelavo zelenjave in gnojili. Na kmetiji in v podjetju je skupaj od 15 do 20 zaposlenih.

Na plakatu, izobešenem v dobro založeni trgovinici, se kmetija ponaša s sloganom »Vzklilo in dozorelo v Savljah«, kar ni le krilatica. »Vse sadike vzklijejo v našem rastlinjaku, v trgovini pa se prodajajo pridelki z njiv v polmeru enega kilometra od nje,« pove Gregor. Solata je zjutraj odrezana, oprana in gre takoj na polico. Samo tako je mogoče zagotavljati visoko hranilno vrednost in kakovost. Zelenjava, zlasti zelena, z daljšim prevozom izgubi veliko vitaminov in hranilnih snovi. Solata je po štirih dnevih še vedno lepa, a le zato, ker jo zaščitijo z vsemi mogočimi sredstvi. Od zdravja pa je ostala le zelena barva, razmišlja sogovornik.

Ekološka proizvodnja zavila v napačno smer

Čeprav je pridelek pri ekološki proizvodnji nekoliko manjši, kar podraži končno ceno, na kmetiji sledijo cilju, da ekološka proizvodnja upravičuje od 30 do 50 odstotkov višjo ceno. Tudi Gregorju se zdi, da je ekološka hrana ponekod bistveno predraga, vendar za to ne krivi pridelovalcev. »Vprašanje, koliko dobijo ti. Nekateri trgovci imajo sto- ali tudi dvestoodstotne marže, drugi pa so razlike med cenami ekološke in konvencionalne hrano že bistveno zmanjšali. Spoznali so namreč, da z ekološko ponudbo dobijo širši krog kupcev.«

Avšičeva kmetija je zaslovela po pridelavi buč. Foto: Roman Šipić/Delo

Obenem Popič priznava, da je ekološka proizvodnja zavila v napačno smer. Zaradi želje po večjem dobičku so se vanjo preusmerili številni konvencionalni pridelovalci, zasuk v razmišljanju pa ni sledil. O ekipi kmetije Avšič pravi, da verjamejo v to, kar delajo. »To, kar pridelamo, jem sam in jé tudi moj osemmesečni sin,« utemelji. Veseli ga, da tako razmišlja tudi vse več njihovih kupcev in da ti ostajajo. Še pozimi lahko pri Avšičevih kupijo zgodnje spomladanske pridelke, zatem ekološke sadike za svoj vrt. Dokler jim ta ne obrodi, lahko na kmetiji kupujejo sadje in zelenjavo, prav tako v vmesnem obdobju med jesenjo in zimo.

Okoli 40 odstotkov proizvodnje kmetije prodajo v svoji prodajalni, kjer ponujajo tudi ekološke izdelke drugih slovenskih kmetij. S paradižnikom, papriko in krompirjem kifelčarjem preskrbujejo Mercator, z drugimi vrtninami in sadjem tudi nekaj manjših ekoloških prodajaln, Zeleni zabojček, vrtca Montessori in Vodmat ter osnovno šolo Franceta Bevka. Z več drugimi pridelovalci v Savljah, Klečah in na Ježici so povezani tudi v Pot dobrot. Po njej se lahko zgolj sprehodite ali pa se odpravite po nakupih hrane po načelu »z njive na mizo«.

Foto: Roman Šipić/Delo