Tiskane izdaje
Zlatarna Celje se je kmalu po osamosvojitvi znašla v težavah. Podobno kot mnoga podjetja danes je imela zagotovljen trg, znanje, delavce, manjkal jim je zagonski kapital. Podjetje je bilo leta 1997 že v stečaju, poslovala je le še hčerinska družba Aurodent. Poslovno priložnost so v tem videli lastniki podjetja AL in Zlatarno ponovno oživili.
Kot lahko beremo v kratki zgodovini Zlatarne Celje, je v devetdeseta leta vstopila kot mednarodno priznano zlatarsko podjetje v državni lasti. Že leta 1974 je prvič dosegla za milijon evrov izvoza, v 80. letih so svoje izdelke prodajali v državah po Evropi, Severni Ameriki, Avstraliji, na Japonskem in v Saudski Arabiji. Večinski del proizvodnje je predstavljal zlati nakit serijske proizvodnje, 15 odstotkov izdelkov je bilo unikatnih oziroma maloserijske proizvodnje.
Kako velika proizvajalka zlatega nakita je bila Zlatarna Celje, ki je sicer med drugim skrbela za srebrni jedilni pribor za celoten Titov protokol (15 različnih kosov pribora), kaže podatek, da so konec 80. let samo v ZDA vsak mesec izvozili tudi 110 kilogramov tako imenovanih valis zlatih verižic. Bile so ročno izdelane, za meter pletenja je bilo potrebnega 16 ur dela.
Vendar je po osamosvojitvi družba s približno 500 zaposlenimi (leta 1993) izgubila trge nekdanje Jugoslavije, podjetje se ni bilo sposobno dovolj hitro prilagajati novim okoliščinam, predvsem so bili težava veliki stroški poslovanja in premajhna tržna agresivnost.
Ob sočasni močni recesiji v ZDA in Evropi kakovostni izdelki, prilagojeni zahtevam trga, niso bili dovolj in podjetje se je julija 1997 znašlo v stečajnem postopku. Še naprej je poslovala le hčerinska družba Aurodent, ki se ukvarja s proizvodnjo dentalnih zlitin. Najela je poslovne prostore Zlatarne Celje in opremo ter pravzaprav rešila podjetje pred dokončnim propadom.
Tehnični direktor Mojmir Poharc, ki je takrat že bil zaposlen v Zlatarni Celje, pojasnjuje, da so v nekaj mesecih ponovno pognali proizvodnjo in leto in pol minimalno poslovali, samo da so ohranjali proizvodno »kondicijo«. Spomni se, da je bilo podjetje takrat v lastništvu več bank, ki pa niso imele posluha za to, da bi vložile zagonski denar vanjo.
Danes so mnoga podjetja v podobnem položaju, pravi Poharec: imajo trg, naročila, znanje, delavce, ni pa zagonskega kapitala. Vedeti bi morali, da minimalne finančne injekcije ne rešujejo ničesar, je prepričan in navaja teoretičen primer iz zlatarskih vod: če bi na primer zlatarna potrebovala denar za nakup deset kilogramov zlata, ne bi prav ničesar rešili s tem, če bi dobili sredstva za nakup kilograma te kovine. Proizvodnja ne bi mogla delati rentabilno, tako bi se mogoče ustvarjala samo še večja škoda.
Novi lastnik, nova pot
V začetku leta 1999 se je za Zlatarno Celje skupaj z Aurodentom začelo novo obdobje vzpona. V lastništvo je vstopilo podjetje AL v lasti družine Albreht iz Ljubljane. Kupili so vse nepremičnine, opremo, zaloge in blagovno znamko s takrat 150-letno tradicijo, podjetje je dobilo potrebna sredstva in postalo delniška družba.
Podjetje se je vse do recesije leta 2008 hitro razvijalo. V Sloveniji in tujini, predvsem v državah nekdanje Jugoslavije, so vzpostavili mrežo približno 100 prodajnih mest, zaposlujejo (skupaj s prodajnimi mesti) že več kot 250 ljudi.
V zadnjih mesecih
»Največje posledice se čutijo v zadnjih nekaj mesecih in skrbi me, kam bo to peljalo. V obtoku je še vedno toliko denarja, kot ga je bilo, cene večine stvari ostajajo enake, ljudje – razen tistih, ki so izgubili službe – še vedno zaslužijo enako.
Kaj se torej dogaja? Primer: ženska ima v žepu 1000 evrov, da si bo kupila briljantni prstan. A potem gleda poročila in si premisli, denar raje obdrži v žepu. In tako se krog zapira, če se potrošnja ne spodbuja. Strinjam se, da je v javni upravi treba varčevati, posplošeno varčevanje, kot ga spodbujajo mediji in sploh politiki, pa ne bo pripeljalo nikamor oziroma po mojem mnenju bo privedlo do še večjih socialnih bomb in ogroženosti slovenskih podjetij.«
