Prva dama slovenskega gradbeništva

Ko sem glavno direktorico Vegrada Hildo Tovšak v sredo poklical, da bi jo vprašal, kako rešuje Vegrad, mi je takoj po prvem stavku dejala: »Veste, Tovšakova ni pokvarjena ženska, tako kot o meni v zadnjem času pišejo mediji in si verjetno misli večina bralcev. Ne skrivamo, da v Vegradu imamo težave, vendar jih imajo tudi drugi gradbinci. Zdaj so proti koncu dogovori o prestrukturiranju Vegrada, ki ga bomo rešili vsi skupaj, vodstvo, lastniki, sindikat in zaposleni. Vsej Sloveniji bomo dokazali, da znamo graditi in da bomo v Ljubljani zgradili še veliko stanovanj in ne samo Celovških dvorov.«

Ja, tako - kot dež - govori Hilda Tovšak, prva dama med slovenskimi gradbinci, kot ji pravijo nekateri. Spretno, včasih neposredno, včasih izza ovinka, vendar vedno tako, da bi ji človek moral verjeti skoraj vsako besedo. Nekaj tega je prav gotovo prinesla s seboj na svet, nekaj se je priučila v času, ko se je sukala med politiki, pa ne le med tistimi v Mislinji, kjer živi, in Velenju, kjer dela, ampak tudi v Ljubljani in še kje drugje, nekaj pa v družbi gradbincev, bankirjev, različnih investitorjev, s katerimi se trdo pogaja o pridobitvi posla, in številnih drugih, ki so tako ali drugače stopali v njeno življenje.

Da je Hilda Tovšak že dva tedna v središču gospodarskega dogajanja v Sloveniji, je kriv njen Vegrad in seveda tudi sama, saj ga vodi že skoraj desetletje, poleg tega pa je prek družbe pooblaščenke Vegrad Naložba DP, ki ima v lasti 56,76 odstotka Vegrada, tudi njegova lastnica. O tem, kolikšen je njen delež, ni javnega podatka. Slišati je bilo, da obvladuje 63 odstotkov Vegrada Naložb DP, nato da ima še večji delež, pa tudi manjšega. Po neuradnih podatkih ima največji delničar v Vegradu Naložba DP le osemodstotni delež. Če to drži in če ta delež pripada Tovšakovi, pomeni, da ni tako velika lastnica Vegrada, kot si je kdo mislil. Torej ni mogoče (za zdaj) govoriti o tajkunskem prevzemu, kot se je to zgodilo po prepričanju velikega števila ljudi v naših dveh največjih gradbenih podjetjih, SCT in Primorju.

In prav SCT in Primorje sta družbi, v katerih je Hilda Tovšak videla tudi svoj Vegrad. Pa ne le Vegrad, ampak tudi sebe v družbi z Ivanom Zidarjem, gradbenim baronom, kot so ga imenovali, in Dušanom Črnigojem, ki ga je Zidar dolgo videl kot svojega naslednika na prestolu slovenskega gradbeništva. Tovšakova se ob obeh oziroma med obema, saj je dama, počuti prav odlično. A kaj, ko so pred dobrima dvema letoma vsi trije po odmevni aretaciji zaradi suma podkupovanja v primeru gradnje kontrolnega stolpa na ljubljanskem letališču končali najprej v policijski marici, nato pa so noč preživeli na policijski postaji v ljubljanskih Mostah.

Akcija, ki si jo je javnost zapomnila kot afero Čista lopata, v kateri je bilo opravljenih še več aretacij in hišnih preiskav, se je začela s priporom omenjenih treh gradbenih mogotcev, kot so jim takrat rekli nekateri, pa tudi še zdaj mislijo, da je tako. Dobro leto po policijskem spektaklu je bila vložena prva obtožnica proti osmerici, ki so ji očitali sprejemanje in dajanje daril ter pomoč pri tem. Z gradbinci se zaradi suma korupcije ukvarja tudi slovenski parlament, ki je ustanovil posebno preiskovalno komisijo; ta je določila 16 prič, ki jih bo zaslišala, in med njimi je tudi Hilda Tovšak.

Sredi novembra 2008 se je Hilda Tovšak spet znašla v središču pozornosti javnosti in medijev. Šlo je za opozorilo vodstva Vegrada delavcem v Ljubljani, »da živijo v okolju na višji kulturni ravni in naj svojih navad ne nosijo s seboj v srce Evrope«. Takšno ravnanje je obsodila tudi varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik, ker je v njem »mogoče najti elemente kulturnega rasizma«. Tovšakova se je zaradi tega opravičila.

Naj se ozremo še nekoliko bolj nazaj in izbrskamo še nekaj podrobnosti iz življenja Hilde Tovšak, ki je tako rekoč otrok Vegrada, saj je bila njegova štipendistka. Po študiju prava jo je delo čakalo v kadrovsko-pravni službi, kjer je hitro postala njena direktorica. Ves čas pa jo je zanimala tudi politika. Kar hitro se je zavihtela med vidnejše osebe pomladnih strank, tako da je po osamosvojitvi delala v kadrovski službi ministra Lojzeta Peterleta, nato pa kot generalna sekretarka Slovenskih krščanskih demokratov. Ko sta se leta 2000 SLS in SKD združili v NSi, je misel na funkcijo generalne sekretarke, čeprav takrat še članica glavnega odbora SLS SKD, počasi opustila in se po osmih letih vrnila v Vegrad. V začetku leta 2001 je že bila v fotelju prvega človeka oziroma prve dame Vegrada, kjer je zamenjala dolgoletnega in uspešnega Vegradovega direktorja Muharema Bolića, vmes pa je dosegla, da je Vegrad obnavljal prostore državnega zbora.

Ambiciozni in vztrajni ženski, kot je, ji je bila Šaleška dolina z okolico, kjer je Vegrad takrat največ delal, premajhna, zato se je podala na širši slovenski trg. Dobro je vedela, da je največ dela in tudi denarja v Ljubljani, kjer je bilo naenkrat vse polno Vegradovih oranžnih gradbiščnih ograj. Hilda Tovšak je uspešno prepletala politično in poslovno kariero in spletla omrežje trdnih poslovnih vezi, ki so ji pomagale pri širitvi Vegradovega poslovanja. Včasih je v Mislinjo pripeljala svojega šefa Lojzeta Peterleta, na otvoritev obnovljene ceste skozi Hudo luknjo pa takratnega prometnega ministra Igorja Umka. Ni pozabila niti na svojega nekdanjega sodelavca iz Vegrada Jakoba Presečnika, ki je bil nato tudi prometni minister in si je v njeni družbi ogledal sosesko Celovški dvori, kjer Vegrad dokončuje 833 stanovanj. Več kot dobre odnose ima tudi z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem, saj je mesto v Celovških dvorih kupilo veliko stanovanj. Zaradi previsoke cene je ostalo neprodanih 242 stanovanj, vendar se je Hilda Tovšak ta teden odločila, prva med gradbenimi direktorji, da jim bo znižala ceno (menda na 2000 evrov), hitro razprodala zalogo in tako pomagala Vegradu in sebi. •

Iz Sobotne priloge Dela