Samoprijava ni bila zamišljena kot odvzem olajšav

Ljubljana – Pravica do samoprijave za zavezance, ki davčnih napovedi ne oddajo v predpisanih rokih, je v zakonu o davčnem postopku deveto leto, od 1. januarja 2007. Zdaj je v ospredju spora nova praksa finančne uprave, ki zavezancem pri odmeri davka po samoprijavi ne prizna nekaterih olajšav in ugodnosti.

Ministrstvo za finance ravno zdaj predlaga popravke v 63. členu zakona o davčnem postopku, ki ureja to področje, a spor o samoprijavi ne izvira iz zakona. Dr. Bojan Škof, redni profesor na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, je bil leta 2006 v skupini strokovnjakov, ki je za tedanjo vlado prenavljala davčni postopek.

»Osnovno izhodišče pri samoprijavi je, da zavezanec na lastno pobudo poravna davčno obveznost, res z zamudo, a brez državne prisile, brez izterjave, inšpeciranja. Vsi ti postopki so dolgotrajni in državi prinašajo stroške. Gre za davčno obveznost, za katero zavezanec v samoprijavi nazadnje sam prinese denar, za katerega je negotovo, ali bi ga država sicer res dobila,« pravi strokovnjak in poudarja, da je samoprijava podvrsta davčne amnestije.

Literatura govori o davčni obveznosti, poudarja sogovornik v zvezi z vprašanjem, ali zavezancu pripadajo vse davčne olajšave, tudi kadar odda samoprijavo: »Davčna obveznost je pač prihodek, od katerega odštejemo olajšave, stimulacije in bonitete, če obstajajo, odvisno od vrste davka. In če finančna uprava razume inštitut samoprijave, ni nobenega razloga, da zavezancu ne prizna tudi davčnih olajšav, ki mu pripadajo, saj to skupaj s prihodki tvori davčno obveznost.«

Furs od leta 2015 z novo prakso

V Sloveniji se je število zavezancev, ki so sklenili poravnati davčne račune do države s samoprijavo, postopoma povečevalo od zelo majhnih številk leta 2007. Leta 2014 je finančna uprava dobila 15.732 samoprijav za skupni znesek 11.375.595 evrov davčne obveznosti, povprečen znesek na zavezanca je znašal 723,10 evra. Lani jih je bilo še malo več: oddalo jih je 16.318 zavezancev za skupni znesek 20,4 milijona evrov davčne obveznosti, povprečno 1245,51 evra na plačnika. Samoprijavo lahko odda fizična, pravna in tudi fizična oseba, ki opravlja dejavnost.

»Zavezanec lahko vloži samoprijavo, če v zakonsko predpisanem roku ni predložil davčne napovedi ali davčnega obračuna in če je v napovedi ali davčnem obračunu navedel neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke,« pojasnjujejo v generalnem finančnem uradu. V povezavi s kaznivimi dejanji ni dopustna, le pri davčnih prekrških, a tudi v tem primeru veljajo nekatere omejitve.

Toda finančna uprava zdaj uporablja tudi kazen, ki je zakon ne omenja: zavezancem, ki oddajo samoprijavo, ne prizna olajšave za vzdrževane družinske člane in stroškov za prevoz na delo – čezmejnim delavcem migrantom pa niti visoke posebne osebne olajšave, ki jim je pripadala od 1. januarja 2010 do 31. decembra 2013.

V finančni upravi nam na vprašanje, od kdaj zavezancu, ki se odloči davčno obveznost z zamudo poravnati po samoprijavi, odvzamejo pravico do nekaterih olajšav in ugodnosti iz zakona o dohodnini, odgovarjajo: »Od leta 2015. Sledili smo sodni praksi.« Ta se za zdaj ne nanaša neposredno na olajšave, ki so pripadale čezmejnim delovnim migrantom, ampak na pravice in ugodnosti davčnih zavezancev, ki so jim po načinu uveljavljanja podobne – na primer olajšava za vzdrževane družinske člane.«

Poudarjajo še, da finančna uprava svoje odločitve sprejema na podlagi zakonskih in podzakonskih predpisov, pri čemer sledi tudi sodni praksi sodišč iz posameznih primerov. Ta se je v zvezi z vzdrževanimi družinskimi člani že oblikovala na posameznih upravnih sodiščih, pojasnjujejo v finančni upravi. Niso upoštevali le ene sodbe, še dodajajo, ampak več: »Te so oblikovale jasno sodno prakso glede uveljavljanja pravic in ugodnosti po izteku zakonskega roka. Zdaj že razpolagamo tudi s prvo sodbo upravnega sodišča glede priznavanja dejanskih stroškov prevoza na delo in prehrane.«

Le Novogoričani v dobro zavezanca

O takšnem primeru je 12. maja razsodilo celjsko upravno sodišče. Zavezancu je pri odmeri dohodnine po samoprijavi odreklo pravico do priznanih stroškov za prehrano in dejanskih stroškov za prevoz na delo, »ker tožnikova napoved za odmero dohodnine za leto 2012 ni bila vložena v roku do 31. julija, ampak šele 13. novembra 2013«.

Med novejšo sodno prakso, na katero se sklicujejo v finančni upravi, sta še dve sodbi mariborskega in ena sodba ljubljanskega upravnega sodišča, s katerimi so zvrnili zavezance, ki so od finančne uprave s tožbo zahtevali, naj jim prizna pravico do olajšave za vzdrževane družinske člane, čeprav so napovedi oddali z zamudo, torej s samoprijavo.

»Posebna olajšava za vzdrževane družinske člane se lahko prizna le tistemu davčnemu zavezancu, ki je dohodke napovedal pravočasno,« so tožnika na primer zavrnili v Mariboru. Tudi v Ljubljani so sklenili, da je stranka olajšavo zahtevala prepozno, ker je to naredila s samoprijavo po določenem roku.

Novogoriško upravno sodišče pa je stopilo v bran zavezancu, za katerega finančna uprava ni sestavila informativnega izračuna, in na splošno sklenilo: »V določbah zakona o davčnem postopku ni razlogov, da davčni organ ne bi upošteval posebne olajšave za vzdrževane družinske člane tudi v primeru davčne napovedi na podlagi samoprijave.«

Strokovnjak za davčno pravo dr. Bojan Škof pa je prepričan, da se finančna uprava ne more sklicevati na sodbe upravnih sodišč: »Vsak pravnik, ki se ukvarja z davčnim pravom, vam bo povedal, da sodna praksa ni vir prava. Edini vir prava, odkar smo v Evropi, je sodba evropskega sodišča v tistem dejanskem stanju.«

Na vprašanje, kako je mogoče, da finančna uprava določbo 63. člena zakona o davčnem postopku zdaj uporablja drugače, kot jo je pred letom 2015, in zavezancem pri samoprijavi odreka pravico do davčnih olajšav, češ da so zamudili rok za uveljavitev, sogovornik odgovarja: »Finančna uprava brez spremembe zakona ne more posegati z drugo prakso, kje pa so to videli? Zakon je zakon, potrebuje argumentacijo, ta pa se od leta 2007 ni spremenila: pravno se ni nič spremenilo.«