Čez nekaj let bodo mladi mislili, da je ZDR kratica podjetja

Gorana Lukića mnogi vidijo kot najprimernejšega kandidata, ki bi na vrhu ZSSS zamenjal Dušana Semoliča.

Objavljeno
10. april 2015 14.55
Samostojni svetovalec ZSSS. Ljubljana 26. marec 2015.
Erika Repovž, gospodarstvo
Erika Repovž, gospodarstvo

Lastnosti, kot so sposoben, zagnan, idealističen, socialen in vizionarski, obetajo voditelja, ki bi zmogel stopiti v čevlje karizmatičnega predhodnika. Dodaten plus je njegova mladost (letnik 1978), ki daje v prelomnih časih upanje, da bi se z njegovim vodstvom v prihodnje sindikati lažje posodobili in prilagodili novim razmeram na trgu dela.

Da se je odločil za poklicno pot sindikalista, čeprav prihaja iz generacije, ki ji sindikalni boj še zdaleč ni več tako blizu, kot je bil starejšim, predhodnim generacijam, je verjetno posledica tega, da je bil rojen v Štorah. Življenje v industrijskem mestu je enako kot njegov pogled na svet zaznamovala železarna, v kateri je bil 34 let zaposlen tudi njegov oče. Na Štore v začetku devetdesetih je močno vplivala zaostrena ekonomska situacija, ki je bila posledica propada lokalne industrije. Hkrati z zatonom železarne je tonilo tudi mesto. »Ko delovnih mest ni bilo več, so se ljudje umaknili za štiri stene, v zavetje svojih domov. Življenje v mestu je dobesedno izumrlo. V takšnih primerih šele vidiš, kaj za skupnost pomenijo velika podjetja. Ta depresija je trajala kar nekaj let in le stežka smo se je rešili,« se spominja Lukić.

Tudi sam je bil kot mlad politolog dolgo časa brezposeln. Prvo zaposlitev je dobil v nevladni organizaciji, ki se ukvarja s socialnim delom. Tragične zgodbe, ki jim je bil priča, so v njem še dodatno vzbudile zanimanje za sindikate. Med drugim je delal tudi kot nočni dežurni v ljubljanskem kriznem centru za mlade in na različnih projektih s področja študentskega organiziranja, zaposlovanja mladih itd. Od leta 2007 – sindikalisti se ga spominjajo po velikih delavskih demonstracijah – je zaposlen na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS).

Ste razmeroma mlad človek in vaši generaciji so bolj kot sindikati blizu druge vrste organizacij in gibanj. Se kdaj počutite kot nekdo, ki ni v sozvočju z vrstniki?

Zdaj ko ste me to vprašali, se počutim kot dinozaver (smeh). V resnici se zaradi svojega dela nikoli ne počutim slabo. Gre za vprašanje vrednot. Ljudje, ki na spletnih forumih anonimno napadajo sindikate, me bodo težko prepričali o svojem prav. Komur so sindikati trn v peti, naj se včlanijo in od znotraj spreminjajo stvari. Po mednarodnih konvencijah ima vsak pravico biti član sindikata in aktivno sodelovati pri delu sindikalnega gibanja. Preveč je anonimnih zgodb o politizaciji sindikatov. V resnici je ravno obratno – tisti, ki politizirajo sindikat, so spolitizirani. Sindikalno gibanje je interesno združenje članov.

Lani ste objavili, da zapuščate sindikate. Zakaj ste si premislili in zakaj ste sploh hoteli oditi?

Odkar sem bil zaposlen na sindikatih, sem do te organizacije gojil velika pričakovanja. Medtem ko se razvijaš, opazuješ tudi, kako se razvija organizacija, v kateri delaš. Seveda imaš ob tem svoje želje in vizijo, kako naj bi se ta organizacija razvijala. Ko sem poskušal opazovati sindikat čim bolj od zunaj, čeprav je to zelo težko, se mi je pojavilo vprašanje: Ali gremo v pravo smer? Ali odgovarjamo na prava vprašanja in ali na ta vprašanja odgovarjamo na pravi način? Nakopičilo se mi je veliko dvomov. Ko te enkrat začne najedati občutek dvoma, od tega težko odvrneš misli. V enem od takih trenutkov sem tudi javno rekel, da odhajam. Potem sem si premislil, ker verjamem v sindikalno gibanje. Verjamem tudi, da se je organizacija, kot je ZSSS, sposobna prilagoditi novim izzivom.

Kaj pa dileme? Ostajajo?

Ostajajo.

Koliko imajo te dileme opraviti s spreminjanjem sindikatov?

Sindikati se ne smemo zadovoljiti zgolj z dejstvom, da obstajamo. To je inercija, ki sama od sebe vodi v propad. Nismo organizacija, ki bo živela samo zato, ker je, ampak se moramo vsak dan dokazovati svojim članom in tudi širši javnosti s smotrnostjo našega delovanja. Odgovarjati moramo na vse številnejša vprašanja delavcev, kaj sploh imajo od sindikata, tega »relikta socializma«. To je največji izziv, s katerim se vsak dan ubadamo. Sam imam do sindikatov zelo velika pričakovanja in se ne bom zadovoljil zgolj s tem, da obstajamo. Hočem, da smo vsak dan boljši v našem načinu delovanja, da lahko ponudimo boljše storitve in da smo tudi kot gibanje bolje organizirani.

V veliko veselje mi je, ko vidim razvoj delavcev, ki pridejo k nam na pol informirani ali popolnoma dezinformirani. Ko vidim razvoj moči pri posamezniku, vidim tudi smisel in cilj sindikalnega dela. Ni bistvo to, da ves čas stojiš pred delavcem in žugaš delodajalcu. Bistvo sindikalnega dela je ustvarjanje okolja, v katerem delavec ne bo tiho in se bo upal za svoje pravice ne le postaviti, ampak tudi organizirati. Tišina, ki spremlja kratenje delavskih pravic, ubija tako sindikate kot delavce.

Veliko se govori o upadanju članstva. Koliko članov ima ZSSS?

Vsi sindikati, člani ZSSS, imajo po zadnjih podatkih okrog 180 tisoč članov.

In koliko jih je bilo v najboljših časih?

Bilo jih je že tudi 300.000. Ni skrivnost, da ima sindikalno gibanje problem z upadom članstva. Zadnje statistike izpred petih let kažejo, da je v Sloveniji sindikaliziranih 26 odstotkov aktivne populacije.

Na Švedskem, na primer, je sindikaliziranost 75-odstotna, na Poljskem pa 12-odstotna, kar pomeni, da stigmatizacija sindikatov med drugim izhaja iz dejstva, da se jih lepi na ostalino preživelih režimov.

Članstvo v sindikatih je začelo intenzivno upadati sredi devetdesetih let z uvozom šok terapije, ki zapoveduje, da je treba vse privatizirati in da v tej zgodbi sindikati nimajo kaj delati. Že takrat se je začelo množično pranje možganov, da so sindikati stvar preteklosti in da je s spremembo političnega sistema treba pozabiti nanje. Zgodila se je neka kolektivna amnezija, kot da socializma nikoli ni bilo. Vzhodna Evropa postaja idealno lovišče za izkoriščanje kapitala. Minimalna plača v Bolgariji in Romuniji je katastrofa, kar je posledica sistemskega uničevanja sindikatov. V Romuniji so se na sindikate spravili kar z zakonodajo in jih tako rekoč izkoreninili. Namesto socialnega dialoga imajo finančni dialog med državo in finančnimi institucijami. Davek na kapital je izjemno nizek, stopnja revščine pa izjemno visoka, kar pomeni, da tuje investicije same po sebi še ne odpravljajo revščine.

Sindikatom med drugim očitajo nedosledna stališča do privatizacije. Lahko nedvoumno poveste, za kaj se zavzemate? Kaj prodati in česa ne?

To, kaj prodati, je stvar upravljavca državnega premoženja. Mene kot sindikalista zanima, kaj privatizacija pomeni za pravice iz dela, za delovna mesta in za delavce. Z ekonomskega vidika je sicer nerazumljivo, da se prodajajo podjetja, kot sta Žito in Cinkarna Celje, ki izkazujeta zelo dobre poslovne rezultate, vendar se zares začne zapletati, ko pogledamo, kaj se v teh primerih dogaja s pravicami iz delovne in druge področne zakonodaje.

Upravljavci državnega premoženja ob prodaji premoženja uporabljajo argument cene tudi, ko gre za profitna podjetja. V primerih množičnih odpuščanj država za odpuščene delavce plača denarna nadomestila in prevzame strošek socialnih transferjev, kar pomeni, da je ona tista, ki v teh poslih plača realno ceno. S tega vidika je nerazumljivo, da se spravlja v tako neroden položaj samo zato, ker pri prodaji podjetij upošteva izključno ceno. S prodajo štirih od petnajstih podjetij s privatizacijskega seznama smo zaslužili 213,5 milijona evrov, kar je manj, kot so znašale obveznosti proračuna v prvih dveh mesecih letošnjega leta za poplačilo obresti na domače in tuje zadolževanje.

Kaj se bo zgodilo, če bomo vse prodali, stroški tekočih obresti pa bodo ostali, pri čemer bo na zavodu za zaposlovanje več sto odpuščenih delavcev iz »uspešno privatiziranih« podjetij?

Kaj pa v primerih, ko se podjetja zaradi odlašanja prodajo pod ceno?

Vsi vemo, da gre v primeru Telekoma za potencialni konflikt interesov. Poglejmo tuje finančne svetovalce v NKBM in kdo je tisti, ki ima lastniški delež v banki, ki naj bi kupovala NKBM. Ko govorimo o teh privatizacijskih zgodbah, govorimo o hobotnici, ki opravi lobistični, politični in pravni del posla. V prvi fazi pridejo lobisti, ti s seboj pripeljejo svoje piarovce, oborožene z raziskavami o nujnosti privatizacije. Nato si lobisti začnejo podajati kljuke na ministrstvih in podpisujejo pogodbe o finančnem svetovanju, te pa za njimi zapečatijo pravniki, da so posli čim bolj hermetično zaprti. Na koncu nas postavijo pred izvršeno dejstvo in nam pod nos pomolijo podpisano kupoprodajno pogodbo.

V medijih se zadnje čase, tudi v povezavi z mediji, pogosto omenjajo delavski odkupi. Zakaj so v Sloveniji tako redko uspešni?

Poleg tega, da imamo v Sloveniji še vedno prastrah, da s tem skozi stranska vrata spuščamo socializem, primeri delavskih odkupov in zadrug dokazujejo, da smo mojstri metanja polen pod noge.

Zgodba ponovnega zagona Novolesa je bila saga potovanja skozi različne institucije. Kamorkoli smo prišli, smo naleteli na oviro, zapletalo se je od najemanja kreditov pa vse tja do pridobivanja garancij. V Sloveniji so dale banke za menedžerske odkupe 5,5 milijarde evrov bančnih garancij – za mnoge med njimi vemo, kako slabo so se končali –, na drugi strani pa od teh istih bank ni bilo mogoče dobiti niti evra za delavske odkupe. V tej točki bi bilo res treba preizprašati naš finančni sistem.

V primeru zadrug in delavskih odkupov je treba najprej zagotoviti zdravo finančno okolje, ki bo vzpodbujalo odkupe. Brez stalnega usposabljanja delavcev pa tudi to ni dovolj. S solastništvom v podjetju se vloga delavca, ki čez noč postane neke vrste delničar, bistveno spremeni. Predstavljajte si situacijo, ki je tipična za Slovenijo: podjetja z redkimi izjemami več let niso vlagala v svoje zaposlene. Ko se menedžerji, ki so uničili podjetja, umaknejo, država predlaga delavcem, ki ostanejo na pogorišču teh podjetij, naj se grejo delavske odkupe. Delavci za to preprosto niso opremljeni.

Veljate za predanega zagovornika migrantskih delavcev. Leta 2010 ste na vašo pobudo v okviru svobodnih sindikatov zanje ustanovili pravno svetovalnico, pred kratkim pa ste javno pozvali predsednika vlade, naj konča sramoto, povezano z izdajanjem obrazcev A1. Lahko pojasnite, za kaj gre?

Obrazce A1 potrebujejo delodajalci, da lahko napotijo delavce v tujino. V Sloveniji te obrazce prodajajo, kot bi prodajali sveže žemljice. Na zavodu za zdravstveno zavarovanje jih izdajajo tudi delodajalcem, ki ne poslujejo v Sloveniji, imajo blokirane tekoče račune, ne plačujejo prispevkov in ne izplačujejo plač. Lani so izdali 103 tisoč teh obrazcev, leta 2008 17 tisoč. Podjetnik, ki nima nobenih drugih namenov, razen tega, da izkorišča delavce, lahko brez težav dobi neomejeno število obrazcev, ki mu omogočajo, da pošlje v tujino neomejeno število delavcev. Ko to naredi, postane nedosegljiv, delavcem ne izplačuje plač, ne dviguje telefonov ali preprosto izgine, kot se je zgodilo v zadnjem primeru podjetja Birogradnja. Lastnik podjetja je zbežal in delavce, ki jim dolguje več deset tisoč evrov, tri mesece pustil brez plačila. Podobnih primerov je žal veliko, ker država to omogoča.

Na sindikatih prejmemo veliko klicev iz Nemčije, kaj da se gremo. Prepričan sem, da podobne klice dobivajo tudi pristojna ministrstva. Zaradi tega smo že tretjič pisali predsedniku vlade, naj konča to sramoto in zagotovi sistem, ki bo delodajalce preveril, preden jim bodo izdali obrazce za napotovanje delavcev v tujino.

Že lani decembra smo iz kabineta predsednika vlade dobili odgovor, v katerem piše, da se strinjajo, da je ta problem treba urediti, in da bodo to tudi naredili. Zdaj smo že sredi aprila; vlada se problema še vedno zaveda, spremenilo pa se ni nič. Ves ta čas delavci odhajajo v tujino, kjer tvegajo, da jih bodo opeharili.

Kaj lahko v takšnih primerih naredijo delavci, da se samozavarujejo?

V teh primerih je pomembna naša svetovalnica za migrante. Delavci večkrat pridejo do nas, še preden gredo v tujino. Pogledamo javno dostopne podatke, boniteto podjetja in preverimo, ali ima podjetje blokirane tekoče račune. Če se izkaže, da je poslovanje podjetja kakorkoli sporno, delavcem odsvetujemo pot v tujino. Končna odločitev je seveda v njihovih rokah.

Imeli smo že primere, ko so delavci, čeprav smo jih opozorili, odšli v tujino in so se v nekaj mesecih vrnili praznih rok. Do neke mere lahko razumem, da je to boj za preživetje. Prvič izgubiš šiht pri Vegradu, drugič pri enem od podizvajalcev Vegrada, tretjič pri enem od espejevcev, za katerega so ti kolegi povedali, da jemlje delavce. Na koncu iz čistega obupa odideš v tujino ali čakaš na novega delodajalca v Sloveniji, za katerega delaš za vsako ceno. To so res žalostne zgodbe. Na sistemski ravni je to socialni dumping.

Kaj narediti v primeru delavcev, ki nam povedo, da imajo doma družino in da jim delodajalec v Nemčiji ponuja sedem evrov na uro, čeprav vedo, da je tarifa po nemški kolektivni pogodbi najmanj enajst evrov na uro? Mi tem delavcem povemo, kar menimo, da je prav – naj ne delajo za manj kot enajst evrov. Lahko jim tudi povemo, ali je podjetje rizično, a na koncu je pomembna njihova odločitev.

Ne gre le za primere migrantskih delavcev. Vse več je tudi mladih prekarnih delavcev, ki imajo enake probleme. Jasno jim je, da delodajalci kratijo njihove pravice, pa ne vedo, kaj naj naredijo, kako naj to prekinejo.

Pred kratkim smo obravnavali primer mlade osebe, ki se je znašla v začaranem krogu prekarnega dela. Uspelo se nam je nekako dogovoriti, da bi po več letih prekinila izkoriščanje. Ko smo ji povedali, kaj to pomeni, da tvega tudi morebitni izpad dohodka, je nehala prihajati.

Če bo ta tišina postala sistemska, bo delovna zakonodaja sčasoma le še mrtva črka na papirju in stvar vedno večjega posmeha.

Poglejmo primer espejev, ki delajo kot pogodbeni izvajalci. Zanje osemurni delovnik ne velja, pri čemer delavci vsak dan vse bolj izgorevajo. Priča smo grozljivim številkam o številu ur opravljenega dela; v nekaterih primerih presegajo 300 delovnih ur na mesec. Ti ljudje ne delajo toliko zato, da bi obogateli ali da bi živeli na veliki nogi, ampak zato, da bi sploh preživeli. Večina se jih zaveda, da bi morali imeti v rokah pogodbo o zaposlitvi. Takšnih primerov je vsak dan več. Medijski svet je znan po njih.

Prvi na seznamu je javni zavod RTV, ki je za izplačila avtorskih in podjemnih podob od leta 2003 porabil dobrih 78 milijonov evrov. S stališča delovne zakonodaje je termin stalni honorarni sodelavec absurd. Če ima delodajalec stalno potrebo po delu, mora odpreti delovno mesto. Čez nekaj let bodo mlade generacije, ki bodo prišle na trg dela, mislile, da je ZDR (zakon o delovnih razmerjih) kratica podjetja.

Edina rešitev je, da se začnemo obnašati odgovorno. Naša sindikalna odgovornost pri tem je, da ob vsaki takšni priložnosti informiramo mlade o delavskih pravicah in jim pojasnimo, da ni normalno stanje, da ZDR dojemajo kot eksotiko. V resnici je ravno obratno – ekscesno je, da se to sploh dogaja.

In rešitev?

Vsi posamezniki, ki na svoji koži doživljajo kršitev delovne zakonodaje, se morajo organizirati. Ko imaš kritično maso ljudi, ki so jim kratene določene pravice, jih je treba povezati, da se lažje izpostavijo. Ne pričakujem, da se bodo takoj, ob vsakem kratenju pravic, izpostavili posamezniki v prvi osebi ednine. Verjamem pa, da bi se več organiziranih posameznikov laže izpostavilo in da bi bili povezani veliko močnejši.

Danes je kapital veliko glasnejši, bolj povezan med sabo in medsebojno bolj solidaren od delavcev. Lep primer je nedavna novinarska konferenca Univerze v Ljubljani, ki so jo sklicali zaradi visokih avtorskih honorarjev. Udeležili so se je čisto vsi dekani. To je lep primer solidarnosti najvišjega akademskega sloja. Naj ti akademiki pridejo do asistentov, ki na mesec zaslužijo okrog tisoč evrov, ali do raziskovalcev, ki že deset let delajo na lastnem računalniku, pa ne vedo, kaj je službena pot, in rečejo: pa kaj zdaj ti novinarji težijo, saj to smo si zaslužili. Ali to pomeni, da si raziskovalci in asistenti ne zaslužijo višje plače? Solidarnost najvišjih slojev je v bistvu izkaz moči – tudi medijske in javnomnenjske. Vse to kaže na dejstvo, da je tudi solidarnost postala privilegij in stvar moči. Upam, da ne bo šlo tako daleč, da bo postala družbeni status, ki ga je mogoče uporabiti za zaščito interesov privilegirane manjšine.

Medtem ko smo na strani privilegiranih priča vse večji solidarnosti, smo na strani delavcev priča vse večji konkurenčnosti. Vloge so se žal obrnile in ta zgodba se bo slabo končala. S tem, ko delavce spreminjajo v espejevce, so med sabo začeli tekmovati za drobtinice, ki ostanejo od mini dnevnih projektov. Na trgu se ponujajo za bagatelno ceno, ker le tako lahko preživijo.

V zgodbi o visokih avtorskih honorarjih na fakultetah se je javno izpostavilo zelo malo asistentov in mladih raziskovalcev, ker jih je strah in ker so se znašli v ekonomskem kastnem sistemu, kjer lahko napredujejo le, če molčijo. Kot da bi vsi pozabili, da z molkom tlakujemo pot za nadaljnje izkoriščanje.

Na drugi strani je megahonorarnim profesorjem in globalnemu finančnemu sistemu skupna močna notranja solidarnost. Grčija je dobila 260 milijard evrov posojil, pri čemer je 90 odstotkov tega denarja požrl sam finančni sistem. Grški davkoplačevalci tega denarja niso niti videli. Občutili so zgolj učinke teh posojil. Vprašati bi se morali, kdaj se bo končala ta perverzija, pa ne le v Grčiji, ampak tudi v Sloveniji. Če to na glas poveš, slišiš očitke, da nismo več v komunizmu.

Kakšna je relacija med sindikatom in prekariatom?

Ne gre za relacijo, ampak za isto zgodbo. Identiteta prekariata bi se morala graditi na delavskih pravicah. Žal namesto tega velja prepričanje, da so prekarci dobri, ker so hitrejši in prožnejši od redno zaposlenih. Kot da govorimo o olimpijskih igrah. Ko prekariat dobiva premoč nad redno zaposlenimi, je to voda na mlin kapitala. Delodajalcem ni treba več pritiskati na delavce, ker v tej fazi delavci že sami sebe izkoriščajo, da bi na ta način izkazali lojalnost delodajalcu.

Poleg tega se zgodbe o prekariatu preveč zamejujejo v urbano okolje. Zunaj Ljubljane je zelo malo mladih, ki delajo v zagonskih podjetjih. Večina jih dela v tovarnah. To so mladi, ki so družbeno nevidni in medijsko prezrti. Debate o mladih ne moremo lokalizirati zgolj na start-up generacijo le zato, ker imajo ti mladi medijski privilegij. Če greste iz Ljubljane, lahko vidite, da niso vsi mladi start-upi in da si tega vsi niti ne želijo. Razprave o prekariatu so preveč skoncentrirane na majhne urbane skupine, ki pa imajo razmeroma veliko družbeno moč. Nihče se ne potrudi, da bi stopil do mladih na periferiji, ki delajo kot fizični delavci za minimalno plačo, in bi tudi njih kaj vprašal.

Sindikatom pogosto očitajo, da izrabljajo institut referenduma, da so z njim leta 2011 blokirali tudi tedanjo pokojninsko reformo, kar je dalo zagon novim referendumskim pobudam. Kako odgovarjate na tovrstne kritike?

Sindikati leta 2011 nismo zlorabili, ampak uporabili referendum kot legitimno orodje. V zgodovini Slovenije je bilo 23 referendumov in sindikati smo bili pobudniki treh. Veliko več je bilo političnega kupčkanja strank. Zame je evidentna zloraba referenduma pobuda glede novele zakona o zakonski zvezi, ker v tem primeru večina odreka pravice manjšini. Napad na človekove pravice ni človekova pravica.

Ni izvirno, je pa za konec neizogibno vprašanje: Bi bili pripravljeni stopiti v čevlje Dušana Semoliča, saj vas pogosto omenjajo kot njegovega naslednika?

Jaz se v tej vlogi ne vidim.