»Zanimivo je ugrizniti v celo potico«

Janja Štrumbelj si je zamislila pomanjšano izvedbo tradicionalne slovenske praznične jedi.
Objavljeno
27. februar 2015 12.10
Milka Bizovičar, gospodarstvo
Milka Bizovičar, gospodarstvo

Janja Štrumbelj je iskala in našla problem v Sloveniji, ki ji je omogočil, da je začela tako želeno podjetniško pot. Ko je ugotovila, da turisti nimajo kje pokusiti potice, ki jo opevamo v vseh brošurah o naši državi, je pomislila, da je vzrok lahko tudi njena velikost. Pa si je zamislila pomanjšano izvedbo in iz tega naredila posel.

Težava potice je, da se začne sušiti takoj, ko je kos odrežemo. Tako je v lokalih gostom ne morejo ponuditi še naslednji dan in to je po mnenju Janje Štrumbelj eden od vzrokov, da na jedilnikih med sladicami najdemo razne zavitke, creme bruleeje itn., ne pa potice. Poleg tega so za po kosilu porcije hitro prevelike. Tudi kupiti je ne moremo vedno in povsod. V trgovinah, kjer jo ponujajo, so kosi neugledno zaviti v prozorno folijo in naloženi v skladovnice, medtem ko se lično oblikovana embalaža italijanske različice prazničnega šarklja, paneton, sveti na trgovskih policah. Potica v obliki, kot jo poznamo, tudi ni najbolj primerna za poslovna darila.

Pomanjšati jo je treba

Vse te težave je Janja zaznala, ko je začela razmišljati o potici. »Z možem, ki je tudi podjetnik, sva se pogosto pogovarjala o tem, s kakšnim poslom bi se lahko začela ukvarjati. A česar koli sva se spomnila, vedno sva ugotovila, da je nekdo že našel rešitev. Potem pa sem nekega dne po Ljubljani iskala lokal, kamor bi kolegico iz tujine lahko povabila na potico – in ga nisem našla,« Janja pojasnjuje, kako se ji je utrnila ideja o tolikšnem pomanjšanju potice, da bi jo lahko nekdo pojedel z nekaj ugrizi, kot na primer mafin. »Problem sem imela vedno pred nosom, a ga nisem videla,« pravi zdaj lastnica blagovne znamke Le Potica in dodaja: »Na silo in iz nuje je težko najti neko poslovno idejo. Enostavno moraš biti ob pravem času na pravem mestu in imeti odprte oči.«

Nad odkritjem je bila tako navdušena, da nekaj dni ni mogla spati, je pripovedovala Janja in iz torbe potegnila zvezek. »Tu je moj celotni poslovni model, z vprašanji, ki sem si jih zastavljala, z opombami, kaj vse moram preveriti, o čem razmisliti, o ciljih ... Sicer sem si vse zapisovala v neki drug zvezek, a preden sem šla na sestanek k našemu znanemu etnologu, sem vse prepisala, da je lepo,« pravi sogovornica, po izobrazbi ekonomistka, ki se ji je življenje po spoznanju, da je njena poslovna priložnost lahko v mini potičkah, obrnilo na glavo.

Potica v kockah

Po večletnem delu v računovodstvu, tudi v velikem slovenskem podjetju, je ugotovila, da je poklic ne izpolnjuje. »Ko sem v službi pogledala skozi okno, se mi je zdelo, da se zunaj dogaja življenje, jaz pa sem se ukvarjala z analiziranjem podatkov iz preteklosti. Nisem več imela obstanka,« pravi Janja. Kuhanje je bilo vedno njena strast in ventil. Kadar je bila pod stresom, se je lotila zahtevnega recepta. Tako je iz računovodskih voda počasi presedlala v kulinariko – v eni izmed revij za ženske je urejala kulinarične strani. »Potice sem opazovala na raznih dogodkih. Organizatorji so jih rezali na kocke – po eni strani je bilo tako bolj ekonomično, po drugi pa velikega kosa ne moreš pojesti kot sladico,« se spomni Janja in doda, da je to delo, čeprav sanjsko, po nekaj letih zanjo postalo rutina. »Čas je bil, da se pogovorim sama s seboj, možnosti osebnega napredka ni bilo, ideja o potičkah pa je takrat že obstajala,« pravi sogovornica.

Z zavoda v lastni posel

Na koncu je pristala na zavodu za zaposlovanje. »Grozno se mi zdi, da je meja za različne programe zavoda pri 30 letih. Ko presežeš ta leta, nisi ne mlad ne star. Si izoblikovana osebnost, kar delodajalce verjetno odbija, po drugi strani pa imaš izkušnje. Ne razumem jih, saj z izkušnjami lahko prineseš dodano vrednost podjetju ...« razmišlja Janja, ki je takrat že imela idejo o potičkah. Ko se je udeležila seminarja v organizaciji Združenja Yes, s katerim so želeli spodbuditi brezposelne k razmišljanju o ustanovitvi podjetja, se je odločila: »Pa kaj sploh razmišljam? To je to, moram iti v podjetništvo. Idejo imam, preverila sem jo tudi že toliko, da sem videla, da se izplača.«

Medtem je namreč v domači kuhinji že našla rešitev, kako speči potičko, ki jo lahko pojemo z nekaj ugrizi. Potem je preizkušala recepte, različne kombinacije testa z različnimi nadevi – zdaj jih ima pet: orehovega, lešnikovega, pehtranovega, slivovega in čokoladnega –, začela se je ukvarjati z embalažo, zaščitila ime Le Potica. S tem, kako odpreti podjetje, ni imela težav, saj je imela na tem področju izkušnje tudi kot računovodkinja, bolj pa se je bilo treba ukvarjati s predpisi, povezanimi s hrano. »Presenečena sem bila, koliko so ljudje, ne nazadnje tudi konkurenca, pripravljeni pomagati. Če ne drugega, so me vsaj napotili na pravi naslov, kjer sem dobila želene informacije,« se spomni Janja.

Sodelovanje z Jezerškom

Hitro pa je ugotovila, da bo imela še eno težavo: kako speči na primer 500 potičk na dan? Idejo je predstavila podjetju Jezeršek in sodelovanje je takoj steklo. Proizvodnjo so prevzeli oni, rešitev za vedno sveže pečene potičke so našli v postopku hitrega zamrzovanja. »Ko dobim naročilo, dopečem izdelke, jih zapakiram in predam naročniku,« pojasnjuje sogovornica, ki je podjetje dokončno odprla lani jeseni.

Našla je slaščičarno, kjer so imeli proste kapacitete, da lahko uporablja njihove prostore, ko jih potrebuje, in pravi, da je to idealna in ugodna rešitev za začetek poslovanja. Posel za zdaj odlično uspeva, dodaja Janja, ki skrbi za prav vsa področja dela razen za proizvodnjo. Največjo pozornost je zdaj treba posvetiti promociji, najti je treba kupce, pravi in pripomni, da je samo decembra dobavila 2500 kosov potičk, to je več, kot je pričakovala. Razvila je že tudi tri nove, tokrat slane okuse – potičke bo predstavila že kmalu, saj so že nared, zdaj razmišlja o tem, da bi posel razširila na večjo različico izdelka.

Družina ji na podjetniški poti stoji ob strani. Hčeri sta zdaj bolj razumevajoči, če mora, denimo, v slaščičarno v soboto, kot sta bili prej, če je v službi ostala dalj časa. Poznata podjetniški način življenja in se zavedata, da zdaj dela zase in tudi zanju. »Veliko kompromisov je treba sprejeti med poslom in družino, a mi ni težko, ker vem, kaj delam in kaj si želim doseči. Brez nič pa ni nič,« sklene Janja Štrumbelj, ki jo pohvale in spodbude, kot jo je na primer dobila od znanega kuharja Rudolpha van Veena, motivirajo, potrjujejo, da dela dobro, in ji dajejo navdih za naprej.