Na klancu

Na hribu nad Ljubljano je živel mož gostih brkov in besed, ostrih kot britev. Živel je in pisal, pisal mnogo in pisal dobro, tako dobro, da slovenska literatura še danes sloni na njegovih temeljih. Te temelje danes mnogi prebirajo kot pesimistične, nerazumljive, zagonetne, starinske – toda kaj, če nič od tega ne drži? Kaj, če je Ivanu Cankarju resnično uspelo­ izpisati opus, ki presega generacije, ki nagovarja vsakega med nami?

Jutri se bomo prebudili v dan, v katerega – skoraj, skoraj takšnega – se je pred 150 leti prvikrat prebudil tudi Ivan Cankar (1876 –1918), sprva sin gospodinje in krojača, nato eden od največjih slovenskih umetnikov in mislecev. Bil je britev, bil je bakla: bil je edini slovenski literarni ustvarjalec, ki se je podpisal ne le pod poezijo, prozo in dramatiko, temveč tudi pod eseje, kritike, članke, polemike, feljtone, govore, satire, predavanja in pisma, predvsem pa ustvarjalec, ki si je drznil prelomiti s tedanjo literarno in miselno tradicijo ter si – in vsem nam – utreti novo pot. Ne le v literaturo, temveč tudi v čustvovanje in mišljenje, v razumevanje tako notranjega kot zunanjega sveta.