Izbor za 36. kresnika: znana prva deseterica romanov

»Moja glavna naloga je, da bralko oziroma bralca zapeljem. Kaj to pomeni, ugotavljam sproti,« je lani po prejetju 35. kresnika za September v intervjuju za Sobot­no prilogo dejala Ana Schnabl.­ Žirija nagrade se mora pustiti ­zapeljati odmerjeno in postopoma. Na dan knjige razkriva deseterico, ki se od blizu spogleduje z mesti v finalni peterici, od daleč pa s 36. kresnikom. Ta bo razglašen in podeljen 23. junija.

»Pravila so nedvoumna: da mora kresnikova žirija do svetovnega dneva knjige izbrati deset naj­odličnejših romanov z lansko let­nico izida, je obljuba, ki mora biti izpolnjena, vsaj interno pa vpletenim prinaša nekaj odločevalskega nelagodja. Zmeraj se zdi podobno, romanov, katerih glas se blešči zaradi avtorjevega ustvarjalnega napora in bi sodili v imenitno deseterico, je več, letos jih je bilo na primer okrog petnajst,« je ob izboru povedal predsednik žirije za Delovo nagrado za najboljši roman preteklega leta Igor Bratož.

S sožiranti Seto Knop, Kristino Kočan, Tanjo Petrič in Petrom Svetino so jih najbolj prepričali Kresničevje Ajde Bračič, Dete iz gozda Sergeja Curanovića, Obraz Vesne Lemaić, Voranc Toneta Partljiča, Trafikant Romana Rozine, Tam, kjer plešejo tulipani Irene Svetek, Ogenj Aleša Štegra, Obračun Kaje Teržan, Ušabti Agate Tomažič in Iz strasti Ivana Vogriča.

»Po skrbnem pretehtavanju smo se v žiriji odločili tako, kot smo se, a bralcem sodobnega slovenskega romana lahko hkrati prišepnem, da je v lanski beri poleg omenjenih desetih del še enkrat toliko nadpovprečnih naslovov, sledeč medijskim napotkom jih je zlahka najti v knjigarni ali knjižnici,« je dodal Bratož.

Le eden od uvrščenih je doslej že prejel kresnika, in sicer Roman Rozina za monumentalni roman Sto let slepote (Mladinska knjiga) leta 2022. FOTO: Voranc Vogel

V uravnoteženi deseterici, ki jo sestavlja pet avtoric in pet avtorjev, so trije romaneskni prvenci. Ajda Bračič, prejemnica kritiškega sita in nagrade Maruše Krese leta 2023 za Leteče ljudi in Sergej Curanović, prejemnik nagrade novo mesto (zdaj nagrada Maruše Krese) za Plavalca leta 2020, sta k romanu prešla od kratke proze, Jenkova nagrajenka iz leta 2019 za Krog Kaja Teržan pa od poezije.

Le eden od uvrščenih je doslej že prejel kresnika, in sicer Roman Rozina za monumentalni roman Sto let slepote (Mladinska knjiga) leta 2022. Irena Svetek, Aleš Šteger, Tone Partljič pa so že pristali v deseterici, prva leta 2005 s prvencem Od blizu, drugi leta 2015 z romanom Odpusti ter zadnji s Pesnico leta 2020. Izšli so pri Študentski založbi (Od blizu) oziroma Beletrini, ki je v tokratni deseterici zastopana s kar štirimi deli, sledi ji novomeška Goga z dvema, s po enim delom pa so zastopane LUD Literatura, Litera, Cankarjeva založba in Mladinska knjiga.

Po besedah Igorja Bratoža predfinalni izbor, ki bo v finalni skrčen čez natanko en mesec, »razkriva široko tematsko obzorje slovenskega romanopisja in raznolike slogovne prijeme, razkošna ponudba ambicioznih, kompleksnih zgodbenih pustolovščin se razteza od veličastne večgeneracijske freske in ekološkofantastičnih srhljivk, prek soočanja s puščavništvom, iskanjem identitete v krivičnem svetu materialističnega in ideološko skrivenčenega sveta, do absurdistične kriminalke in študije o zločinu in kazni«. Po natančnem branju ugotavlja, kar se po njegovem ponuja samo od sebe: »Obstaja veliko razlogov za mnenje, da je zdravje sodobnega slovenskega romana dobro.«

FOTO: promocijsko gradivo

Kresničevje

Agnes v prostranem gozdu išče sestro, da bi zgladila spor, pri tem pa naleti na skrivnostno skupnost. Zgodbe prebivalcev gozda se razraščajo skozi prostor in čas; v roman vstopajo elementi srhljivke in ekologije, motivi iz ljudskega slovstva in zdravilstva. Romaneskni prvenec Ajde Bračič po mnenju kritika Roberta Kureta »zastavi intrigantno zgodbo, znotraj katere artikulira tako zagate newageevskih utopij kot racionalistične skepse, obenem pa skozi poetične pasaže prikaže naravo kot polje nerazumljivih sil, stalno podvrženih interpretaciji, ki je kot taka že prva faza poskusov ­prisvojitve«.

FOTO: promocijsko gradivo

Dete iz gozda

Tudi v prvencu Sergeja Curanovića ima vlogo ekologija. Pri založbi Goga so mu dodelili oznake »ekološka kriminalka, skrivnostnica in družbenopolitični roman z elementi nadrealizma«. Kot so poudarili, ponuja za slovensko literaturo zelo netipičen imaginarij ter je »plod domišljije, kakršno v slovenski literaturi močno pogrešamo«. Moški prispe v kraj, kjer naj bi prevzel podedovano domačijo. Tam najde zapise pradeda, ki ga je kot policijskega inšpektorja okupiralo izginotje lokalnega profesorja. Oba sta za sabo pustila dnevnik, v profesorjevem izstopa zapis o spočetju dekletca po spolni združitvi s starim hrastom.

FOTO: promocijsko gradivo

Obraz

Roman se spogleduje z žanrom grozljivke in se po besedah Cankarjeve založbe poda »v somrak, v cono nespoznavnega, ki se razpira v konkretni realnosti sodobne družbe«. Posredno se dotika razslojenosti, gentrifikacije, turistifikacije, dostopa do stanovanj. V ospredju je Bruna, skvoterka v propadajoči tovarni. S kolegi, s katerimi tam doživljajo napade tesnobe, psihoze in strah, turistom v iskanju avtentičnih izkušenj po njej s poudarkom na tako imenovani Titovi sobi ponuja vodene oglede. Skrb za vodstva in sobo med njimi povzroči konflikte. Po mnenju kritičarke Anje Zidar je Obraz prepričljiv prerez generacije mladih odraslih.

FOTO: promocijsko gradivo

Voranc

Prva od Partljičevih dveh knjig, napisanih po motivih iz življenja pisatelja in komunističnega idealista Prežihovega Voranca, se začne s pogrebom pozimi leta 1950, kakršnega na Koroškem še ni bilo, potem pa preide k mlademu Vorancu. Po tem, ko pobegne od revnega, a toplega doma, ga posrka prva svetovna vojna. Naposled dezertira iz avstro-ogrske vojske, se pozneje pridruži delavskim upornikom in postane eden od prvih komunistov pri nas. Ustvari si družino, vendar vse podreja boju za družbeno solidarnost. V humorno obarvani ilegali skrbi za knjige in spravljanje tovarišev v Avstrijo, dokler tja ne prebegne še sam.

FOTO: promocijsko gradivo

Trafikant

Novi roman kresnikovega lavreata iz leta 2022 za zgodovinsko fresko 20. stoletja Sto let slepote se razlikuje od njegovih dosedanjih del. Pri založbi Mladinska knjiga obilje zgodb in likov v njem primerjajo s slikami Hieronymusa Boscha, le da to odseva današnji čas, ki ga zaznamujejo politične represije, medčloveška odtujenost, nezmožnost ustvarjanja solidarne skupnosti, epidemije laži in teorije zarote. Iz tega kaosa ne moreta nastati red in enovita zgodba, temveč v maniri postmodernizma skupaj s številnimi izsledki mlade raziskovalke Romane Rozin roman o nastajanju romana Trafikant ­Romana Rozine.

FOTO: promocijsko gradivo

Tam, kjer plešejo tulipani

Po trilogiji kriminalnih romanov o tožilcu Miu Aurelliju se je Irena Svetek posvetila raziskovanju zgodbe lastne družine. V delu Tam, kjer plešejo tulipani z razkrivanjem usod žensk treh generacij prepleta dejstva in fikcijo. Začne se leta 1912 v mestu Vršac na srbsko-romunski meji. Družinska saga preigrava vprašanja preživetja, identitete in prenosa travm, v ospredje postavlja moč ljubezni in družinske vezi. »Vojne vihre, taborišča, pa tudi obdobja miru vplivajo na ljudi in gnetejo človeška življenja in nič drugače ni bilo z mojo družino, natančneje družino moje mame,« je v pogovoru za Nedelo ​povedala pisateljica.

FOTO: promocijsko gradivo

Ogenj

Roman črpa iz arhivskih dokumentov in pričevanj o eni od najbolj kontroverznih ptujskih osebnosti, partizanki, poznejši predstavnici jugoslovanske vlade po svetu ter kustosinji in muzejski direktorici Štefki Cobelj - Zori. Njeno zgodbo preoblikuje v metaforo družbenih procesov 20. stoletja ter prehaja iz tretje v drugo in nato prvo osebo. »Celotnemu romanu, ki je roman Jugoslavije, roman revolucije, roman o tej osebi, je podloženo spraševanje, kaj jaz kot individuum leta 2025 sploh lahko o tem spregovorim. Kako lahko govorim o nekom, ki je živel pred mojim časom in ga nikoli nisem srečal,« je v intervjuju za Delo povedal Aleš Šteger.

FOTO: promocijsko gradivo

Obračun

»Obračun je to, kar od njega pričakujete. V njem boste kot v vodni gladini ugledali sebe,« so o prvem proznem delu Kaje Teržan zapisali pri založbi Beletrina. Začne se kot kolaž razbitih spominov in sanj, kjer dialog z ribo, Krapom, z namenom razrešitve temeljnega konflikta prepleta notranji in zunanji svet. Iskanje dela, doma, ljubezni in smisla vodi v poetično-esejistični tok, ki doseže vrhunec v soočenju v sklepnem dialogu. Delo prežema ostra družbena – razredna in spolna – kritika, pripovedovalka pa v iskanju resnice in prizadevanj, da bi uzrla samo sebe, najde zatočišče v naravi, med drevesi in živalmi.

FOTO: promocijsko gradivo

Ušabti

V romanu, ki nosi ime po grobnih pridatkih iz časov starega Egipta, kot v Čmrljevem žlebu srečamo kriminalističnega inšpektorja Roberta Obrha. Tokrat ga izginula lestev in pobiti golobi vodijo do upokojenega kirurga, ki je morda podaljšal življenje samemu Titu. Gre za nekakšno antikriminalko, kriminalko brez trupla, ki jo preveva le slutnja, da doktorju nekdo streže po življenju. Kot je v recenziji za Književne liste poudaril Robert Kuret, avtorico najbolj zanimajo »družbene dinamike ter samoreprezentacije in diskurzi, ki – tudi prek zakritja – odstirajo načine delovanja moči«, kar Agata Tomažič marsikje ubesedi na komičen način.

FOTO: promocijsko gradivo

Iz strasti

V prvem od dveh izrazito različnih delov knjige se zgodi umor mlade Marije, ki ni hotela ostati v zvezi z ljubosumnim Antonom, drugi pa se iz osebnega premakne v družbeno in esejistično. Medtem ko prvi del med drugim poraja vprašanje, ali lahko nasilje in ljubezen soobstajata, se drugi ukvarja z vprašanjem etičnosti zapora kot institucije in z obstojem posameznikov, ki jih je družba izločila. Marija po umoru Antona »spremlja« še na sojenju ter s tem odpira prostor za refleksijo o odgovornosti in resničnem pomenu ljubezni. Roman Ivana Vogriča se sprašuje, ali lahko še obstajamo, če nam je bila odvzeta možnost biti v odnosu z drugimi.