Kresnik 2026: Na situ je le še pet romanov

V ožjem izboru nominirancev so štiri avtorice in dosedanji lavreat, eno od nominiranih del je romaneskni prvenec.

Galerija

»V finalni peterici je po našem mnenju boljše od boljšega v lanskoletni ponudbi slovenskih romanov,« je strnil predsednik žirije Igor Bratož. FOTO: Blaž Samec

Nina Gostiša

23. 5. 2026 | 05:00

8:44

A+A-

Spremljajte Delo kot prednostni vir na Googlu

Konec je ugibanj: žirija nagrade kresnik je odločila, da v finalni izbor uvrsti romane Kresničevje, Obraz, Trafikant, Tam, kjer plešejo tulipani in Ušabti. Napisali so jih Ajda Bračič, Vesna Lemaić, Roman Rozina, Irena Svetek in Agata Tomažič, izšli pa so pri petih založbah: LUD Literatura, Cankarjeva založba, Mladinska knjiga, Beletrina in Goga. V torek, 23. junija, ko bosta znana tudi prejemnika nagrade mlado pero za mlade avtorje in kritike, se bodo potegovali za nagrado v vrednosti 7000 evrov.

»Bivanje na kavčih, v postelji ali na travi, v bralskih foteljih in knjižnih budoarjih je skoraj pri koncu, manjka zgolj še poslednji presojevalski zamah tokratne zasedbe kresnikove žirije. Najbrž se ponavljam, a če poskušamo govoriti o kolikor toliko ulovljivih kriterijih za rangiranje zgodb, postavljenih v obliki romana, torej nečesa, kar najbrž ne bi smelo biti nikdar namenjeno tekmovalnosti, gre pravzaprav zmeraj za iskanje istega, moči uvida, inventivnosti, slogovne odličnosti, rafiniranega razumevanja sveta, vsega, kar daje zgodbi zapeljivo magičnost,« je povedal predsednik žirije Igor Bratož.

Izbor za 36. kresnika: znana prva deseterica romanov

Izbor petih velikih finalistov je po njegovem »delček večjega, veselega bralskega praznika, ki ga – če lahko rečemo s puhlico – uprizarja, udejanja, uresničuje blagovna znamka kresnik«. Kot je pojasnil, se je žirija, v kateri so še Seta Knop, Kristina Kočan, Tanja Petrič in Peter Svetina, na svoji bralski poti ustavila »ob omembe vrednih delih, katerih avtorji so zgodbo izpisali s pomočjo premisleka o biografskih poročilih o posamezniku ali družini, prebrodili smo lepo število žanrskih del in knjig, ki žanr izrabijo za še drugačna razgrinjanja nekdanje ali zdajšnje človeške komedije, v izboru pa so tudi dela, katerih avtorji pletejo povsem svoje, drzno drugačne svetove, a zato še toliko bolj kritično govorijo o edinem našem, tukajšnjem«. Knjig, ki ponujajo pravi bralski užitek, je bilo sicer letos precej več kot deset, tako da je po njegovem bralsko pleme lahko več kot zadovoljno.

Prvič so bile štiri avtorice v peterici leta 2023.

Podelitev bo 23. junija, na kresni večer.

Nagrado podarja medijska hiša Delo in znaša 7000 evrov.

Od finalistov je Roman Rozina enkrat že prejel kresnika, in sicer leta 2022 za monumentalni roman Sto let slepote (Mladinska knjiga). Irena Svetek, ki se je je v zadnjih letih zaradi uspešne trilogije o okrožnem državnem tožilcu Miu Aurelliju prijel vzdevek kraljica slovenske kriminalke, je bila leta 2005 v deseterici s prvencem Od blizu (Študentska založba), Ajda Bračič pa je s prvencem nominirana tokrat. Njeno Kresničevje je obenem nominirano tudi za Cankarjevo nagrado in kritiško sito, ti nagradi bodo razglasili prihodnji teden.

»V finalni peterici je po našem mnenju boljše od boljšega v lanskoletni ponudbi slovenskih romanov, do kresnega večera bomo razmišljali, kateri odtenki bodo odločili o prvakinji oziroma prvaku,« je razmišljal predsednik žirije Igor Bratož, ob tem pa še poudaril, da »seveda, tudi kresnik kaže tisto, kar v zadnjih letih kažejo tudi druge, domače in tuje literarne nagrade – med avtorji odličnejših del nenadoma prevladujejo avtorice. Nič ni narobe s tem, a to je nekaj zunanjega, strastni bralci si želimo le dobrih knjig, veliko dobrih knjig.«

Nazadnje – in sploh prvič – so bile štiri avtorice v peterici leta 2023, ko je kresnik posthumno pripadel Ladu Kralju za roman Ne bom se več drsal na bajerju (Beletrina), nato pa so slavile dvakrat zapored: Anja Mugerli s Pričakovanji (Cankarjeva založba) in Ana Schnabl s Septembrom (Beletrina). Možnosti, da jim bo šlo še v tretje zapored rado ter bodo nagrado osvojile sedmič v njeni zgodovini, so tako statistično gledano 80-odstotne. Vendar statistika, kot tudi ne kvote, s končno odločitvijo žirije nima nič: zmaga pač najboljši roman po njeni presoji.

Ajda Bračič FOTO: Blaž Samec

Ajda Bračič

Ko avtor skupaj z uredniško ekipo neko delo spusti v svet, se popkovina pretrga – če so okoliščine prave in delo dobro, to zaživi samo zase. Nominacija za nagrado kresnik je vsekakor eden izmed dokazov, da je Kresničevje dobro zaživelo, da me ne potrebuje več in je povsem avtonomna literarna entiteta. To mi je v neznansko veselje in ponos.

Želim si, da bi roman deloval kot poligon za razmišljanje o odnosu med človekom in naravo, v katerem lahko bralec sam presodi, s čim se strinja in s čim ne – sama sem med pisanjem spoznala predvsem, kako pomembno je kljub zavedanju lastnih pomanjkljivosti ostati vitalističen.

Vesna Lemaić FOTO: Blaž Samec

Vesna Lemaić

Ko se bliža čas razglasitve nominacij za katerokoli nagrado, poskusim zmanjšati pričakovanja, da ne bi bila preveč razočarana, če izpadem. Ne želim si, da bi se na nominirance gledalo kot na tekmece. Smo pisateljice in pisatelji, katerih romani so letos izpostavljeni.

Ob pisanju Obraza sem poskušala ujeti ravnovesje med tragiko in humorjem, sentimentalnostjo in ironijo. Veliko sem se ukvarjala z zahtevno gradnjo romana in napetostjo. Med avtoričino željo, kaj naj bi bralec odnesel od knjige, in tem, kaj bralec išče v njej, je lahko velika razlika. Nekomu zadostuje, da je zanj knjiga zatočišče.

Roman Rozina FOTO: Blaž Samec

Roman Rozina

Ob novici sem bil tradicionalno zmeden in razdvojen. Všeč mi je, če so moje knjige deležne pozornosti, počutim pa se neudobno, kadar sem je deležen sam.

Roman tudi zaradi neobičajne zgradbe dopušča raznolika branja. V sredici je zgodba o trafikantu, pred njo sta dva predgovora, na koncu pa obsežna študija o nastajanju romana. Razlomljeno pripovedovanje se mi je zdelo ustrezno, ker sem želel portretirati današnji čas. Hkrati mi je omogočilo, da sem po Zločinu in ljubezni znova pisal o nastajanju knjige. V romanu se namreč resnica, ker bi jo avtoritarni režim utišal, zavije v metaforo, čemur sledi nemogoč poskus, da bi jo prevedli nazaj v dejanskost.

Irena Svetek FOTO: Črt Piksi

Irena Svetek

Nominacija za kresnika me je resnično ganila, ker je Tam, kjer plešejo tulipani zelo oseben roman. V njem sem zapisala zgodbo svoje družine, zgodbo o treh generacijah žensk, njihovih ranah, pogumu, ljubezni in predvsem vztrajanju. Želela sem, da iz zasebnega nastane nekaj, s čimer bi se bralci lahko identificirali, predvsem pa me je zanimalo, kako se burno 20. stoletje zapisuje v intimno življenje ljudi in kako zgodovina najdlje ostaja prav v družinskem arhivu. Največja odlika romana se mi zdi prav v tem prepletanju intimnega in zgodovinskega, osebnega in kolektivnega spomina. Pisanje mi je dalo občutek globljega razumevanja žensk, ki so živele pred mano, bralcem pa bi si želela pustiti predvsem občutek bližine, nežnosti in zavesti, da družinske zgodbe pogosto nosijo najbolj resnično podobo nekega časa.

Agata Tomažič FOTO: Blaž Samec

Agata Tomažič

Z nominacijami za nagrade je kot z denarjem, ki ga najdeš v starih plaščih in površnikih: ne nadejaš se ga, zato je najbolje, da ga razfrčkaš za neumnosti. Pri nominacijah pa je najpametneje, da jih izkoristiš, dokler trajajo. Pravzaprav ne morem najti zadovoljivega odgovora na vprašanje, zakaj je prav Ušabti od vseh mojih romanov v peterici, a to je pač zagonetka bralskega okusa. Na katerega se nikdar ne oziram, saj pišem zase in sem kot vsak pravi pisatelj egocentrik, ki mu ni kaj dosti za bralce. Ti bodo v knjigi našli kroniko neke manipulacije – a le, če bodo brali globlje in jih ne bosta pretentala eruditstvo in elokvenca dr. Baumgartna.