Dvojnosti in ravnotežja
Proza Aljoše Toplaka svoje mesto najde v liminalnem prostoru med književnostjo in kinematografijo – Toplakovi zapisi, ki so hkrati kinematsko statični in narativno dinamični, uspešno vpletajo nit sedme umetnosti v umetelno izvezeno prejo literature, pri čemer se filmskost kaže v izbranem slogu pisanja, bogati vsebini, dodelani strukturi ter močnem in živem besedišču.
Za Toplakovo pisanje sta značilna živ, naraven jezikovni izraz ter skladen, vsebinsko prilagojen in dobro tempiran pripovedni tok, s katerim avtor vešče ilustrira vsebino in vzdušje zgodb ter zrcali kvalitete filmske montaže. Pri tem uporablja unikatno cinematoprozno pripovedno tehniko, ki usklajuje prozo z bistvom filmskega medija.
Tehniko, ki jo v svojem pisanju v glavnem razvija kot stilistični adut, s pridom uporabi tudi kot osrednje pripovedno o(g)rodje v za zdaj še nenaslovljenem in nedokončanem, a vsekakor obetavnem romanesknem prvencu. Prehod od implicitnega k eksplicitnemu je spretno izpeljan; z združevanjem lastnosti opisnega jezika in vizualnih podob v obliki filmskih kadrov avtor razvija svojevrsten dvojni medij, filmoroman.
Pripovedni slog, značilen za prozo (»[moški g]loboko vdihne vonj po pokošeni travi«), dopolnjuje razlaga v obliki filmskih kadrov: »To izgleda takole, da najprej vidimo njegov obraz, kako globoko vdihne, nato pa pokošeno travo, kako leži na soncu za blokom.« Namen in doprinos te tehnike ni zgolj estetski, temveč tudi humoren: »Zdaj ga vidimo od blizu, na debelušnem obrazu ima svetle kocine in za ušesi dolge, zamaščene lase. Daje vtis človeka, ki zajtrkuje bučno olje in čebulo. Mislim, da nam to pokaže film – moška se rokujeta in vidimo, kako Tone (naš glavni lik!) zapre oči in globoko vdihne; najprej vidimo njegov nos, kako se zaviha; nato usta drugega moškega, kako izdihnejo; nato krožnik čebule, prelite s temnim oljem, v stanovanju debelušnega moškega.«
Avtor pa ne raziskuje zgolj meja med filmsko in besedno umetnostjo, temveč tudi prehajanje med resničnostjo in fikcijo. V svojem romanu spretno eksperimentira z uvedbo zmedenega pripovedovalca, ki o sebi domneva, da je morda filmski režiser, poskuša rekonstruirati film, ki naj bi ga ustvaril, v želji, da bi bralci/poslušalci prepoznali njegovo delo, pri tem pa bralec ne spoznava zgolj likov v filmu, temveč predvsem glavni lik romana, pripovedovalca samega. Dvojnosti znotraj pripovedne strukture močno odmevajo, saj bralec postane soodkritelj identitet likov. Ta dvojnost je implicitna, vendar dovolj jasna, da jo lahko prepoznamo že ob prvem branju.
Tinkara V. Kastelic (2001) je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala kot prevajalka, magistrski študij pa nadaljuje na področju sociolingvistike v francoskem Strasbourgu.
Beremo: »Priznati moram, da na tej točki ne vem kaj dosti o našem liku, tako da ga bom moral spoznavati skupaj z vami.« In še: »Morda se bom tekom prizora spomnil kakšne podrobnosti o njem in vam bom to povedal, tako da ga bomo bolje razumeli. Na to se kar zanesite! Vsaj to se mi zdi, da vem, namreč to, da je ta moški glavni lik našega filma.«
Vendar pa nekatere slogovne izbire, ki jih uporabi v uvodnem poglavju romana, sprožajo vprašanja glede ciljnega bralstva, saj se zdi, v nasprotju z naravo njegovih kratkih zgodb, da sta ton in slog še najprimernejša za mladinsko literaturo. Subtilen, izviren, a malce ekscentričen humor pripomore k občutku, da beremo besedilo, namenjeno mlajšim bralcem, zato se sprašujem, ali avtor to poskuša doseči namenoma ali ne. Čeprav je začetek romana po svoje simpatičen, je morda kanček preveč generičen in spominja na osnovnošolske eseje tipa »in potem sem se zbudil«.
Beremo: »[…] Nič od tega ni važno, v kolikor ste vklopili svoj sprejemnik in kar neposredno poslušate (gledate, tipate?) pričujoč miselni tok, lep pozdrav vsem skupaj. Verjetno se sprašujete, kako sem tukaj pristal, in iskreno povedano tudi sam ne vem.« Ideja sama je sprejemljiva, toda splačalo bi se dodobra premisliti konkretno izvedbo tako klasičnega pristopa, da se izognemo klišeju.
Če Toplakovim romanesknim prizadevanjem zaradi neizkušenosti lahko mestoma očitamo rahlo okornost, je njegova kratka proza izpopolnjena in prepričljiva. Pri tem jo odlikuje predvsem izpiljena sposobnost subtilnega izražanja kompleksnih refleksij z na videz preprostimi, lahko berljivimi zgodbami. Zgodba s simpatičnim naslovom Lava lučka, ki temelji na spontanem dialogu med prijateljema, je na primer odlična neprisiljena in zabavna literarizacija tipične interakcije mladostnikov pod vplivom marihuane. V nasprotju z mislimi likov je pripoved jedrnata in osredotočena, pogovorni ton in preprost, a kontemplativen slog, usklajen s spremenjenim duševnim stanjem likov, pa prepričljivo gradita njeno atmosfero.
Priložnostni jezik in sleng junakov prispevata k pristnosti njune izmenjave mnenj in ublažita težo eksistencialnih vprašanj, ki jih spodbudi omamljenost. Pogovor med likoma se dotika tem zaznavanja, spomina, človeške težnje po ustvarjanju ter minljivosti naših doprinosov. Avtor spretno uporabi tako žanr kratke proze kot izbrani kontekst, da sproščeno, a prodorno obravnava univerzalno željo pustiti pečat, pri tem pa izraža razumevanje in spoštovanje do dejanja ustvarjanja ter poudarja, da je sam proces lahko izpolnjujoč, ne glede na zunanje priznanje ali občudovanje.
Umirjeno kontemplativnost, introspektivnost in dolge kadre Lava lučke v zgodbi Kafka, Borges, Jančar zamenja občutek nelagodja in tesnobe. Ležeren, preprost dialog nadomestijo kompleksne mnogostavčne povedi, napetost pa dopolnjujejo tipografsko neoznačen direktni govor ter nenadne, pogoste menjave perspektive. Žive čutne podrobnosti, kot sta kisel vonj potu in sladkost gumijastih bonbonov, pričajo o izrazito neprijetni senzorični prenasičenosti, kar še povečuje utesnjujoče vzdušje zgodbe. V njej avtor izvirno problematizira teme voajerizma, dinamike moči in pobega.
Toplakova proza ni le intermedialna, temveč tudi intertekstualna. V zgodbi Kafka, Borges, Jančar avtorji niso omenjeni naključno (ali zaradi kul faktorja), temveč avtor obenem črpa navdih iz slogov teh piscev, znanih po svojih introspektivnih in filozofskih delih. Pri tem uspešno združuje Kafkovo afiniteto do eksistencialnih tem, absurdnih situacij ter prikazovanja boja posameznikov proti brezobličnim, zatiralskim sistemom z Jančarjevim zanimanjem za problematiko dinamike moči, nenadne menjave perspektive in intertekstualnost pa apelirajo na Borgesovo raziskovanje meja med resničnostjo in fikcijo. Avtor tako ne demonstrira zgolj obvladovanja nians v lastnem pisateljskem slogu, ki ga vešče prilagaja vsebini, temveč dokazuje tudi poznavanje in sposobnost spretnega poigravanja s stilističnimi in vsebinskimi kvalitetami del svetovno priznanih avtorjev.
V okviru Toplakovega lastnega izraza posebej pozdravljam spretnost, s katero v svoje literarne svetove vključuje aktualno stvarnost in jasno odslikava duha časa. V kratki zgodbi Panzihua obravnava teme izolacije, odtujenosti, nemira in boja za komunikacijo v sodobnem globaliziranem okolju. Protagonistovi poskusi komunikacije z drugimi, pogosto s pomočjo prevajalnika na mobilnem telefonu, simbolizirajo izzive pristne človeške povezanosti v vse bolj digitalnem svetu. Uporaba tehnologije, zlasti platform družbenih medijev, kot je tiktok, poudarja sodobno odvisnost od digitalne komunikacije in izzive, ki jih ta predstavlja za pristno človeško interakcijo.
Tudi humor, ki ga Toplak vešče uporablja, je izviren, pristen in priložnosten. V uvodnem poglavju romana se mestoma poigrava celo z oživljanjem klasičnega, zimzelenega humorja, kot so priljubljene šale o Muju in Hasu, ki jih predela na način, ki je posrečen še bolj kot šale same. Humorno je tudi dinamično ravnotežje med dramatičnim in pristnim, življenjskim: »'Tone, sama sva ostala!' zakliče, ko na oknu opazi moškega. 'Kaj se dereš!' odvrne moški iz stanovanjskega bloka.« Na ta način se avtor spretno izogne dramatični patetiki in uspešno zajame naravo vsakdanjega življenja, ki vselej niha med vzvišenim in banalnim, ter ohranja dinamičnost besedila.
Proza Aljoše Toplaka spretno prepleta literarne in filmske prvine, pri čemer sinteza med obema umetnostnima izrazoma, ki jo ustvarja, ostaja tako unikatna (v okviru slovenskega kulturnega prostora spominja morda le na dela Vinka Möderndorferja) kot vredna posterioritete. Toplak se – kljub nekaterim manjšim slogovnim lapsusom, o katerih sem prepričana, da bi jih v procesu piljenja zaključenega romana opazil in odpravil sam, ter ne glede na to, ali je njegov romaneskni prvenec namenjen mlajšim ali »starejšim« bralcem – izkaže kot vešč besedno-vizualno umetnik, ki z uporabo filmskih tehnik ustvarja edinstvene filmsko-prozne pripovedi, ki jih odlikujejo spretno izbran jezikovni izraz, dodelana struktura in pripovedna tehnika.
