Jenkret je biv: o prozi Luke Školča

Luka Školč svoj literarni portret izriše na podlagi štirih zgodb, med katerimi so si tri sorodne tako slogovno kot tematsko – O dveh mestih, Stroj za maslo in Premiki v Kantasti. Gre za zgodbe, ki v sebi nosijo pisano plejado bajeslovnih prvin in pravljičnih elementov, hkrati pa vsaka izmed njih bralcu na koncu servira jasno razviden nauk z venomer zelo očitno etično konotacijo. Bajeslovnih prvin ne poskuša modernizirati, temveč jih obuja v formi naših babic, kar mu v treh tovrstno obarvanih zgodbah uspeva sorazmerno dobro – zgodbe so zanimive v svoji pravljičnosti ter vzbujajo nostalgične občutke, ki bralca ponesejo v preteklost.

Zgodba O dveh mestih govori, kot pove že naslov, o dveh mestih, modrem in rdečem, ki stojita na nasprotnih bregovih. Skozi zgodbo mesti na veliko grozo svojih prebivalcev vse bolj drsita skupaj, in nihče ne more storiti ničesar, da bi ju ustavil. Na koncu zgodbe – če ne že kar pravljice – se mesti skupaj s prebivalci zlijeta v eno samo vijoličasto gmoto, v kateri ni več mogoče razločiti med prijateljem in sovražnikom. Iz tovrstnega konca lahko sklepamo na nauk zgodbe, ki je v enakosti med ljudmi.

Na slogovni ravni se pripoved prične v klasično pravljični maniri, ko avtor bralca popelje v svet prostranih planjav, »kjer je nekoč rasel bujen gozd«. Dogajanje nas prestavi v tisti klasični »nekoč«, kjer čas in prostor nista natančno določena. Da mesti »lezeta« skupaj, v zgodbi predstavlja nadnaravni element, ki junake zgodbe postavi na preizkušnjo, svet pa je jasno razdeljen na dobre in zle, ter plastično osvetljuje nauk enakosti med ljudmi.

Iluzijo pravljičnosti na določenih točkah prekinejo le določene besede, tujke, kot so formacija, spektakularno, morebitno, ki bralca hipno vržejo iz kraja dogajanja. Te tujke namreč prekinjajo siceršnjo preprostost, slikovitost in ritmičnost jezika ter pripovedi odvzemajo nekaj prvotno zastavljenega čara. Tovrstnemu neželenemu zdramljenju iz pravljičnega sveta bi se lahko izognili z nekoliko preprostejšim jezikom.

Žonglirati s pisanjem, branjem in prevajanjem

V bajeslovne svetove nas popelje zgodba Stroj za maslo, v kateri avtor popiše tragično usodo otočanov Talojcev. Ti so vsako zimo ustavili čas, da bi iz njega napravili maslo. Čas so vsako leto ustavljali bolj zgodaj, hlastali maslene kruhke in se smejali nesreči drugih, ki niso imeli čudežnega stroja. Kraj dogajanja je svet onkraj resničnosti, otok z nenavadnimi prebivalci, ki s pomočjo čarobnega predmeta, stroja, ki iz časa izdeluje maslo, svet pahnejo iz ravnovesja.

Zgodba ni zgolj zabavna pripoved o lakomnih prebivalcih, temveč želi razlagati svet in položaj človeka v njem. S tem vsebuje vse elemente, ki jih sicer najdemo pri bajkah: nadnaravne sile, težnje po razlagi sveta in položaju človeka v njem, spopad med dobrim in zlim oziroma med redom in kaosom, prežetost s simbolnim pomenom …

Uporaba značilno pravljičnega sloga in arhaičnih mer, kot je »za dvajset mož širok lijak«, bralca prepusti valovom nostalgije. Tudi tu je, kot se za bajko spodobi, najti izrazit nauk, ki tu poudarja, da preveč dobrega lahko škoduje. Tako Stroj za maslo kot O dveh mestih sta zelo jedrnati zgodbi z močnim poudarkom na moralnem nauku. Njuna pripovedna jedrnatost pušča veliko manevrskega prostora za razširitev in poglobitev, dodajanje večplastnosti ter vsebinske polnosti. Pripoved začenjata s točke sovražnosti, neenakosti, ki poglablja brezno med junaki, na koncu pa se izniči oziroma izravna – bodisi s trčenjem nasprotujočih si sil bodisi z uničenjem presežnega (tj. stroja za maslo).

Najboljša izmed trojice naštetih pa je prav gotovo zgodba Premiki v Kantasti, srednjeveškem mestu, v katerem se začno dogajati čudne reči. V primerjavi s prej predstavljenima je bistveno daljša, razdeljena na 13 podpoglavij, ki označujejo epizode stopnjevanja pripovedi. Daljša forma avtorju omogoča preciznejši dramski lok in vpeljavo večjega števila likov ter vloženih zgodb, ki branje napravijo še bolj zanimivo in razgibano.

Gre za preprosto mestece z jasno začrtano hierarhijo med hlapci in gospodarji, med tlačani in kraljevo družino. Kot se zdi na tej točki za pisca že značilno, njegovo pero tovrstnih hierarhij ne dopušča prav dolgo, temveč kaj kmalu poseže po pravici, ki ljudstvo izravna med seboj s pomočjo nenavadnih tresljajev, ki vse mečejo iz reda. Nekega dne sunki postanejo tako močni, da razrušijo celotno mesto, premešajo oblačila kmetov in meščanov ter kralju izpulijo krono z glave. Krona nato potuje po mestu, se za trenutek ustavi na glavi vsakega prebivalca, nato pa zleti visoko v zrak in se nikoli več ne vrne v mesto.

S tem zgodba spet dobi jasno razviden nauk o enakosti med ljudmi. Precejšnjo vlogo v pripovedi igra tudi svojstven humor, ki je namenjen ponazoritvi ironije, satire in absurda danih situacij, ob tem pa zgodba kar buhti od starinskega jezika – goditi se, opsovati, premikastiti, meščani so vili roke, ga je popadel s pestmi –, kar stopnjuje učinek pravljičnosti ter vdahne jasen kontrast med resnostjo in komičnostjo.

Iz časovne kapsule pa nas izstreli zadnja v nizu zgodb, Avtobusna linija 9, ki ne vsebuje bajeslovnih prvin, prav tako je dogajanje v njej vse prej kot domišljijsko – postavljeno je v okolje Murgel, kjer voznik avtobusa vsako jutro srečuje žensko, ki mu ob vstopu na avtobus nikoli ne nakloni niti besede. Vsaj sprva. Zgodba je razdeljena na štiri krajša poglavja, ki predstavljajo različne stopnje odnosa voznika avtobusa do potnice; od hladnega in odklonilnega odnosa, prek nejevoljne resignacije, pa vse do pogovora, ki razkrije pravo naravo in razloge za ženskino tišino.

Pripoved je sama po sebi nekoliko siromašna in niti po slogu niti po jeziku nima posebnosti. Idejna zasnova je obetavna in bralca pritegne, vendar zavoljo svoje jedrnatosti ne doseže popolne potopitve v dogajanje. Kratek obseg besedila onemogoča večplastnost likov, ki je zgolj bežno nakazana na samem začetku. Potnica se namreč prehitro vda voznikovi želji, da mu pojasni svojo tišino, glede na uvodne karakteristike, ki predpostavljajo bolj trdovraten hlad. Hlad, ki ga ni mogoče razbiti zgolj z vprašanjem: »Oprostite, ali lahko nekaj vprašam?«

Razširitev besedila in dodajanje odtenkov bi lahko poskrbela, da bi zgodba pridobila manjkajočo organsko celoto in se ne bi prehitro zaganjala v zaključke in nenadne zasuke, ki zaradi hipnosti pripovedi ne dosežejo želenega učinka.

Pisavo Luke Školča bi lahko opisali kot pravljično z etičnimi primesmi. Besedila v sebi nosijo poučevalno vrednost, ki bralca ne želi zgolj zabavati ali kratkočasiti, temveč poskuša prek humornih elementov in čudežnega dogajanja vzbuditi premislek o družbenem ustroju sveta, o njegovih krivicah in absurdnosti.

V zgodbah mu tako uspe brez občutka zastaranosti obuditi žanr našega otroštva ter spretno pridati dimenzije, ki zgodbe iz otroških pravljic pretvarjajo v pravljice za odrasle. Bogat domišljijski svet, pestro izrazoslovje in vpeljava družbene kritike besedilom dajejo kredibilnost, ki se lahko z leti razraste čez devet gora in devet voda.