Kri je kapljajoča voda: o poeziji Lare Božak

Kot lahko kapljica kljub svoji majhnosti in mirnosti ob vztrajanju v stalnem ritmu kapljanja povzroči silovite posledice, tako prodira tudi poezija Lare Božak. Že naslov pesniške zbirke Kap lje kap lje, ki je letos izšla pri založbi Pivec, je mamljiva interpretativna vaba. Razdrobljeni besedi ustvarita nenavaden ritem in z onomatopoijo kapljanja povežeta pomen in zven, ob tem pa napovedujeta igranje z zvokom, obliko ter iskanjem pomenov, ki jih takšno eksperimentiranje ponuja. Kapljanje asociativno napove metaforiko vode, ki je v literaturi pomensko povezana predvsem s krožnostjo in očiščevanjem.

To vlogo opravlja tudi v poeziji Lare Božak, v kateri je voda hkrati osrednja podoba intimne refleksije: v zgodbe/ki plaz / ijo […] v njihovi sredici pianissimo/mehko pršenje kap/elj in hkrati močna metafora vezi s svetom, družino in očiščevanjem družinskih generacijskih travm: Ljudje, ki so me zazibali v življenje za/makajo vame. Pesem, ki me v življenje zaziba dalje,/za maka/v / a. Kar velja za naslov, velja tudi za pesmi.

Opazimo, da pesniško zbirko prežema dvojnost. V večinoma naslovljenih pesmih se potapljamo v preteklost, v večinoma nenaslovljenih ali naslovljenih z zvezdico pa raziskujemo sedanjost. Prav tako lahko na ravni oblike opazimo, da so pesmi preteklosti daljše, pogosto povezane v cikle, kar kaže na večjo ambicioznost in nujo oblikovanja med seboj povezanih misli. Cikli so bolj dodelani in prepričljivi, pesmi, ki jih sestavljajo, so praviloma daljše, metaforika je prizemljena (voda, drevesa, cvet …) in telesna (popkovina, roke, telo …). Ta pesniška sredstva so surova in iskrena, na bralsko izkušnjo pa delujejo preizpraševalno in večkrat nepredvidljivo, kar je kakovost pesniške zbirke in znamenje presenetljive pesniške zrelosti.

V pesmih preteklosti izstopa generacijska tematika, na primer v ciklu pesmi Babica, v katerem več generacij poveže motiv nasilja, ki ga pesnica prepričljivo prikaže z metaforo vijolične oziroma modre barve: V ogledalu je opažala,/kako skozi njeno lice pronica/moder strah/Po nekaj dnevih luščenja v globino/so se madeži ustalili/v vijolični in pa Veš, mladi bi morali več poslušati/nas, stare ljudi./S kazalcem usodno pokaže od lica proti sencam:/V naših glavah je/modrost./Najljubša barva mojega očeta je vijolična. Babica je pesničin najprepričljivejši cikel.

Izvrstno izvede pomenske preobrate modre barve (simbol za nasilje in hkrati za modrost), a hkrati travm in nasilja ne izrablja za poceni pozornost s pritegnitvijo bralskega odziva s šokom, temveč ponuja poglobljen in rahločuten premislek o prenašanju generacijskih travm in ponavljajočem se trpljenju žensk. Na tem mestu zbirka tudi najbolj surovo spomni na pregovor kri ni voda, ki nas vrne k njeni osrednji metaforiki – voda z mirno silnostjo in krožnostjo očiščuje ter zahteva pravico krvi, pravico hčerk in vnukinj.

Luka Školč: Pisanje zgodb je izraz svobode

V pesmih sedanjosti se lirski subjekt ne izgublja v spominskih podobah, temveč v razmišljanju o načinu obstoja, delovanju, prostoru in tudi umetniškem izrazu. Išče svoj (generacijski) prostor, družinske vezi s svetom ne jemlje črno-belo: rana je pop/kovina / popkovina je način obstajanja. Lirski subjekt preizprašuje prostor in njegov pomen, ki je prav tako pogosta metaforika: Vsake toliko pozabim,/kako prekleto pomemben je prostor.

V Kap lje kap lje je prostor bivanja jezik, ki ga pesniški subjekt vedno znova odkriva: Pozabljam, da je tudi pisanje/iskanje prostora. Preizpraševanje pesniške tematike je za vsakega pesnika pomembno, toda globljih spoznanj v nuji pesniškega izrekanja bralstva te pesmi ne dosežejo. Pesmi sedanjosti so nasploh bolj reflektivne, bolj eksperimentalne v smislu forme, krajše, a žal tudi manj premišljene in zato manj prepričljive od pesniških ciklov.

Avtorici absolutno ne moremo odreči posluha za ritem. Če občudovanje ritma pesniške zbirke združimo še z biografskim podatkom, da je Lara Božak tudi del kitarsko-vokalnega dua, je hitro jasno, zakaj je pesniški ritem, ustvarjen na sodoben in večkrat presenetljiv način, največja odlika pesniške zbirke. Presenečajo raznoliki in inovativni načini ustvarjanja ritma. Ritem, ki prebiva v svobodnih verzih brez kakšnih pretiranih vzorcev ali formalnih zahtev, zna avtorica pričarati na več načinov; tako s ponavljanjem besed (glas na tišini/glas v tišino/glastišin) kot z grafičnim verznim odmevom, ki ga dosledno uporablja v celotni zbirki in je najbolj zapomljivo pesniško sredstvo zbirke: ostaja zataknjena med vrsticami dni./zno./Tudi glas škatel piškotov je,/pra/če si obnje potrkal,/bolj.

Kot nakazano, se zvočnost prepleta tudi z likovnostjo pesniške zbirke. Likovno razpolaganje s fizičnostjo papirja in trganje jezika po strani deluje zelo sodobno. Takšno pesnjenje izhaja iz tradicije zgodovinskih avantgard in grafične ter konkretne poezije, ki je eksperimentirala z vizualnimi razporeditvami, a se pogosto pojavi tudi v sodobni poeziji. Takšne besedne raztrganine, ki likovno in zvočno spreminjajo pesmi, spomnijo na primer na poetiko Tine Kozin, predvsem odmevno in nagrajeno pesniško zbirko Nebo pod vodo. Ne le oblika, tudi vsebina, ki najde zatočišče osebnoizpovedne lirike v metaforiki vode, opominja, da je zbirka Nebo pod vodo našla pot med mlade in pomembno vplivala na mlade pesnike. T

ako se tudi Lara Božak poda na pot eksperimentiranja in trganja pesmi po listu, ki sicer prinaša nekaj dodatnih pomenov, predvsem pa pomaga dihati ritmu. Vendar se ujame v past izpiljenih pesniških metod, saj pogosto ne učinkuje na način odpiranja pomenskih polj, temveč se zaplete v delavniške vaje v slogu. Preveč odprte podobe izgubljajo bralstvo, metaforika pa se v pretirani umet­niškosti kdaj pa kdaj preprosto izgubi.

Pretirano potujevanje vzpostavi tolikšno distanco, da se odprtje pomenov izgubi v bralsko zmedenost, zato ne pusti želenega vtisa: morje je vedno/nek je pop lav lj a/bodimo kot miši/ali je miš miš/če ni miš/ljena. Čeprav je tovrstno eksperimentalno pesnjenje skoraj arhivsko, je pomembno za raziskovanje lastnega izraza mladih avtorjev, preizkušanje mej jezika in konec koncev pomena.

Očitno je, da je brezkompromisna kakovost poezije Lare Božak v zvočnih slogovnih prvinah, ki narekujejo ritem zdaj počasnega kapljanja (bit/kap/bit/bit_i/ljub ljena), zdaj deroče vode (in samo vprašanje/časa je/koliko drobnih / rezil reže/samo vprašanje/časa je/koliko časa). Drznost preizpraševanja forme, ki ga pesnica izvaja predvsem s seciranjem celote, je nujna za odkrivanje novih potencialov pesniškega izraza, a žal le redko novih pomenov, saj vsake toliko ne uidejo zgolj verzu, temveč tudi smiselni celovitosti.

Občasno kapljanje pretirane umetniškosti onemogoča bralcu smiselne interpretacije, in tako nekatere pesmi izgubljajo sporočilnost. Včasih so mehurčki milnice samo mehurčki, pa čeprav zapisani s presledki: Koščki hrane na dnu struge korita/so zapoznela diagnoza./Me h u r č k i milnice.

Avtorica suvereno obvladuje ozemljene podobe, kot so izložbe oceanov teles, majhne žuželke, kaplje strahu, in pomensko zbliževanje presenetljivih podob, na primer rana kot popkovina, kapljica lave ali rdečerjavi cvet. Podobe delujejo presenetljivo, saj razširjajo bralčeva pričakovanja, so sveže in izredno domiselne, in naj bodo zaradi učinka na bralstvo glavni kažipot avtoričinega nadaljnjega ustvarjanja. Pesmi zbirke Kap lje kap lje nas spomnijo na paradoks, da je tisto, kar je najbolj občečloveško, tudi najbolj intimno, in to naj nam bo neizpodbiten dokaz kakovosti osebnoizpovedne lirike.