Luka Školč: Pisanje zgodb je izraz svobode

Sezono rubrike Mlado pero začenjamo s proznimi deli Luke Školča, ki ležijo »na meji med resničnostjo in neverjetnim«.

Galerija

Prozaist Luka Školč (2000) je magistriral na ETH v Zürichu, kjer zdaj stopa proti doktoratu iz teoretične fizike. FOTO: Voranc Vogel

Pia Prezelj

28. 10. 2025 | 10:59

11:41

A+A-Deli

Spremljajte Delo kot prednostni vir na Googlu

»Zbegano so se ozirali naokrog in s pogledom obupano iskali nekaj, kar bi jim dalo vedeti, koga naj ugriznejo in komu naj položijo roko čez ramo,« v kratki zgodbi O dveh mestih zapiše prozaist in fizik Luka Školč (2000), ki s svojimi deli otvarja že šesto sezono rubrike Mlado pero. V njej vsak zadnji torek v mesecu predstavljamo mlade avtorice in avtorje ter literarne kritike in kritičarke.

Lahko bi rekli, da je Luka Školč ubral za prozaista dandanes neobičajno pot – po diplomi iz fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani je magistrski študij nadaljeval v Švici, na ETH Zürich, kjer zdaj stopa proti doktoratu iz teoretične fizike, v katerem med drugim raziskuje, »kaj se zgodi, ko vstavimo mrzle pline ali dvodimenzionalne materiale med mikroskopska zrcala in na njih posvetimo z laserjem; takrat namreč lahko začnejo sevati izjemno čisto svetlobo, se uredijo v progaste vzorce ali pa se nagubajo«. Seveda pa to še ni vse: med magisterijem in doktoratom je Školč dva meseca z gorskim kolesom in šotorom sam potoval čez Novo Zelandijo.

Pisati je začel že kot dijak Gimnazije Bežigrad, pri čemer ga je močno spodbujala profesorica slovenščine Mojca Osvald, svoja dela pa je doslej objavljal v revijah Literatura, Mentor in Apokalipsa, na portalu Ludliteratura.si ter v Dnevniku in v oddaji Literarni nokturno na radiu Ars. Kot pravi, so njegove kratke zgodbe zaradi njegove nagnjenosti k raziskovanju precej raznovrstne.

»Redko pišem dialoge, raje opisujem razmišljanje oseb; zanima me meja med resničnostjo in neverjetnim. Zgodbe razvijam v svetovih, na videz enakih našemu, kjer se lahko dogajajo nemogoče stvari, ob tem pa osebe rad postavljam v absurdne situacije in pustim svoji domišljiji, da prosto teče. Ker sem še na začetku pisanja, se ne želim ustaliti v eni tematiki ali slogu.«

Rubrika Mlado pero, v kateri vsak zadnji torek v mesecu predstavljamo mlade avtorje in literarne kritike, nastaja v sodelovanju s pisarno Ljubljane, Unescovega mesta literature.

Kot dodaja, je pisanje zgodb zanj »izraz svobode; in proza me dela svobodnega«. Poleg tega pa gre tudi za »zabavo, izziv, izpoved in izpolnitev. Poleg fizike potrebujem miselne izzive, saj se potem naslednji dan z večjim veseljem spet vržem v znanost. Skoraj nikoli ne pišem le zase, zato vse svoje izdelke ostro presojam. Kadar sem vznesen, poskušam čustva iz patetike preusmeriti v naboj energije za pisanje. Preizkušam se v različnih tipih zgodb, saj se z iskanjem zame novih slogovnih rešitev zelo zabavam. Pisanje je zame tudi radovednost, saj moram za veliko zgodb raziskati zakulisje zgodbe, ki ga potrebujem, da prepričam bralca.«

Od prvega zametka ideje za novo zgodbo do zapisa prve besede lahko sicer traja več mesecev, včasih tudi let, pravi avtor. Najprej si v beležko zapisuje ideje in gradi ogrodje zgodbe, pojasnjuje. »Če se le da, se čim bolj vživim v zgodbo in si predstavljam prizorišče, o katerem še nisem nič napisal. Ko začnem končno pisati, pa pustim zgodbam, da oživijo. Besedila pilim obsesivno: vsako zgodbo prerešetam vsaj desetkrat, dokler nisem zadovoljen s slogom. Čas za pisanje imam le konec tedna, ali pa če si za to vzamem počitnice.«

Jenkret je biv: o prozi Luke Školča

Na kratko

Zadnja prebrana knjiga? Roman Gora Rabindranatha Tagoreja.

Knjiga, za katero si želiš, da bi jo napisal? Želim si, da bi imel čas napisati zgodbe, ki jih imam
v glavi.

Najljubši prostor za pisanje? Miza pred velikim oknom v očetovi hiši v gorah.

Najljubše umetniško delo? Roman Pokora Iana McEwana in Busonijeva priredba Bachove Šakone iz Partite št. 2 v d-molu.

Najljubša beseda? Stopinja.

Tako morda ne preseneča, da Luka Školč občuduje pisatelje, »ki pišejo tako prepričljivo, da postanem oseba njihovega romana, na primer Kazuo Ishiguro s svojimi Ostanki dneva. Čeprav nisem še nikoli srečal butlerja, sem zaradi Ishigurovega mojstrskega sloga lahko verjel, da mi je naenkrat mar za loščenje srebrnine in druge malenkosti, ki bi me v resničnem življenju spravljale ob pamet. Enako me je v kožo rimskega cesarja prestavila Marguerite Yourcenar v Hadrijanovih spominih.«

Navdušujejo ga tudi knjige in filmi, ki si, pravi, pustijo »sprejeti neverjetna naključja, odbite osebe in čudaške zaplete. Morda bi me v opisu na zadnji strani knjige ali v povzetku celo odvrnili, v trenutku odjemanja pa imajo izjemen zanos. Primeri so Murakamijeva Kronika ptiča navijalca, Vonnegutova Mačja zibka in film Tima Burtona Batmanova vrnitev.«

Če je Školč doslej pisal izključno kratke zgodbe, pa se ob tem trenutno posveča tudi daljšemu delu »o samoti, snegu in moči domišljije, ki lahko odžene norost in žalost. Sproti se učim, kako vpeljati zastranitve, razviti osebe in voditi več zgodb naenkrat. To znanje pridobivam s kritičnim branjem, tako kot večino svojih pisateljskih veščin.«

Kajti kadar prebere izjemno knjigo, posluša koncert, gleda film ali balet, si zaželi, pravi, »da bi tudi sam lahko dal svetu nekaj tako lepega. Navdih, da bi svetu nekaj vrnili in se dotaknili drugih, je zame največ, kar lahko literatura da.«

Odlomek iz zgodbe Premiki v Kantasti

Predstavljajte si pogled z višine na Kantasto. Seveda dovolj visoko, da vas smrad ne bi omamil. Le tako bi lahko dobro opazovali, kaj se je godilo v tem neprijetnem srednjeveškem mestu. Najprej bi opazili kmetije in polja, ki so se razprostirala daleč naokoli. S te razdalje se skoraj ne bi videlo, da ima večina hlapcev več prstov kot zob, in tudi ne slišalo, kaj na njih vpijejo gospodarji. Ne bi mogli videti niti koščenih reber niti tumorjev, skritih pod raskavimi oblekami.

Krog in krog Kantaste je stalo visoko kamnito obzidje, ki je na videz ločevalo bogate od revnih, čiste od umazanih. V svojem gradu sta se kralj in kraljica predajala vsakršnim užitkom, varno obdana s posestvi vitezov in plemičev. Blizu so stali domovi duhovnikov in samostani z vrtovi. Lepe so bile še hiše trgovcev in notarjev, med katerimi je denar tekel sem ter tja v potočkih. Globlje v mestu so živeli kovači in prodajalci, mojstri in vajenci, berači in sužnji, vse se je gnetlo v tej majhni ogradi, pa vseeno je vsakdo vedel, kje mu je mesto.

Najbolj so se meje zabrisale v nenehnem hrupu na mestnem trgu. Prodajalci so vpijoč oglaševali svojo ponudbo. Slinili so se vsakemu premožnemu meščanu, ki ga je zaneslo mimo. Če se je kateri od njih res ustavil pred kako stojnico, je prodajalec hitro nagnal stran vse manjvredne stranke. Nato se je sladko vrtel okoli počaščenega kupca, poskrbel za vsako njegovo muho, samo da je kupčija uspela. Nasprotno je berače in zamazane vajence odgnal s kletvicami, včasih tudi z brco, da mu ne bi skazili blaga in ugleda.

Pogled od zgoraj je bil čaroben. Na trg so se stekali vedno novi ljudje. Reveži so nosili rjave cunje iz jute, vajenci in njihovi mojstri zamazane platnene kombinezone. Le premožni trgovci in plemstvo so si lahko privoščili barvne obleke in razkazovali so jih z največjim ponosom. Kupci in tatovi so tavali med stojnicami, kaj kupili, kaj ukradli. Prodajalci so vpili naprej in uprizarjali svojo igro vedno znova in znova, kot da bi navijali svet. Naposled je zašlo sonce in so lahko pospravili svojo robo v skladišča ob robu trga. Predstava se je zaključila, do naslednjega dne.

Utrujen od dela, a zadovoljen z izkupičkom, je hodil Jakob po tesnih ulicah proti domu. Ta dan je bil prodal tri svežnje jute, vsakega za tri pfenige. Najbolj je bil vesel za balo zelenega platna, ki ga je za cel zlatnik kupil kraljev odposlanec. In da bi ga skoraj uničil neki mali umazanec, ki se je zraven njegove stojnice spotaknil in padel v blato! Ni čudno, da je bil Jakob utrujen, ko pa ga je tako opsoval. Ulica je bila prazna, zato je Jakob pospešil korak. Škoda bi bilo, ko bi ga kdo zdaj oropal dobička.

Prispel je do svoje hiše, lesene dvonadstropne zgradbe, ukleščene med dve enaki. V pritličju sta bili tkalčevi delavnica in spalnica, v prvem nadstropju je živel Jakob z ženo Cecilijo in sinom, v drugem prodajalec kožuhov Slavoljub. Ceciliji je Jakob med jedjo namenil komaj kako besedo. Objel je sina za lahko noč in se potopil v globok spanec.

Kljub jutranjemu mraku je Jakob vedel, da v sobi nekaj ni prav. Skrinja je dotlej vedno stala tik ob postelji, zdaj pa je vmes zijala za ped velika vrzel. Njegovi čevlji so ležali na nasprotnem koncu sobe kot zvečer. In nočne posode ni bilo ob oknu! Sklonil se je k tlom in jo našel pod posteljo. Odvihral je v kuhinjo, da bi okaral ženo. Našel jo je enako zmedeno, kot je bil sam. V kuhinji je ležalo vse povprek. Kuhalnice so bile v koritu, krožniki na ognjišču, skrinja pred vrati. Bilo je, kot bi nekdo vdrl in vse premešal. A zakaj bi to storil in ničesar ne vzel? Časa za premislek ni bilo, moral je postaviti stojnico. Z ženo sta skupaj odrinila skrinjo nazaj na njeno mesto, Jakob je pojedel nekaj ostankov večerje in šel na trg.

Medtem je v pritličju tkalec preklinjal desetine svitkov niti, ki so se zavozlale med seboj. Nekaj ulic naprej je Alba objokovala tepke, ki so se raztresle iz posode in so jih zdaj obirale miši. Kovač je še celo dopoldne iskal svoje orodje po delavnici. Kamorkoli v mestu bi pokukal tisto jutro, bi našel čudaški nered. A nihče ni drugemu črhnil niti besede, saj je bila reč tako nedoumljiva, da jih je bilo strah spregovoriti o njej. Kantastanci so šli po običajnih poteh, odsotno opravljali svoje delo in se zvečer pogreznili v nemiren spanec.

/.../