Mlado pero: Upor hitenju in neoliberalnim načinom delovanja

Tokratna sezona rubrike Mlado pero, v kateri v sodelovanju s pisarno Ljubljane, Unescovega mesta literature vsak zadnji torek v mesecu predstavljamo mlade avtorje ter literarne kritike, je bila živahna. V njej so bili predstavljeni pisci poezije, proze in dramatike. Takšni, ki na področju delujejo poklicno, in takšni, ki segajo onkraj literarnega (na polje teoretične fizike, na primer). Vrhunec in sklep sezone 2025/26 bo 23. junija, na večer podelitve nagrade kresnik, ko bo eden od njih prejel nagrado mlado pero, pisateljsko spodbudo v vrednosti 1000 evrov.

Luka Školč FOTO: Voranc Vogel

Luka Školč (2000)

Lahko bi rekli, da je ubral neobičajno pot za prozaista – po diplomi iz fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani je nadaljeval magistrski študij v Švici, na ETH Zürich, kjer stopa proti doktoratu iz teoretične fizike. Kot pravi, je pisanje zgodb zanj »izraz svobode; proza me naredi svobodnega«. Poleg tega gre za »zabavo, izziv, izpoved in izpolnitev. Poleg fizike potrebujem miselne izzive, saj se potem naslednji dan z večjim veseljem spet vržem v znanost. Pisanje je zame tudi radoved­nost, saj moram za veliko zgodb raziskati zakulisje, ki ga potrebujem, da prepričam bralca.«

Lara Božak (1999)

Veliko pišemo o telesih/in ko rečemo/telo/mislimo zapuščine/odrivov, v ciklu * zapiše pesnica in glasbenica, avtorica pesniških zbirk Z luknjami v prepihu (Črna skrinjica, 2023) in Kap lje kap lje (Pivec, 2025), ki pravi, da ji je pri po­eziji ljubo, da pesem ne sugerira čisto vsega, ampak pripusti tudi nekaj prostora za tišino. »Pri poeziji je ravnovesje med zvočnostjo, melodiko, ritmom in pomenom tako občutljivo, da je pisanje zame specifična vrsta izziva in zadovoljstva, poleg tega me zanima njen uporniški značaj; razumem jo namreč tudi kot upor hitenju in neoliberalnim načinom delovanja.«

Julija Lukovnjak FOTO: Voranc Vogel

Julija Lukovnjak (2000)

Ko se je pred leti prvič predstavila v rubriki Mlado pero, je bil za njo romaneskni prvenec Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa, prvi del megalomanske pustolovščine o fantu, ki se znajde v svetu čarovnikov, nimf in zloglasnih razduševalcev. Danes se avtorica podpisuje pod tretji del načrtovane petdelne fantazijske serije (Živa tema Edgarja Kaosa, Goga, 2025) in pravi, da se v njene imaginarne svetove vpenja vse več izzivov sodobnosti. Pisanje ji pomaga razvijati zmožnost artikulacije lastnega doživljanja in vživljanja v druge, želi pa si, »da bi to – sprostitev, samoprepoznanje v likih – moje knjige lahko prinesle tudi bralcem«.

Lučka Neža Peterlin FOTO: Voranc Vogel

Lučka Neža Peterlin (1998)

Je avtorica drame ­Jagnje, ki ji je na lanskem Tednu slovenske drame prinesla nagrado za mlado dramatičarko, pa tudi dramaturginja ter avtorica in producentka na neodvisni sceni. Je tudi človek, ki verjame, da je največja vrednost literature in gledališča danes »v potencialu, da družbenopolitično relevantne teme razširjata in ne posplošujeta v imenu populističnih interesov ali časovnih stisk«. Dramsko pisanje je zanjo »praksa pozornosti, upočasnjevanja, osredotočanja na specifično temo«, ki ponuja možnost, da bralci »v specifični razširitvi teme zadržijo in določajo naprej svoje pomene, brez pritiska, da morajo nekaj razumeti, zavzeti stališče ali se prepoznati«.

Mila Kodrič Cizerl FOTO: Voranc Vogel

Mila Kodrič Cizerl (2003)

Ne znam pripovedovati zgodb/ker ne znam zapreti dlani/ko gredo stvari narobe, v pesmi aleluja IV zapiše pesnica in prevajalka ter avtorica pesniškega prvenca J + J (Dve luni, 2025). Pri pisanju gre po njenem za ustvarjanje »materiala, ki verjame sam vase ter v željo bralcev, da se povežejo s človečnostjo, ko se ta umika, da bi naredila prostor informacijski družbi«. Pisanje razume kot »iskanje pojavov in razmišljanje o teh«, predvsem pa kot »iskanje najenostavnejše vezi med človekom, naravo in civilizacijo«.

Iva Štefanija Slosar FOTO: Voranc Vogel

Iva Štefanija Slosar (1998)

»Slabokrvnost, bolezni srca in ožilja so se razširile kot požar. Ulice so potihnile. Vse manj ljudi je zaupalo svojim pevskim sposobnostim,« v drami Kako se smeji papež zapiše dramatičarka­ in dramaturginja, ki je bila leta 2022, lani in letos na Tednu slovenske drame nominirana za nagrado za mlado dramatičarko (z letošnjim letom preimenovano v nagrado Zofke Kveder). Njeno glavno vodilo je ustvarjati »pisanje, ki zbuja smeh. Ne nasmihanje, ampak izbruh v smeh. Verjamem namreč, da s takšnim smehom za trenutek preglasimo strah in smrtno resnost aparatusov.«

Nika Šoštarič FOTO: Voranc Vogel

Nika Šoštarič (2001)

»Zmeraj se boš morala prilagajat svetu, ki ti bo narekoval besede,« v drami Kako si odšiti senco? zapiše dramatičarka in pesnica­, magistrska študentka dramaturgije in scenskih umetnosti na AGRFT. Literatura po njenih besedah »danes ni več samo nekaj, kar beremo – je tudi nekaj, kar ustvarja pomen v dialogu z realnostjo. Tam, kjer ti spremeni pogled na svet ali artikulira nekaj, česar nisi znal povedati, ima največjo težo. Morda največjo vrednost literature vidim prav v tej odprtosti do branja drugih zgodb, priložnosti razumevanja drugih zornih kotov. Gre za nekakšen boj proti kapitalističnemu individualizmu, ki kriči jaz, jaz, jaz.«

Alen Golež FOTO: Voranc Vogel

Alen Golež (1999)

Največja vrednost literature je v tem, »kako nas lahko potopi v tuje notranjosti, nam da prebrati in izkusiti miselne procese in miselnosti ter s tem razvija našo zmožnost refleksije in poistovetenja z drugimi. Pa tudi razumevanja sebe, ustvarjanja distance do svojih občutenj in misli,« meni pesnik in prozaist, ki poučuje filozofijo, družboslovje, etiko in aktivno državljanstvo. To delo mu je pri srcu, saj »lahko poučujem o delovanju družbe, o politiki in zgodovini, ki jih je treba dobro – ali vsaj okvirno – razumeti«.