»Zmeraj se boš morala prilagajat svetu, ki ti bo narekoval besede,« v drami Kako si odšiti senco? zapiše dramatičarka in pesnica­ Nika Šoštarič (2001), magistrska študentka dramaturgije in scenskih umetnosti na AGRFT, ki vidi največjo vrednost literature v »odprtosti do branja drugih zgodb; priložnosti razumevanja drugih zornih kotov«.

Nika Šoštarič, ki je diplomirala iz filozofije in slovenistike, trenutno pa deluje kot samostojna dramaturginja in asistentka dramaturgije, med drugim pri predstavah v SNG Drama Ljubljana, je vstopila v pisanje skozi poezijo, danes pa izpisuje predvsem dramatiko – dela, kot so Krik pod rdečo masko (2020, gledališko uprizorjeno), Kdaj pride Ličinka? (2021, gledališko uprizorjeno), O čem sanjajo metulji? (2023, bralno uprizorjeno), Hiša na koncu sveta (2024) in Kako si odšiti senco? (2025).

Za slednjo je prejela akademijsko nagrado zlatolaska, posebno omembo za dramsko besedilo, ob tem je tudi udeleženka mednarodne delavnice Sarajevo Theatre­ Showcase, v okviru katere sodeluje s hrvaškim dramatikom Ivorjem Martinićem. »Pod njegovim mentorstvom razvijam novo dramsko besedilo 4 jezdeci apokalipse. Sodelujem tudi pri projektu Mini Opere, pri katerem z ukrajinsko skladateljico Tetjano Horošun ustvarjava opero o ženskem telesu, delujem tudi kot producentka predstave Ide gas režiserja in igralca Luke Grbića.«

Ob tem Nika Šoštarič piše tudi gledališke kritike in redno sodeluje na okroglih mizah, ki tematizirajo slovensko gledališče in dramatiko, rada pa, pravi, tudi veliko potuje. »Po Indoneziji, ZDA, Evropi – letos bom šla še v Gvatemalo in Kostariko. Tam nabiram zgodbe in reflektiram o pisanju zunaj svojega okolja, zunaj cone udobja.«

Poezija je bila zanjo sprva orodje za »odkrivanje same sebe in sveta okrog mene, pozneje je to postala metoda razumevanja sveta, njegove refleksije. In potem je v moje življenje prišlo še gledališče, za katero verjamem, da ima moč spreminjati svet. Mogoče ne ravno celotnega vesolja, temveč tiste majhne svetove v nas samih. Verjamem tudi, da imajo zapisane besede še večji potencial,­ ko jih nekdo izgovori na glas. Podobno je pri branju poezije. Verjamem v performativnost in njeno gibanje skozi zrak, prostor in zvok.«

S smehom preglasimo strah in vzpostavimo skupnost

Znati slišati drugega

Kot je pojasnila avtorica, »literatura danes ni več samo nekaj, kar beremo – je tudi nekaj, kar ustvarja pomen v dialogu z realnostjo. Tam, kjer ti spremeni pogled na svet ali artikulira nekaj, česar nisi znal povedati, ima največjo težo. Morda največjo vrednost literature vidim prav v tej odprtosti do branja drugih zgodb, priložnosti razumevanja drugih zornih kotov.

Lahko te malo prisili, da razmišljaš znotraj druge zavesti, zunaj sebe, lastne pozicije. Gre za neke vrste boj proti kapitalističnemu individualizmu, ki kriči jaz, jaz, jaz, saj ti literatura lahko pokaže, da obstajajo še drugi svetovi, da smo vsi majhni kot mravljice, nepomembni v veliki galaksiji.«

Kar zadeva njeno avtorsko delo, je za Niko Šoštarič ključna gradnja svetov, ki delujejo kot podlaga za zgodbe, pravi. Zato namenja velik poudarek didaskalijam, »ki pri meni niso zgolj odrski napotki za režiserja in igralce, temveč delujejo v funkciji vzpostavljanja atmosfere in grajenja slik. Tako lahko bralcu približam ne samo besede, temveč tudi občutke, ki spremljajo dogajanje, tišino ali dialoge.«

Prav tako ključen je za avtorico jezik, pojasnjuje. Zadnje čase se spogleduje tudi s hibridom poetične besede in prostega, vsakdanjega govora, saj verjame, da »v živem jeziku živi največ zgodb. Ne nazadnje ravno intima v odnosih oblikuje sfero 'človeškega'.« V tej intimi avtorica nabira »majhne trenutke, ki ponujajo globino namesto širine. Zanimajo me kratki okruški časa, ki jih je težko poustvariti, fotografirati ali obdržati pri sebi.

Svet mineva in mi minevamo v njem. Vse, kar lahko naredim, je to, da jih pišem. Kar zadeva slog, svojega pisanja najraje ne bi popredalčkala, ker je vsaka drama ali pesem živa sama zase in verjamem, da forma lahko podpira vsebino. V mojem delu je mogoče prepoznati nekatere ponavljajoče se vzorce, kot so feministične ideje sestrstva, sanjskost dogajanja, magični realizem in tako dalje.«

Nika Šoštarič piše tudi gledališke kritike in redno sodeluje na okroglih mizah, ki tematizirajo slovensko gledališče in dramatiko, rada pa, pravi, tudi veliko potuje. FOTO: Voranc Vogel

Pisati na papir

Nika Šoštarič ob pisanju najprej vse napiše na list papirja, pravi, ob tem pa ustvari »res ogromno materiala, ki ga potem na koncu črtam, krajšam in oblikujem. Moje misli so hipne, momentalne, veliko stvari izgine, če si jih ne zapišem. Vedno, ko pišem, besede tudi izgovarjam na glas. Kot da bi jih morala najprej z glasom poslati v vesolje in šele nato na papir.«

Kot je pojasnila avtorica, so nanjo, kar zadeva »gradnjo atmosfer v dramah«, močno vplivali filmska režiserja David Lynch in Andrej Arsenjevič Tarkovski ter pisatelj Franz Kafka, tematsko sta jo močno zaznamovali avtorici Sylia Plath in Virginia Woolf, v dramatiki pa so pustili največje sledi Ivo Svetina, Dane Zajc, Simona Semenič in Milena Marković.

Zato ne preseneča, da se avtorica, kot pravi, trenutno nagiba v smer »nove poetične drame. Mogoče svoja izhodišča iščem pri Zajcu, Strniši ali Svetini, ampak je jezik bolj prost. Teče kot reka in se ne ustavlja. Seveda je želja vsakega dramatika tudi uprizarjanje besedila. Da si priča temu, kako tvoje besede zaživijo na odru. Ampak ne, da so samo izgovorjene, temveč da so tudi slišane. In da mogoče kakšnemu gledalcu še nekaj dni odzvanjajo v glavi; tako kot kak dober komad.«