Pogovor z nominiranci za kresnika: Tone Peršak

Tone Peršak je gledališki režiser, pisatelj, publicist, dolgoletnI župan Trzina, nekdanji predsednik Društva slovenskih pisateljev, aktualni podpredsednik Pena, angažiran državljan. Seveda niso pozabljena osemdeseta, ko je sodeloval pri pripravi t. i. pisateljske ustave, predlagal deklaracijo o suverenosti Slovenije, bil soustanovitelji SDZ ... Roman Usedline je literarni »obračun« z lastnim otroštvom. Bralci ga berejo kot presunljivo in surovo zgodbo povojnega časa na slovenskem podeželju. In ugotavljajo, da veliko predhodnikov nima.

Gospod Peršak, šestnajst let vas poznamo kot župana občine Trzin. Se jeseni obetajo spremembe?

Čisto dokončno še nisem odločen, se pa nagibam k temu, da bi se spet povsem posvetil svoji prvi poklicni izbiri in ne bi več kandidiral. Ne zaradi kakšnih zamer ali naveličanosti. Preprosto zato, ker sem v vsem tem času imel premalo časa za delo, ki je moja prva izbira, literatura, gledališče ... V resnici nikoli nisem nehal pisati. Pisal sem publicistiko, eseje, tudi čisto leposlovje. A bilo je naporno zaradi pomanjkanja časa, vendar nisem odnehal.

Pisatelji »osamosvojitelji« so se po izgradnji države vrnili vsak k svoji ustvarjalni poti, vi ste v politiki vztrajali.

Tudi Tone Partljič je bil poslanec, vendar ni dovolil, da bi ga politika tako okupirala, kot je mene. Kar je pametno. Sam sem se vključil ob osamosvajanju oziroma v času »demokratizacije« in verjel sem, da se moram temu delu popolnoma predati; stoodstotno.

Očitno na naveza kultura-politika čisto spodobna.

Prepričan sem, da se angažma na področju kulture in angažma v politiki dotikata istega, istih tem. V obeh primerih gre za usodne razsežnosti javnega, družbenega, zlasti če razumem politiko v prvotnem pomenu besede, kot Platon ali Aristotel. Za obe veščini je potrebna nadarjenost za analizo družbenega in hkrati kreativnost. Zato politika in kultura nista tako vsaksebi, kot se zdi. Seveda pa sta to povsem različna jezika, ki isto temo obravnavata na skrajno različna načina. A zdi se mi, da je za oboje potrebna visoka stopnja občutljivosti, kar pa ne pomeni, da imajo vsi politiki talent za literaturo ali obratno.

Je vaša politična zgodba najbolj uspešna v lokalnem okolju?

Najbrž večina misli, da na državni ravni nisem bil uspešen, ker sem vodil stranko, ki na volitvah ni uspela. Ampak to, zaradi česar sem šel v politiko, se je zgodilo. Leta 1988 sem se vključil s projekcijo osamosvojitve in uvedbe demokracije, bil pa se bolj naiven kot kdo drug.

Idealist.

To je presežna beseda, raje rečem naiven.

Do avtobiografskega romana Usedline je pripeljal petnajstletni pisateljski molk, če spregledamo vašo kriminalko Sredobežnost iz leta 2008.

Sredobežnost je šla res nekako mimo, bila je kar dobro ocenjena, a za knjigo ni stala močna založba in ni bilo publicitete. O romanu s temo otroštva sem razmišljal zelo dolgo, veliko prej, preden so bila napisana nekatera dela, ki jih posamezni kritiki navajajo kot možne zglede Usedlin. Zelo dolgo sem iskal ključ, način, kako sestopiti iz območja avtobiografije in zgodbo res spisati kot roman, jo literarizirati. Pri tem mi je zelo pomagal stavek madžarskega pisatelja Gyorgyja Konrada: »Spomin je vedno fikcija«. Ta stavek je pomenil odkritje, celo neke vrste alibi. Gre za vprašanje, kako izkušnja, spomin preseže sebe in prestopi v sfero univerzalnega, če hočete, v sfero umetnosti, na višjo raven verodostojnosti. Veliko sem tudi razmišljal, kaj ali kakšen bi naj bil roman tega časa. Roman je nadvse razsežna in zelo potentna zvrst, ki je šla skozi veliko faz; od Don Kihota čez realističen roman, Zolajev »eksperimentalni roman«, francoski novi roman, magični realizem in skozi vse metamorfoze vedno znova našla ustrezno formo.

Usedline so razvojni roman. Junak je deček, ki odrašča, opazuje, čustvuje, razmišlja, filozofira, sanjari.

Zelo zgodaj sem razmišljal, kako se oblikuje oseba. Potem sem se začel ukvarjati tudi z vprašanjem, zakaj, glede na okoliščine, v katerih sem kot otrok živel, nisem zaostal v kar težkem socialnem položaju. Kaj vse se je dogajalo? To me je mučilo kot tema, ne samo kot lastna usoda. Pri tem sem spoznal, da otroke podcenjujemo in spregledamo, da so osebe že pri štirih, petih letih in, čeprav gredo še skozi mnoga razvojna obdobja, so že tedaj koherentne osebnosti in imajo svoj celoviti pogled na svet.

Zelo zanimiva je perspektiva pisanja. Iz prvoosebne večinoma v tretjo osebo... Kakšen razmislek stoji za to odločitvijo?

Predvsem sem želel obuditi občutja, kot sem jih imel kot, otrok, in iz tega občutja zapisovati ne opisovati. Poskušal sem vse stvari zapisati tako, kot sem si jih zapomnil in jih doživljal. Koliko je dograjenega, koliko fikcije, je zdaj težko reči. Spomin živi svoje življenje in gotovo se nanj lepijo tudi poznejše informacije in obenem spomin vedno znova interpretira sam sebe. Spomini so tudi različni. Moj prvi spomin: kot otrok stojim nad prepadom in od strahu mi je kar slabo... Šele veliko pozneje sem ugotovil, da sem stal na hišnem pragu.

Je konec romana začetek drugega, prihodnjega?

V bistvu roman končam v fazi, ko se mali junak vzpostavi kot oseba in hoče polno zaživeti. A v realnosti je bilo tako, da je sledila nova selitev in po tej se moja zgodba začela na novo, sledil je preobrat, neke vrste razpad osebe. Prehajal sem v adolescenco in zgodba se je ponovno zavrtela v drugačno smer. Ko bom in če bom napisal nadaljevanje, bo to drugačna zgodba, drugačen junak, drugačen roman.

Kako reagirajo bralci, ki so del tega spomina?

Teh odzivov je malo; posredno se mi je oglasila ena mojih učiteljic, pozitivno. Nekaj ljudi se je prepoznalo. Več odzivov sem prejel od ljudi, ki so odraščali v približno istem času in so marsikaj doživljali kot jaz.

Naj vas spomnim na vaše nedavne besede, da »literatura oblikuje zgodovinsko zavest o narodu, kulturi ... « Tako vidite poslanstvo pisatelja?

Tudi. Izhajam iz prepričanja, da, če hočemo spoznati neko dobo, ni dovolj zgodovinopisje, treba je brati literaturo tistega časa in tisto, ki nastaja z zamikom nekaj let, desetletij.

Povojnega obdobja je v naši literaturi malo.

Res je. Naša literatura se je s tem, da je igrala posebno vlogo v narodovem življenju in nadomeščala pravo politiko, žrtvovala in sama sebi delala škodo. Pogosto se je reflektiranju sedanjosti in bližnje preteklosti izogibala. Poezija niti ne, ker je bolj hermetična in lahko bolje prikrije sporočilo. Ni slučajno, da je naša drama vrh dosegla prav s poetično dramo, saj politika njene misli ni zmogla vedno dešifrirati. Žal imamo Slovenci do preteklosti skoraj negativen odnos, sram nas je je. Zanimivo, da so mi mnogi rekli, kako so se v Usedlinah srečali s časom in okoljem, ki so ga pozabili.

Povejva nekaj o drugi glavni osebi; materi. Ne sledi ravno tradiciji slovenskih literarnih upodobitev matere. Ste imeli pri tem kake samocenzurne nagibe?

Mislim, da sem bil kar »pravičen«. Res je, da je mati v naši literaturi na visokem piedestalu in se zdi včasih skoraj nedotakljiva. Skušal sem se temu izogniti in odzivi so zelo pozitivni. Zanimivo. Mati se večini bralcev zdi pozitivna oseba. No, dejansko je imela hude težave, ker je morala prenašati svojo radoživost v luči svoje vernosti, pobožnosti in podložnosti krščanskemu nauku. Jaz sem bil zanjo živi greh in žrtev greha hkrati.

Kako bi Usedline postavili v kontekst celotnega svojega opusa?

Še najbolj jih lahko povežem s prvo knjigo Novelete (1981), kjer imajo tudi vse zgodbe avtobiografsko ozadje. Vsi dogodki, ki so opisani v Noveletah, so se zgodili, vendar so transformirani z literarno obdelavo, skladno s predstavo, kako naj izgleda kratka zgodba. Tudi v romanu Prehod je kak avtobiografski element; v tem pogledu je najbolj avtonomen roman Vrh.

In naslov – vaša izbira?

Seveda, s tem naslovom sem že začel pisati. Založba, ki sem ji knjigo ponudil in jo je objavila v optimalnem času, je soglašala.