Pot do Kresnika na Rožniku je z vsakim dnem krajša
Razglasitev petih finalistov za nagrado kresnik je sprožila tudi finalni tok priprav na slavnostno razglasitev lavreata ali lavreatke 23. junija na Rožniku. Z nominirankami Katjo Gorečan, Katarino Marinčič, Dijano Matković, Tino Vrščaj ter Jožico Avbelj, soprogo pokojnega nominiranca Lada Kralja, smo se družili na snemalnem dopoldnevu na Šancah na Ljubljanskem gradu.
»Januarja, ob vznožju knjižnega zidu iz več kot 170 zidakov, se je lahko zdelo, da bo pot težka. Ni bila, žirijo je popeljala v razkošje najrazličnejših pripovednih svetov. Zdaj, tik pod vrhom, se lahko pogovarjamo zgolj o odtenkih odličnosti izbranih petih finalnih romanov,« je spomnil predsednik kresnikove žirije Igor Bratož.
Žetje sadov za nazaj
Dijana Matković, nominirana z romanom Zakaj ne pišem, je duhovito strnila svoje opažanje, »da je očitno nekaj takega na nagradi kresnik, da ima rada griče: danes snemanje na Ljubljanskem gradu, junija finalno dejanje na Rožniku. Za nominacijo torej ni dovolj le mentalna kondicija, ki jo zahtevata pisanje in dokončanje knjige, ampak tudi fizična, da prilezeš na griče. Med pisanjem, med stalnim nočnim sedenjem za računalnikom so mi fizične moči opešale, zato se za vzpon na Rožnik pripravljam z izvajanjem tako imenovanih plankov in tekanjem po bližnjem igrišču.«
Tina Vrščaj, avtorica romana Na Klancu in urednica še dveh nominiranih romanov – Ženske s srebrnim očesom Katarine Marinčič in Ne bom se več drsal na bajerju Lada Kralja – je ob tem pot na Rožnik označila za vznemirljivo: »Vsak dan se kaj dogaja. To so po eni strani prijetni občutki, po drugi strani pa te odvračajo od fokusa na delo. Žanješ pa sadove za nazaj, kar je tudi fino.« Tako rekoč trojna nominacija je zanjo posebno doživetje: »Ne vem, ali je res, ampak pravijo mi, da se je to zgodilo prvič.«
Tudi Katja Gorečan, nominirana s prvencem Materinska knjižica, uvrstitev v peterico doživlja na poseben način, saj »za prvenec nominacije za kresnika ne načrtuješ«. Dodala je, da ob tem sicer ne čuti pritiska, temveč »malo prijetne vznemirjenosti«, ter da bo večer na Rožniku lep, ne glede na to, kdo bo na koncu prejel kresnika.
»Človek se mora zavedati, da so odločitve žirij pravzaprav odločitve bralcev,« meni Katarina Marinčič. »Ne smeš biti pretirano samozadovóljen, če ti uspe, pa ne pretirano razočaran, če ti kdaj ne. Vse letošnje knjige (in še kakšna več) si zaslužijo pozornost in naklonjenost bralcev.«
Jožica Avbelj, življenjska sopotnica Lada Kralja, navija za Ne bom se več drsal na bajerju. Kot je povedala, si je Lado Kralj želel nominacije, zato je bila vesela že uvrstitve med deseterico, peterice pa še toliko bolj. »Raje bi sicer, da bi bil tu namesto mene, a sem vsem njegovim atomom, ki letajo naokrog, povedala, da sem vesela zanj.«
Med udeleženkami snemanja – intervjuje z njimi smo objavili med 12. in 16. junijem – se je vzpostavila kolegialna energija. »Bilo je zelo prijetno doživetje, ker je literatura redko deležna takšne, skoraj zvezdniške pozornosti,« je dejala Katarina Marinčič. »Iskreno občutimo veselje ob dosežkih druga druge. Verjetno je vsaka čisto po tihem najbolj navdušena nad svojo knjigo, to je naravno, a tudi navdušenje nad sabo znamo na prijateljski način preseči.« Kot je dodala Tina Vrščaj, se spoznavajo, sodelujejo, si privoščijo uspehe. »Ni tekmovalnosti ali zavisti. Od nje sem vedno bežala.«
