Arhivsko gradivo: sistem 
dveh ključev in ocena ustavnosti

V javnosti sta v zadnjih tednih zakrožili dve novici, ki sta med seboj povezani: da publicist Igor Omerza pripravlja knjigo o aferi JBTZ in Odboru za varstvo človekovih pravic, pri tem pa mu Arhiv Slovenije skupaj s Sovo noče izročiti gradiva. In to kljub 65. členu zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA), ki velja od leta 2006 in po katerem je vse gradivo Službe državne varnosti, nastalo pred 17. majem 1990, postalo splošno dostopno (razen občutljivih osebnih podatkov). Na Sovi menijo, da bi razkritje teh dokumentov lahko imelo škodljive posledice za državo, na Arhivu Slovenije pa so poslušali dvom o ustavnosti predpisa in obvestili vlado. Ta je na včerajšnji seji odločila, da je trenutna zakonska ureditev ustavno sporna, »ugotovljeno stanje je zato treba odpraviti v čim krajšem roku, saj je sicer lahko ogrožena varnost oseb in delovanje države.«

Zakaj je po vašem mnenju 65. člen ZVDAGA tako sporen, da ste se po nasvet obrnili kar na vladni naslov?

Upravni postopek o pravici do vpogleda v del arhivskega gradiva nekdanje Službe državne varnosti je Arhiv prekinil do rešitve predhodnega vprašanja. Na podlagi ekspertnega mnenja uglednega ustavnega pravnika, ki o 3. odstavku 65. člena ZVDAGA opozarja, da je v nasprotju z ustavo, smo vlado obvestili o utemeljenem dvomu o ustavnosti predpisa, na katerem temelji zahteva za vpogled. Vlada je namreč v skladu s četrto alinejo prvega odstavka 23. člena zakona o ustavnem sodišču pooblaščena za vložitev zahteve za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa. Gradivo je sicer fizično še vedno na sedežu Sove v zaklenjenih omarah. Dostop do njega je mogoč le po sistemu dveh ključev, to je v hkratni navzočnosti predstavnikov Arhiva in Sove.

Govorimo o dostopnosti dokaj novega gradiva.

Za arhivsko gradivo, nastalo po letu 1990, velja, da postane dostopno praviloma v 30 letih od nastanka; najpozneje v tem času naj bi bilo tudi izročeno pristojnemu arhivu. Običajni 30-letni rok ne velja za gradivo, ki že pri ustvarjalcu dobi različne stopnje tajnosti (državna, vojaška …) ali vsebuje občutljive osebne podatke, ki jih ščiti tudi zakon o varstvu osebnih podatkov. Arhivsko gradivo, nastalo pred majem 1990, je načeloma dostopno brez omejitev, upoštevati pa je treba varstvo osebnih podatkov. Gradivo s tovrstnimi podatki je praviloma dostopno 75 let po nastanku.

Kot direktor Arhiva čutite politične pritiske na svoje delo?

Neposrednih pritiskov politike na delo in odločitve strokovnjakov Arhiva ne zaznavamo. Res pa je, da nekatere senzacionalistične dnevnopolitične vesti v medijih neupravičeno mečejo slabo luč tudi na naše strokovno delo.

Kako lahko razdelimo celoten fond Arhiva: kaj že obstaja, kaj še prihaja oziroma bi moralo že biti tam?

V Arhivu hranimo približno 1900 arhivskih fondov in zbirk, ki časovno precej sklenjeno pokrivajo čas od 12. stoletja do današnjih dni. Skupaj hranimo skoraj 20.000 tekočih metrov gradiva na papirju, pergamentu, filmskem traku ter drugih magnetnih in optičnih nosilcih. Arhivsko gradivo je nastalo pri delovanju raznih upravnih, zakonodajnih, izvršnih in sodnih organov, zemljiških gospostev, gospodarskih družb, samoupravnih skupnosti, društev in posameznikov. Arhivska zakonodaja loči med javnim arhivskim gradivom, ki ga arhiv odbere iz dokumentarnega gradiva javnopravnih oseb na različnih ravneh, ter med zasebnim arhivskim gradivom, ki nastane pri delovanju zasebnih pravnih oseb in ga te po dogovoru izročijo arhivu.

Za katero tematiko, obdobje je največ zanimanja?

Po vsakoletni statistiki uporabe arhivskega gradiva, ki zajema tako obiske v čitalnicah kot pisne vloge, lahko povzamemo, da je v čitalnicah v znanstvenoraziskovalne, kulturne in druge namene največ zanimanja za franciscejski kataster (zlasti mape), razne zbirke (listine, urbarji, rokopisi), gradivo upravnih fondov (Deželni stanovi za Kranjsko, Deželna vlada za Kranjsko, Dravska banovina, Geodetska uprava) in posamezne zasebne fonde. Veliko pisnih vlog se nanaša tudi na dosjeje Službe državne varnosti. Vsebinsko se zanimanje pri pisnih vlogah osredotoča predvsem na iskanje podatkov o žrtvah vojnega in povojnega nasilja, državljanstvo, premoženjskopravne zadeve in denacionalizacijo.

Vlada je na včerajšnjii seji tudi določila besedilo predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih, ki ga bo poslala Državnemu zboru v obravnavo in sprejem po nujnem postopku. Katere novosti se obetajo arhivistiki?

To so predvsem spremembe, povezane z varstvom gradiva v digitalni obliki, spremembe, povezane z varstvom zasebnega arhivskega gradiva, ter reorganizacija celotne arhivske službe. Enoten Državni arhiv Slovenije bo omogočil enotno in usklajeno strokovno delovanje pa tudi racionalizacijo.

Ministrica za kulturo je pred kratkim izjavila, da je ponekod arhivsko gradivo shranjeno tako, da bi lahko ena sama vžigalica uničila vso dokumentacijo neke pokrajine.

Vprašanje zagotavljanja ustreznega materialnega varstva arhivskega gradiva je vsekakor ena od prioritet slovenske arhivske javne službe. V zadnjih letih smo opravili temeljit pregled in analizo razmer v skladiščnih (depojskih) prostorih slovenskih arhivov ter ugotovili, da razmere marsikje res vzbujajo skrb. Zdaj si prizadevamo najti kar najboljše in trajne rešitve. V Sloveniji tako rekoč ni arhiva, ki bi bil grajen namensko, ampak so arhivi (skladišča) v različnih adaptiranih stavbah, ki za dolgotrajno ustrezno hrambo niso najprimernejše. V načrtu so nekatere prenove prostorov, selitev gradiva in tudi namenske gradnje. Poseben izziv pa je tudi arhivsko gradivo, ki nastaja v elektronski obliki in bo kot tako tudi prevzeto v arhiv. Predlog spremembe ZVDAGA temu gradivu namenja posebno pozornost. 


*

Igor Omerza: Pisanje so mi zdaj preprečili!

Omerza je lani slovenski založniški trg presenetil z odmevno in že dvakrat ponatisnjeno knjigo Edvard Kocbek, Osebni dosje št. 584 . V pripravi ima več knjig. Osrednja bo govorila o gradnikih Odbora za varstvo človekovih pravic. »Proučujem Društvo slovenskih pisateljev, Novo revijo , Mladino , nova družbena gibanja. Oznako tajnosti so gradivu na Sovi nalepili šele takrat, ko sem zaprosil zanj. Zadevo sem predal svojemu odvetniku. Začasna odločitev, da se postopek kar prekine, ne more biti zakonita. Do odločitve ustavnega sodišča zakon velja, in četudi bo nekoč spremenjen ta člen, bom zahteval izročitev gradiva v prvotnem stanju. Zakaj se je vse to zgodilo, lahko samo ugibam, toda občutek imam, da nekdo nekaj skriva. Tako kot skrivajo imena pravnih strokovnjakov. Namesto da bi arhive odpirali, jih zapiramo. Kot da ne bi živeli v demokraciji.«