Bo Usodna noč usodna tudi za svet TV-serij?

Nov produkt HBO je zapeljiva, a mračna zgodba o umoru, rasno mešanem okolju in ameriškem pravosodnem sistemu.
Objavljeno
13. julij 2016 15.33
Jela Krečič
Jela Krečič
Že dolgo časa ni kritiška peresa tako podžgala kakšna nova TV-serija kot Usodna noč, ki jo od minulega ponedeljka vsak teden predvaja HBO. Kriminalka osmih delov poda zgodbo osumljenca pakistanskega rodu, skupaj z njim pa tudi delovanje ameriškega pravosodnega sistema.

Zgodba, ki jo je navdihnila britanska serija Criminal Justice iz leta 2008, govori o mladem pakistanskem moškem Nasirju Khanu ali Nazu (Riz Ahmed), za katerega je odločitev, da gre v petek zvečer na zabavo na Manhattan, dobesedno usodna.

V prvem delu nas avtorja serije Richard Price in Steven Zaillian (ta je nadaljevanko tudi režiral) počasi popeljeta skozi Nasirjevo noč. Ta mladenič, ki sicer živi s starši v soseski Jackson Heights v Queensu, se na zabavo na Manhattnu po vrsti zapletov odpravi z očetovim taksijem, ne da bi za to dobil njegovo privoljenje. Do zabave nikoli ne prispe. V njegov taksi se namreč usede mlada enigmatična lepotica, zaradi katere je mladenič pripravljen opustiti svoje načrte in se prepustiti njeni pobudi. Mladenka je s svojimi globokoumnimi replikami in misterioznostjo nekakšna novodobna famme fatale, ki lahko do biti pretrese moški univerzum. Naz, ki sicer očitno nikoli ni zares okusil zabavljaške plati življenja, se pusti zapeljati vsem pregreham, od alkohola, drog do seveda same radožive lepotice. Po prizoru njune intimnosti režiser preskoči na prizor Naza, ki spi v njeni kuhinji, se zbudi, odide v spalnico, kjer ga čaka šok. Dekle najde razmesarjeno v postelji. Tu nas zamika, da bi v zgodbi videli primesi biblične morale o smrtonosnosti mesenih in drugih užitkov, a interes avtorjev serije tiči drugje, kot razberemo iz nadaljevanja.

Čas na strani serije

Naz zbeži s kraja zločina, a se mora vrniti nazaj v hišo dekleta po ključe od taksija. Njegovo vlamljanje opazi sosed. Ne bo trajalo dolgo, ko bo Naza ustavila policija zaradi prometnega prekrška in bo po spletu okoliščin pristal v policijskem avtu na prizorišču umora. Preostanek prve epizode se odvije v sorodno počasnem tempu, ob katerem gledalec trepeta, ali se bo zgodilo neizogibno. Tako spremljamo, kako policijska mašinerija začne obdelovati kraj zločina, kako Naz (ki ima okrvavljene roke in pri sebi tudi morilsko orožje) zmeden čaka v avtu, nato čaka še na policijski postaji, kjer v vsej zmedi pozabijo nanj. Vse to počasno stopnjevanje na koncu vendarle privede do dramatičnega vrhunca – Naz postane glavni osumljenec.

Nekateri kritiki serijo označujejo za pripadnico žanra noir, drugi jo vidijo kot primer trde detektivke, v kateri iniciativo raziskovanja, kaj se je zares zgodilo, prevzame Nazov odvetnik Jack Stone. Igra ga prekaljeni maček John Turturro, ki je v tej vlogi nadomestil umrlega Jamesa Gandolfinija (znanega bolj kot Tony Soprano in serije Sopranovi).

Vsekakor je glavna kvaliteta serije to, da si zna vzeti čas, da postopoma zgradi scene in stopnjuje napetost. Prav občutek za detajle, spretno vkomponirane v sicer tekoč tempo, ji daje potrebno gostoto realnosti in s tem tudi prepričljivosti.

V prvem delu smo težko spregledali, da nam režiser Nazove nočne poti kaže tudi s pomočjo slik nadzornih kamer, ki vestno spremljajo tako rekoč vsak njegov korak: njegovo vožnjo do Manhattna, postanek na bencinski črpalki itd. S tem režiser nastavlja t. i. časovno linijo osumljenčevega gibanja usodne noči, ki jo bo prav prek tovrstnih dokazov poskušala izdelati tudi policija.

Prvi del Usodne noči je pravzaprav učna ura o tem, zakaj serija kot pripovedna forma sploh obstaja. Scenarista namreč izrabljata njeno ključno karakteristiko, da je razpotegnjena v čas in tako omogoča, da se zgodba odvije v skoraj realnem sosledju z občutljivostjo za življenjske in karakterne nianse.

Teža junakov

Če smo lahko po ogledu premiernega dela zaznali, da nadaljevanka brez zadržkov razgalja tudi delovanje policijskega aparata z vsemi nerodnostmi, medsebojnimi trenji, proceduralnimi napakami, pa je obenem očitno tudi to, da so zgodbo ključni njegovi protagonisti. Tokrat je težo pripovedi skoraj v celoti nosil Naz oziroma Riz Ahmed (poznamo ga iz stranske vloge v filmu Nightcrawler) v vlogi plašnega, naivnega mladeniča z velikimi očmi, ki ne dojema, kaj se mu sploh dogaja. Serija nam s prikazom Nazove družine omogoča, da na delovanje sistema pogledamo s perspektive nekoga, ki ga prevladujoča populacija doživlja kot arabskega terorista. Pri tem je dobrodošlo, da se avtorja izogneta moraliziranju o tej ali oni strani. Še več; privlačnost serije je prav to, da z distance naslika delovanje nekega širšega družbenega podsistema, ki ga vsaj do določene mere označuje sorodna indiferentnost do posameznikove usode, predanost postopkom in birokraciji.

Med junaki izstopata še vztrajni Stone in glavni detektiv na primeru Dennis Box (Bill Camp), ki se primera loti racionalno in premeteno. Ameriškim kritičarkam seveda ni ušlo, da v tej nadaljevanki ženske igrajo postransko vlogo. Toda zgodba vključuje dovolj drugih antagonizmov (rasnih, razrednih), da bi moral biti politično korektni univerzum potešen.

Po lanski pogoreli drugi sezoni Pravega detektiva in precejšnjem spodletu zelo pričakovane serije Vinil (o norih sedemdesetih v glasbeni industriji, ki jo je HBO lansiral pozimi) so podatki o gledanosti Usodne noči verjetno pomirili vodilne v tej produkcijski hiši, ki se je je skozi desetletja prijel sloves kakovostne televizije. Na vseh platformah HBO si je Usodno noč ogledalo okoli tri milijona gledalcev. Naslednjih sedem delov ob ponedeljkih zvečer bo pokazalo, ali je navdušenje kritik upravičeno in ali je HBO ob bok svojima kultnima serijama Skrivna naveza in Sopranovi po dolgem času postavil še Usodno noč.