Tiskane izdaje
Slovensko ozemlje in njegovi prebivalci se niso mogli izogniti moriji prve svetovne vojne, kar je še posebej zahodnemu delu države na soški fronti pustilo vidno brazgotino.
Danes nanjo opozarja več kot sto spominskih znamenj. O njihovem stanju po skoraj sto letih po moriji smo se pogovarjali z vodjo novogoriške enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, profesorico zgodovine in sociologije Ernesto Drole.
Kako Slovenci skrbimo za dediščino prve svetovne vojne?
Skrb za dediščino je odvisna od marsičesa. Če ocenjujem delo zadnjih dvajset let, lahko rečem, da se je naredilo zelo veliko. Dediščina prve svetovne vojne je bila prepoznana kot dediščina šele v osemdesetih letih.
Takrat se je po dolgih desetletjih začela obnova pokopališč prve svetovne vojne, ki so bila v tem času v zelo slabem stanju. Svojo zgodbo ima cerkev sv. Duha na Javorci, ki je bila v šestdesetih letih v zelo slabem stanju in smo jo skoraj izgubili. Popolna prenova se je začela poleti 1980 in končala jeseni 1982.
Potem se je obnova te vrste dediščine ustavila. Z osamosvojitvijo in nastankom posameznih društev ter delovanjem posameznikov prostovoljcev v prepoznavanju objektov prve svetovne vojne se je začela širša akcija, ki je prispevala k temu, da imamo danes poti prve svetovne vojne in da so posamezni objekti zgledno obnovljeni.
Pri tem moramo paziti na nekaj – da se obnavlja po konservatorsko-restavratorskih pristopih, da ne pride do tega, ko imamo občutek, kot bi se prva svetovna vojna končala šele včeraj. Da se vidi razlika med avtentičnimi in obnovljenimi stvarmi.
Tu je treba imeti jasne norme in jasen strokovni pristop. Z društvi smo se o tem veliko pogovarjali. Potrebno je bilo veliko energije konservatorja, da so spoznali pomen konservatorske stroke. Danes jim je jasno, kje je meja posega v objekt nepremične kulturne dediščine.
Skrb za dediščino je bila pri nas desetletja žrtev politike. Lahko rečemo, da je bila narejena škoda tudi za slovensko zavest o prvi svetovni vojni in soški fronti?
Vedeti moramo, da je spomin na vojno družbeni proces, ko mora družba nekako dozoreti. Slovenci smo imeli nesrečo, da smo se borili na antantni in na strani centralnih sil. Poraženec nikoli ne piše zgodovine. Po skoraj sto letih pa je vendarle mogoče obravnavati zgodovino kot družbeni proces ne pa zgolj s strani zmagovalca ali poraženca. Zagotovo pa dediščina začne propadati, če se ne skrbi zanjo.
Bolj opozarjam na to, da se tisto, kar je danes obnovljeno, vzdržuje naprej. To je naša naloga. Žal ima vse skupaj negativno konotacijo vojne, umiranja, gorja. Mislim, da je prav, da jo podajamo prihodnjim rodovom kot šolo zgodovine in opomin, ko kot turisti obiskujejo lokacije vojnih spopadov.
Gre za tanko črto ...
Zelo tanko črto med tem, ali propagiramo vojno ali se zavzemamo za mir. Tu sta zelo pomembna človeški občutek in čustvena občutljivost za tragične dogodke v zgodovini.
Koliko spominskih obeležij iz prve svetovne vojne je pri nas?
Koliko je vseh ohranjenih obeležij in ostalin iz prve svetovne vojne, je težko prešteti, saj se v naravnem okolju, ki se dnevno zarašča, skriva še kaj, za kar še ne vemo. Vsaka ostalina ni že takoj tudi kulturna dediščina. Konservator kot strokovni delavec mora evidentirati ostaline, jih ovrednotiti in odbrati objekte, ki dobijo status kulturne dediščine.
Nepremična dediščina, ki je vir za razumevanje zgodovinskih procesov, pojavov ter njihove povezanosti s sedanjo kulturo in prostorom, se lahko zaradi izjemnega pomena za državo ali posebnega pomena za pokrajino oziroma občino razglasi za spomenik. Izjemen objekt je cerkev sv. Duha na Javorci, ki ima status evropske dediščine. Trenutno je v register kulturne dediščine vpisanih 146 enot na območju OE Nova Gorica, na območju celotne Slovenije pa 303 objekti kulturne dediščine.
Ali najdemo spominska znamenja prve svetovne vojne tudi zunaj območja soške fronte in Ljubljane?
Dediščino, ki je vezana na prvo svetovno vojno, najdemo tudi v ostalem delu Slovenije. Po stanju v registru kulturne dediščine gre za 157 vpisanih enot v ostalem delu Slovenije. Je pa res, da je velika večina dediščine na območju soške fronte in v njenem zaledju nastala v času spopadov, le manjšina so objekti, vsebinsko vezani na prvo vojno, ki so bili zgrajeni po vojni.
Kaj vse zajema termin spominsko obeležje? Kaj je z jarki, utrdbami, kavernami?
Za manjše objekte – znamenja – se uporablja tipološko geslo spominsko znamenje, ki pomeni manjši, preprostejši javni spomenik, ki spominja na neki običajno zgodovinski dogodek. Kulturna dediščina obsega še veliko več objektov. Kot ste sami ugotovili, so to vojaška pokopališča, utrdbe, kaverne, vojaške kapele, spominske cerkve. Zato je bolje govoriti o nepremični dediščini prve svetovne vojne, ki zajame vse objekte, ki so ostali na terenu.
Kakšna je naloga konservatorjev pri ohranjanju obeležij?
Vloga in ravnanje konservatorja sta enaka kot pri katerikoli drugi dediščini. Zavod je državna javna služba, njene naloge in s tem naloge konservatorjev so določene v zakonu o varstvu kulturne dediščine.
V kakšnem stanju so znamenja? Koliko jih je neobnovljenih?
Še se najdejo objekti, ki so v slabem stanju in kličejo po obnovi, vendar ocenjujem, da splošno stanje ni tako slabo. Lažje je obnoviti manjše objekte, pri katerih je potrebno manj sredstev in dela niso tako zahtevna. Dela lahko opravijo tudi prostovoljci v sodelovanju s konservatorjem.
Težje je priti do denarja pri zahtevnejših objektih, pri katerih so potrebna visoko strokovna dela restavratorjev. Kot pri ostalih objektih dediščine je tudi pri dediščini prve svetovne vojne treba poudariti pomen sprotnega vzdrževanja.
Kakšna je vloga občin, upravnih enot in prostovoljnih društev pri tem?
Občine se velikokrat prijavljajo na razpise, če so uspešne, pridobijo denar v evropskih projektih za obnovo objektov kulturne dediščine, vzpostavljanje pohodnih poti in podobno. Edina negativna stvar, ki se je v preteklosti prevečkrat rodila iz sodelovanja občin ali drugih udeleženih kot partnerjev v evropskih projektih, je bil rezultat projekta samo kot postavitev informativnih tabel pred objektom kulturne dediščine in nič drugega. To ni dobro in bolj obremenjuje prostor, kot pa mu daje dodano vrednost.
Prostovoljna društva so pomemben člen pri ohranjanju dediščine prve svetovne vojne. Poznajo prostor, številna med njimi dobro poznajo tematiko, pripravljena so opraviti številna dela pri ohranjanju objektov prostovoljno. So zelo pomemben člen med kulturno dediščino, državno javno službo in širšo javnostjo. Društva sicer lahko imenujemo tudi dediščinske skupnosti, v katerih skrbijo za dediščino in prenašajo zgodovinski spomin na mlajši rod. Nedvomno ima veliko vlogo Fundacija Poti miru v Posočju, ki vse to koordinira. Zavod za kulturno dediščino je seveda strokovna pomoč. To je dober sistem.
