Čarobna piščal, ki igra kot v sanjah

Ljuben Dimkaroski je pred leti v dar dobil glineno repliko neandertalske piščali, ki so jo leta 1995 odkrili v jami Divje babe I. S tem se je za nekdanjega prvega trobentača, solista ljubljanske opere, začela nova zvočna pot in mu obogatila življenje.
Objavljeno
11. december 2010 20.07
Tina Lešničar, kultura
Tina Lešničar, kultura
Ko je pred leti akademski glasbenik in vsestranski umetnik Ljuben Dimkaroski v Prirodoslovnem muzeju razstavljal svoje miniature v kamnu, je od tedanje direktorice Barbare Ravnik dobil darilo – glineno repliko neandertalske piščali, ki so jo leta 1995 odkrili v jami Divje babe I. »O tej domnevni piščali sem do tedaj bral le v časopisih. Kot suvenir sem jo torej položil na vidno mesto, da bi me spominjala na mojo razstavo,« se svojega prvega srečanja s čarobno piščaljo spominja Dimkaroski. Potem pa se mu je neke noči starodavni predmet prikradel v sanje. »Sanjal sem, da sem nanjo igral, in sicer vse mogoče melodije. Takoj ko sem se zbudil, sem jo prijel v roke in zaigral.« Tako se je za nekdanjega prvega trobentača, solista ljubljanske opere, začela nova zvočna pot in mu obogatila življenje.

Neseznanjen z znanstvenimi študijami muzikologov in glasbenikov (muzikološkemu ovrednotenju piščali sta se posvetila že etnomuzikologa dr. Drago Kunej in dr. Mira Omrzel Mirit), ki so muzikalične lastnosti predmeta preizkušali pred njim, je vadil vsak dan in iz glinene replike izvabljal vedno več tonov. Znanje igranja na trobento mu ni kaj dosti koristilo, saj je ta instrument zahteval drugačno tehniko. Kmalu je za ožje prijatelje priredil »koncert« s slovenskimi narodnimi pesmimi. Na njihovo pobudo je poklical najditelja neandertalskega instrumenta, arheologa Ivana Turka, da bi mu pokazal svoje »odkritje«. Čeprav je bil naveličan zagovarjanja glasbene funkcije svoje najdbe pred svetovno skeptično znanstveno srenjo, mu je Turk vseeno prisluhnil in čudežni zvok ga je vnovič prepričal, da ima prav. »Srečala sva se v Tivoliju in takrat sem slišal za usodo domnevne piščali, ki je mednarodna znanstvena skupnost ni priznala za glasbeni instrument,« pripoveduje Dimkaroski. Pozneje sta zavila v muzej in si ogledala original. Tam je Dimkaroski ugotovil, da je njegov suvenir nepopoln, saj na njem manjka še ena luknja.

Kost, vredna več od zlata


Odkrivanja glasbenega potenciala piščali je lotil intuitivno. »Zanimali so me vzgibi neandertalca, ki je izdelal ta predmet, zato sem poskusil tako piščal narediti sam.« Najprej je replike izdeloval iz lesa, posebno iz lipe, tise, bezga, gabra, smreke, brina, pozneje pa tudi iz kosti stegnenice rjavega medveda, ki mu jih je priskrbela lovska zveza. Izdelal je tudi zlomljeno repliko piščali, prav takšno, kakršno so našli v Divjih babah. »Igral sem se in premikal luknje po piščali gor in dol, bolj levo in bolj desno, jih širil in ožil. Da bi si potrdil, da njihova razporeditev ni naključna,« pripoveduje Ljuben Dimkaroski, ki je do danes izdelal že približno dvesto replik piščali. Načrtuje tudi kopijo originala, ki bi jo naredil z enakim kamnitim orodjem, kot ga je uporabljal neandertalec.

Potem mu je Ivan Turk podaril fosilno kost mladega jamskega medveda iz istega sedimenta in iste jame, kjer je našel neandertalsko piščal. »Počutil sem se, kot bi mi podaril kepo zlata,« je Dimkaroski še vedno presrečen. Iz nje si je izdelal posebej natančno kopijo originala in odkril nove razsežnosti instrumenta. »V dotedanjih študijah sem bral, da na piščal ni mogoče odigrati več kot 12 tonov, jaz pa sem odigral 37 poltonov, torej več kot tri oktave. To pa že ustreza obsegu flavte in je več od obsega trobente!« vzneseno pripoveduje sogovornik, ki na piščal lahko zaigra večino klasičnih del, od Bacha, Beethovna, Ravela do Debussyja. »Skoraj je ni arije za sopran ali tenor, pa tudi za bariton, ki je ne bi mogel odigrati. To so argumenti v prid tehnični popolnosti inštrumenta,« je ponosen glasbenik, ki se rad pošali, da je razvil svoj način igranja, glede na to, da je njegov učitelj umrl pred 60.000 leti. Prilagodil je tudi tehniko svojih predhodnikov raziskovalcev in začel igrati na drugem koncu. »Upošteval sem starodavno pravilo poteka energij, ki tečejo od srca proti okončinam. Zato sem piščal obrnil in odkril pomen četrte, spodnje luknjice – imenujem jo dlančna luknja oziroma duša inštrumenta, ki mi je omogočila igranje tudi v spodnjem registru,« kar je opisal v svojem znanstvenem članku.

Izpodbijanje domnevnosti

Ko je prebiral znanstveno literaturo, ga je vedno bolj motila besedica »domnevna«, ki je povsod stala pred neandertalsko piščaljo. »Kako je piščal domnevna, če mi omogoča popoln glasbeni izraz? Če lahko nanjo igram etude, ki sem jih prej vadil s trobento? V meni je vrelo,« pripoveduje Dimkaroski, ki je sklenil to domnevnost izbrisati in glasbilo zvokovno dokazati tudi širši strokovni javnosti. Tako je muzikaličnost »domnevne« piščali prvič demonstriral v Narodnem muzeju novembra lani. Na prireditvi sta predavala tudi arheolog Ivan Turk in etnomuzikolog Svanibor Pettan.

Od takrat je imel okoli petdeset predstavitev po vsej Sloveniji, štirikrat je nastopil tudi v Berlinu, pred mesecem dni je na povabilo predsednikovega urada igral v Ankari. Pred kratkim je dobil povabilo iz muzeja v Krapini, da bi predstavil piščal pri njih. Belgijski muzej s prastarimi inštrumenti pa mu je naročil skladbo, ki naj bi bila prikaz časa, v katerem je živel neandertalec. »Radi bi veliko zvokov, ki izhajajo predvsem iz narave. To ne bo prevelik problem, saj mi inštrument sam po sebi omogoča poseben stik z naravo,« odgovarja Ljuben Dimkaroski.

Svoja dognanja o piščali razume kot poslanstvo. Širiti jih mora naprej, predvsem v tujino, saj je prepričan, da bi Slovenci lahko bolje izkoristili to znamenito najdbo. »Še pred letom so znanstveni krogi trdili, da neandertalska piščal ni inštrument. V zadnjem letu pa se je marsikaj spremenilo. Včasih se zdi, da Slovenci ne zaobjamejo dejstva, da so se na tem ozemlju dogajale pomenljive stvari, o katerih priča neverjetna koncentracija arheoloških, še posebno paleolitskih najdišč. In da se je Slovenija z najdbo najstarejšega inštrumenta zapisala v svetovno zgodovino.«

Odlična priložnost se je Ljubenu Dimkaroskemu ponudila ob 7. simpoziju arheomuzikologov na Kitajskem letos septembra, kamor je odpotoval skupaj s Svaniborjem Pettanom. Tamkajšnja predstavitev je bila še posebno pomembna, saj je po mnenju mnogih ovrgla nekatere ugotovitve, ki so jih pred leti na berlinskem simpoziju, posvečenem zgolj piščali iz Divjih bab, predstavili Američana April Nowell in Philip Chase ter francoski znanstvenik italijanskega rodu Francesco d'Errico. Na Kitajskem je prisluhnil arheomuzikologom z vsega sveta, ki so igrali na svoja praglasbila (sicer mnogo mlajša od neandertalske piščali), sam pa je našo piščal najprej predstavil z dolgimi toni, da bi nakazal čistost zvoka in intonacijo, potem je vpeljal akorde, lestvice in dvoglasno igranje. Odigral je celo del Čmrljevega leta Rimskega-Korsakova in vzbudil stoječe ovacije znanstvene srenje. Na sklepnem večeru simpozija je imel priložnost spet nastopiti. Takrat je za darilo gostiteljem odigral kitajsko narodno skladbo Jasminov cvet, evropskemu občestvu pa je na dušo popihal z Odo radosti.

Neandertalec umetnik

Čeprav hudomušno pripomni, da bi njegov oče, če bi bil še živ, gotovo rekel: »Sem te mar zato iz rodne Makedonije poslal na glasbeno akademijo v Ljubljano, da boš zdaj pihal v nekakšne stare kosti,« se Ljuben Dimkaroski čuti počaščenega, da mu je dano posegati tako davno v človekovo preteklost. Ob skrivnostih o takratnem življenju, ki mu jih je razkrila piščal, se sprašuje, zakaj smo do praprebivalcev Evrope še vedno tako nepravični. »Zakaj je neandertalcu tako težko priznati mentalne sposobnosti, intuicijo, duhovnost in umetniškost, ki jih sicer pripisujemo kromanjoncu? Ta arheološki artefakt z glasbeno funkcijo, ki jo odkriva, kaže na večje kognitivne sposobnosti neandertalca in odpira nova vprašanja na področjih medicine, antropologije, kulture, zgodovine glasbe ... Ne nazadnje je smiselno vprašanje, ali je bil neandertalec sposoben govoriti?« razmišlja Ljuben Dimkaroski in dodaja, da je vesel, da njegovo delo na tem področju sovpada z novimi premiki v odkrivanju DNK in znanstvenimi dokazi o sočasnosti bivanja praljudi in neandertalcev na istih območjih.