Grad Strmol šepeta zgodbo zakoncev Hribar

Obnovljeni kulturni spomenik v podobi, ki jo je v letih od 1936 do 1940 gradu dal zadnji lastnik.

Objavljeno
23. oktober 2012 21.13
STRMOL SLOVENIJA 24.10.2012 PRENOVLJENI GRAD STRMOL FOTO JOZE SUHADOLNIK
Marjana Hanc, Kranj
Marjana Hanc, Kranj

Obnovljeni grad, kulturni spomenik državnega pomena in poleg gradu Snežnik edini, ki je ohranil žlahtno patino in opremo, bo v petek odprl novo poglavje v zgodovini. Sprejel bo prve turiste.

V načrtu imajo tudi protokolarne dogodke, ki jih bo pripravljal upravljavec, Javni gospodarski zavod Protokolarne storitve Brdo.

Grad Strmol po načrtih arhitekta Aleša Hafnerja je sledil izhodiščem, ki jih je podala konservatorka Nika Leben, in sicer, da se v največji možni meri ohrani podoba, ki jo je v letih od 1936 do 1940 gradu dal njegov zadnji lastnik Rado Hribar z ženo Ksenijo s pomočjo arhitekta Miha Osolina.

Z domišljeno prenovo­ je arhitekt skupaj z lastnikoma ohranil srednjeveško zasnovo in vidne prvine posameznih razvojnih obdobij. Sicer pa je to prva znana prenova grajske arhitekture po načelih restavratorske stroke pred drugo svetovno vojno, je pojasnila Damjana Pečnik, vodja obnove in v. d. direktorice direktorata za kulturno dediščino pri ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport.

Dobro vzdrževan grad na prisojnem pobočju Dvorjanskega in Kozjega hriba nad vasjo Dvorje se je zaradi statičnih razlogov začel deloma posedati, nujna je bila tudi zamenjava inštalacij in prenovitev kuhinje.

Namesto le dveh je zdaj kopalnica ob vsaki od enajstih stilno opremljenih sob. V vseh sobah in salonih, med njimi je največji Zlati salon, po novem imenovan Josipinin salon po Ksenijini sorodnici Josipini Turnograjski, je občutiti razkošje. Odlična oprema in v celoti restavrirano pohištvo še vedno pripovedujejo zgodbo premožnega industrialca Hribarja,­ ki je premišljeno in z okusom kupoval starine v velesovskem samostanu, antikvariatih in pri obubožanih plemičih.

Najdražji kos je tako imenovana tabernakeljska omara iz velesovskega samostana, eden boljših kosov je tudi lestenec iz muranskega stekla, je v čudovitem Josipininem salonu razlagala Damjana Pečnik. Morda so obsežni restavratorski posegi, ki so bili izvedeni na pohištvu, kovini, slikarskih in kiparskih umetninah ter seveda na štukaturi in poslikavah, zlasti v najbolj reprezentančnem drugem nadstropju, navzven še najmanj vidni.

Rado Hribar je bil eden najpremožnejših in vplivnih Slovencev med obema vojnama. Bil je prvi zasebni lastnik letala in solastnik tovarne bombonov Šumi, predsednik ljubljanskega avtokluba, aerokluba in Mestne hranilnice ljubljanske, bil je mecen več umetnikom, ukvarjal se je z ­nepremičninarstvom.

Posebno pozornost pritegneta intimna prostora, ki sta ju ločeno uporabljala zakonca Hribar. Prvi se imenuje Radov, drugi je Ksenijin salon. »Ni skrivnost, da je Ksenija pobegnila z ljubimcem, Rado pa je kljub temu posebno zanjo dal naročiti drugo lepo opremo ločene spalnice v slogu Ludvika XV., no, carrarski marmor se najbolj približa tistemu, kar je bilo nekoč, saj smo iz Nemčije, kjer so bili priprav­ljeni izdelati ploščice, dobili odločno previsok račun,« je ob ogledu omenila konservatorka.

Zakonca Hribar, svetovljana, ljubitelja in poznavalca umetnosti, oba pilota, sta bila znana po ekstravagantnosti, na gradu sta gostila številne ugledne člane evropske in slovenske družbe. Žal sta na njem uživala le nekaj let, januarja 1944 so ju likvidirali pripadniki varnostno-obveščevalne službe.

Njunih trupel niso našli, prav tako ni znan natančen kraj njune usmrtitve. Do konca vojne so v gradu prebivali nemški orožniki, ki so ohranili večino opreme. Tudi nova oblast je po vojni zavarovala grajski inventar pred uničenjem.

Postal je eden izmed protokolarnih objektov, ki jih je upravljal Javni gospodarski zavod Protokolarne storitve Republike Slovenije. Sorodniki pokojnih zakoncev Hribar so leta 1992 vložili zahtevo za vrnitev premoženja, Radova sestra Josipina pa je novembra 2000 dosegla ­rehabilitacijo.

Okrožno sodišče v Kranju je izdalo sklep in z njim razveljavilo izrek v delu, da je bil Rado Hribar obsojen na smrt in ustreljen kot narodni izdajalec. Leta 2004 je bil Strmol vrnjen lastnikom in razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. S sorodniki so se pogodili, da bo za odškodnino pet milijonov evrov ostal v državni lasti. Vrnjene so bile nekatere premičnine (slike), vendar ostajajo v posesti Narodne galerije, s katero je Peter Hribar sklenil pogodbo o dolgoročnem najemu.