Hinko Smrekar - Karikaturist vseh časov in režimov

Boem, virtuozni risar in brezkompromisni nasprotnik družbenih zlorab in anomalij bi danes praznoval svoj 130 rojstni dan.
Objavljeno
19. julij 2013 14.58
NGG855-HINKO
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura

»Vse človeštvo živi, se veseli in trpi v neki čudni zmesi paranoje in cirkularne blaznosti – od zibeli do groba.« Tako je leta 1930 zapisal Hinko Smrekar, njegove besede pa so tudi danes, sto trideset let po rojstvu, še kako aktualne in pronicljive.

Slikarju, risarju, ilustratorju in predvsem karikaturistu je bil izjemen občutek za krivice in brezpravje tako rekoč položen v zibko.­ Njegov oče je bil postrešček, z gmotnimi težavami se je ukvarjal vse življenje, kljub temu pa mu je uspelo pridobiti solidno neformalno izobrazbo. Skladno z njegovo vihravo in nestalno naravo je v mladih letih sicer bliskovito menjaval življenjske cilje; ko se je zaradi pomanjkanja sredstev odpovedal študiju medicine, se je odločil za pravo, z innsbruške univerze je presedlal na Dunaj, vendar je študij opustil in se še pred tako imenovanim I. državnim izpitom zapisal umetnosti.

Vpisal se je na tečaj za učitelja risanja v avstrijskem muzeju za umetnost in obrt, ko mu je zmanjkalo denarja, se je vrnil domov, se spet pridružil Maksimu Gaspariju in v Münchnu leto dni študiral po različnih zasebnih šolah. Njegova odisejada se je nadaljevala, ko se je pridružil kiparju Lojzetu Dolinarju in spet nekaj časa študiral v bavarski prestolnici in na Dunaju, dokler se ni leta 1911 dokončno ­vrnil v Ljubljano.

Že v Avstro-Ogrski je jezil oblast s satiričnimi risbami, karikaturami in ostrimi pamfleti, ob izbruhu prve svetovne vojne pa je odkrito zagovarjal svoje srbofilske težnje, zato so ga zaprli. Po mučnih preverjanjih so ga nazadnje potrdili za vojaško sposobnega, vendar se je odločil za vsako ceno izogniti se vojaški službi in je začel simulirati duševno bolezen, pri tem je bil tako prepričljiv, da so ga nazadnje razglasili za nesposobnega in se je lahko vrnil v Ljubljano.

Tukaj je z izjemo kratkotrajnega poučevanja na Pobudi živel svobodno boemsko umetniško življenje, si na Alešovčevi ulici sezidal tako imenovano »vilo Kurnik« (ki je danes ni več), njegov življenjski slog pa lepo ilustrira podatek, da je bil leta 1936 obsojen na plačilo globe, ker se je po Šiški sprehajal »nedostojno« oblečen. Leta 1942 ga je prijela italijanska patrola, ker so pri njem našli ilegalni vestnik Osvobodilne fronte, so ga brez sodnega postopka ustrelili v Gramozni jami.

Od spisov do kart za tarok

Smrekarjev opus je vsebinsko in stilno raznovrsten, prav tako zelo niha njegova umetniška vrednost, v vsakem primeru pa gre za izjemnega avtorja, ki je izvrstno obvladal različne tehnike, ob likovnem delu je napisal vrsto šaljivih, predvsem pa ostrih in zabavljaških spisov, v katerih je udrihal po vseh anomalijah tedanje družbe.

Obsežno je njegovo ilustratorsko delo, ki ga je začel po navezavi stikov z Ivanom Cankarjem (prijateljevala sta do njegove smrti), med pomembnejše sodijo ilustracije Martina Krpana, povesti Ptički brez gnezda in Andersenovih pravljic, sicer pa se je v iskanju zaslužka, ki mu je omogočal neodvisno živ­ljenje, lotil tako rekoč vsega. Oblikoval je naslovnice knjig, risal reklamne plakate, častne diplome, priložnostne razglednice, še v času Avstro-Ogrske so bile pri nas popularne njegove igralne karte za tarok, na katerih je upodobil slovenske vladarje in motive iz življenja slovanskih narodov, vendar jih je policija zaradi panslavističnih motivov zaplenila in prepovedala.

V zgodovino se je zapisal predvsem kot karikaturist. Sodeloval je pri satiričnem časniku Osa, poskusno je izdal tudi lasten časopis Pikapok, v svojih risbah, kjer se kažeta njegova virtuoznost in odlično obvladovanje anatomije, je kritično in ironično upodabljal predvsem politike, znanstvenike, pa tudi umetnike tedanjega časa, slednje praviloma v maniri naklonjene karikiranosti. Veliko bolj kritičen je bil do sebe, saj se je v avtoportretih pogosto predstavil s satirično noto, torej si ni prav nič prizanašal.

V ciklusu laviranih perorisb je dosegel izjemen domet v zbirki Zrcalo sveta, ki je napoved kataklizme ter izpoved o zablodah in norostih tedanje družbe, med lesorezi je treba omeniti serijo Sedem naglavnih grehov, v kateri je izpostavil nekatere najbolj pogoste človeške napake in slabosti. Z lesorezi je opremil tudi bibliofilski izdaji Prešernovih pesmi Strunam in Pod oknom, medtem ko je njegovo kiparsko in freskantsko delo ostalo na ravni poskusov.