Jurij Princes, osemdesetletnik

Jubilej slavljenca je obenem svojevrstna in pomenljiva obletnica sodobne slovenske arhitekture. Arhitektova osemdesetletnica sovpada s petdesetletnico neustavljivega, prepričljivega in zmagovitega prodora nove generacije slovenskih arhitektov.

V takratni odlični ljubljanski šoli za arhitekturo izoblikovanih samosvojih avtorskih osebnosti, ki so praviloma posegale po najvišjih priznanjih na zveznih jugoslovanskih anonimnih natečajih za čedalje pomembnejše arhitekturne in urbanistične naloge.

V sodobno in novo pa tudi neznano in (celo) utopično zazrta samonikla iskanja so preusmerila in mednarodno uveljavila arhitekturo nekdanje skupne države in jo največkrat oplemenitila s simbolnimi in duhovnimi vrednotami ter z oblikovno izrazitostjo in prepoznavnostjo.

Med najboljšimi in najbolj uspešnimi ustvarjalci te »natečajne generacije«, kakor so jo poimenovali arhitekturni kritiki in teoretiki, je posebej izstopal prav arhitekt Jurij Princes.

S poetično tankočutnostjo in občutljivostjo, prirojenim vezilom rodnega Krasa, se je v zahtevni konkurenci že na začetku samostojnega ustvarjanja uveljavil z zmagovitim natečajnim projektom kulturnega središča v Skopju.

V entuziazmu in izjemnih pogojih obnove v katastrofalnem potresu porušenega mesta je bil osrednji del natečajne rešitve tudi izveden. Od natečajne zasnove (1968) in izvedbe (1981) je skopsko kulturno središče bleščeča stalnica vrhunske sodobne arhitekture. Njegov pomen in odličnost se, kot je v naravi pomembnih umetniških del, s časom razraščata; postaja prelomen projekt ne le v domačem, temveč tudi v najvišjem mednarodnem arhitekturnem vrednotenju in spoštovanju.

Ne nazadnje pričajo o tem številne razstave in objave na podlagi sedanjega svetovnega zanimanja in navdušenja za fenomen jugoslovanskega ­modernizma.

Pregled slavljenčevega dela, ki je sledilo, je osupljiv in za domačo, slovensko arhitekturno sceno preprosto neverjeten. V ožjem izboru pomembnejših projektov, ki jih je izdelal s kolegi skupine Studio 7 in v Biroju 71, je kar 140 del, med njimi petdeset uresničenih doma in v svetu. Trideset je prvonagrajenih projektov na slovenskih, jugoslovanskih in mednarodnih natečajih. Skupna površina zgrajenih stavb dosega vrtoglav poldrugi milijon kvadratnih metrov, kar je in ostaja v slovenski arhitekturni praksi daleč nepreseženo.

Seveda so prijetne spremljevalke slavljenčevega dela tudi številne nagrade; nagrada Prešernovega sklada, zvezna nagrada časopisa Borba, nagrada Jugoslovanskega arhitekturnega salona, diploma Moskve za najboljšo realizacijo, mednarodna nagrada Arhitekturne akademije Ruske federacije, nagrada ruske Zveze arhitektov za najboljšo realizacijo in platinasti svinčnik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije.

Izjemen talent, osupljivo znanje, brezpogojna, polna predanost ter resnost in odgovornost graditelja so mu že zdavnaj, bolj kot kateremu drugemu slovenskemu arhitektu, odprli vrata v svet. Jurij Princes zna združiti funkcionalnost, do kraja izpiljeno doktrino poznega modernizma, z nezadržanim, iskrenim in polnim občutenjem arhitekture; s sporočilnostjo njenih pomenov, prostorov in oblik.

Tudi po obsegu največji in po funkcijskem ustroju najbolj zapleteni stavbni kompleksi postanejo v njegovi imaginaciji in interpretaciji enostavni in prijazni, čitljivi in vabljivi. V njih je ves tehnični, programski ter funkcionalni apendiks nujna, a nevsiljiva, v arhitekturno doživetje in sporočilnost neopazno vgrajena dimenzija.

Sestavina torej, ki jo zna kot vrhunski dirigent odmakniti v ozadje, da bi v ospredju čisto in jasno zazvenele bistvene, temeljne razsežnosti arhitekture. Zakaj pomembno je le eno: kjer je le mogoče, je treba ustvariti kakovostno, dobro berljivo in pomensko spodbudno arhitekturo, ki daje našemu okolju in življenju v njem smisel in ceno.

Dragi Jurij. Radostno praznujemo tvoj jubilej in tvojo arhitekturo. Z željo in v prepričanju, da boš še naprej enako žlahtno užival v čarobnih trenutkih, ko se v ustvarjalni tišini ujameta misel in poteza.