Ksevt v Vitanju prejel Plečnikovo nagrado

V Moderni galeriji so opoldne podelili najvišja odličja in priznanja za arhitekturo.
Objavljeno
22. april 2013 12.44
vidic KSEVT
Je. K., kultura
Je. K., kultura

Podelitev najvišjih priznanj za vrhunske dosežke na področju arhitekture in arhitekturne teorije, ki jih že 40 let podeljuje Sklad Jožeta Plečnika, je uvedel slavnostni govornik rektor Univerze v Ljubljani Radovan Stanislav Pejovnik. Dejal je, da ga vloga arhitekture, inženirske vede navdaja s ponosom, da je Slovenec. Samopodoba naroda je po njegovih besedah ključna za njegovo prihodnost.

V navezavi z znanstvenim področjem, ki po njegovih besedah izgublja zaupanje med ljudmi in se ga vse pogosteje povezuje z dobički privatnega kapitala, je poudaril, da je naloga tako znanstvenikov kot inženirjev, umetnikov iznajti komunikacijo z občinstvom. Z ljudmi je treba vzpostaviti dialog, pridobiti njihovo zaupanje in jim dati vedeti, da ljudje, ki delujejo na teh področjih ustvarjajo za skupno dobro.

Kozmične razsežnosti

Kot zelo specifičen primer takšnega objekta, ki inovativno vizijo povezuje s potrebami lokalne skupnosti, je objekt Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt) v Vitanju - prejemnik Plečnikove nagrade za leto 2013. Ksevt je morda ena najkomplesnejših arhitektur v Sloveniji vseh časov, ki sega s svojim vplivom daleč preko regionalnih meja vse do kozmičnih razsežnost, je letošnja žirija za podelitev Plečnikovih nagrad zapisala o delu, ki ga je ustvarjalo več arhitekturnih birojev: Bevk-Perović, Dekleva-Gregorič, Ofis ter Sadar+Vuga.

O tej nagradi žirija še ugotavlja: »Prvič po osamosvojitvi pred več kot dvema desetletjema, smo priča odločni predstavitvi nacionalne kulture in znanosti skozi arhitekturo, da se lahko prepričamo, kakšno moč ima njen lasten medij. Ta stavba morda naznanja, da država počasi prehaja v zrelejše obdobje.«

V kulturnem središču, posvečenemu pionirju vesoljskih poletov Hermanu Potočniku Noordungu, je po besedah žirije: »prvovrstno državotvorno dejanje, ob zavedanju, da ostanejo kulture brez spomenikov v zgodovinskem prostoru neme. Je hkrati dokaz, da je mogoče sanjati, razmišljati in graditi tudi izven okvirov danega in možnega. Vendar je Ksevt mnogo več kot samo spomenik in muzej. Je edinstvena institucija namenjena kulturalizaciji vesolja. « Ksevt kot projekt, pri katerem so sodelovali konkurenčnih slovenskih arhitekturni biroji, po besedah žirije pošilja tudi sporočilo slovenski politiki, da je mogoče uspešno sodelovanje kljub različnosti, če je le prisotna skupna volja in jasen cilj.

Plodno sodelovanje

Arhitekt Boštjan Vuga je za Delo dejal, da je prav sodelovanje štirih birojev bistvo tega projekta. Idejo stavbe, ki združuje vesoljsko razstavo in družabni center kraja, lovsko in ribiško družino – se je dalo skozi začetno koncipirianje in nadaljnje delo dobro izpeljati. Biroji iste generacije so pred tem sodelovali pri razstavi mlade slovenske arhitekture Six pack. In četudi je pristop vsakega od njih drugačen in ne delijo istega stila, so pri tem projektu s skupnim ciljem uspeli projekt izpeljati do konca. Konkretno je to pomenilo, da je začetnemu skupnemu koncpiranju sledila delitev dela, ko je posamezni biro prevzel določeno nalogo znotraj načrtovanja in to peljal dalje. 

O tem, koliko jih je navdihovala ideja postgravitacijske umetnosti, Vuga pravi: »Tu je treba omeniti Dragana Živadinova, ki je močen, glasen dejavnik, povezovalec. Sam program se nam je zdel seveda zanimiv. Začetna inspiracija z Noordungovim bivalnim kolesom do njegove prve vizualizacije v Kubrickovem filmu Odiseja 2001, sta  nam dali močne impulze.« Arhitektura je po njegovem vselej stremela k temu, da bi se otresla gravitacije. »Ne bom rekel, da nam je to tu docela uspelo - v objektu še vedno ne lebdimo - , ampak hoja po tej površini na nek način realtivizira naš občutek za ravnotežje,« zaključuje Vuga.

Arhitekturne kvalitete

V svoji obrazložitvi žirija podaja natančne arhitekturne kvalitete tega objekta. Načrt izhaja iz bivalnega kolesa, kot ga koncipira Potočnik v svojem delu. Stavba je monolitna betonska zgradba, ki sestoji iz dveh nizkih valjev. Dinamika med njima ustvarja vtis lebdenja in vrtenja, beremo v obrazložitvi nagrade.

Osrednji razstavni prostor obkroža glavno, okroglo dvorano, ki se z gornjimi raziskovalnimi prostori povezuje skozi valjast dvoetažni prostor. Avtorji so s tem želeli poudariti interakcijo med programom lokalne skupnosti in znanstvenim programom Ksevt. Glavno krožno dvorano obdaja z obeh strani polkrožna klančina, ki predstavlja osrednji razstavni prostor. Na vrhu klančine je prehod v manjši valj stavbe – v prvo nadstropje, ki je namenjeno študijskim in raziskovalnim potrebam ter knjižnici.

Avtorji so po prepričanju žirije uspešno zajeli koncept postgravitacijske umetnosti, umetnosti v radikalno drugačnih, nezemeljskih razmerah, ki zahteva od avtorjev mentalno in formalno prenovo gravitacijske izkušnje. Z arhitekturnimi sredstvi so pričarali občutek lebdenja v galerijskem delu objekta, ki ga še dopolnjuje domiselna postavitev razstave 100 monumentalnih vplivov Hermana Potočnika, ki temelji na konstruktivistično suprematističnih konceptualnih izhodiščih, delo umetnikov Mihe Turšiča in Dragana Živadinova.

Plečnikove medalje

Za Kulturno in upravno središče Sv. Jurij ob Ščavnici je Plečnikovo medaljo prejel Vojko Pavčič. »Kraj na blagi vzpetini od zgodnjega srednjega veka označuje cerkev z dominantnostjo zvonika. Z novim objektom kulturnega in upravnega središča je dobil ustrezen antipod, ki bolj kot vse prejšnje stavbe formira osrednji odprti prostor, z njegovo vsebino pa v osredje postavlja kulturo,« so med drugim zapisali v obrazložitvi.

Uroš Lobnik in Adreja Podlipnik sta prejela medaljo za Večnamenski center Rinka, center za trajnostni razvoj Solčavskega. Gre za arhitekturno realizacijo, ki tako fizično kot pomensko uravnotežuje središče Solčavskega, osrednji trg v Solčavi in sodobno, v vzdržni razvoj usmerjeno skupnost, menijo žiranti.

»Stavba stoji na mestu nekdanjega večnamenskega doma Rinka, zgrajenega v okviru obnove, v drugi svetovni vojni požgane vasi. S premišljeno odmerjenim in občutljivo oblikovanim volumnom, glede na velikost lokacije razmeroma obsežnega in kompleksnega programa, se lepo vključuje v merilo in podobo kraja,« so še zapisaliv obrazložitvi nagrade.

 

Tretja Plečnikova medalja gre v roke članicam strokovnega sveta Arhitektura in otroci pri ZAPS za projekt Arhitektura in otroci, usmerjen v raziskovanje, pripravo in razvoj sistemskega programa formalnega in neformalnega izobraževanja otrok in pedagogov na področju arhitekture, urbanizma, krajine in oblikovanja. »Akcija predstavlja pionirsko delo na področju uveljavljanja prostorske kulture v vzgojno izobraževalnih programih vrtcev, osnovnih in srednjih šol. Odlikuje ga celovit in sistematičen pristop s težiščem na izvedbi delavnic, prirejanju razstav in izdajanju literature v obliki smernic, priročnikov in učnih listov,« piše v obrazložitvi nagrade.

Miloš Kosec je prejel študentsko priznanje za diplomsko delo Ruševina kot arhitekturni objekt pri mentorju Alešu Vodopivcu in somentorji Levu Kreftu. Ruševine, kot razvija Kosec, že skozi vso zgodovino predstavljajo enega od tvorcev človekovega okolja. In med tem, ko v umetnosti, zlasti v slikarstvu ruševine pogosto nastopajo kot zgovoren del umetniške pripovedi, v arhitekturi šele v 18. Stoletju, v dobi začetkov modernosti, zadobijo tudi aktivno vlogo tvorca prostora.

Arhitektura v času krize

Žirija je v svojem besedilu opozarila na širši kontekst nastajanja arhitekture pri nas v zadnjih letih. Ugotavlja namreč, da že nekaj let zaznavajo pojav krize, »v kateri pa se v raznih materialnih oblikah pravzaprav kažejo simptomi vseobsežne krize vrednot«.

Podelitev Plečnikovih odličij vidijo kot priložnost, da se nagradi tista izvedena in dokončana dela slovenskih arhitektov, ki poleg arhitekturne odličnosti predstavljajo tudi mejnike v slovenskem nacionalnem in družbenem razvoju. »Te arhitekture so namreč znanilci presnovljene družbe, v zadnjih letih praviloma iz krajev z obrobja, kjer je zaradi specifičnih pogojev ta proces hitrejši in uspešnejši. Zgodovinske, geografske, kulturne in druge danosti so izoblikovale tamkajšnje prebivalce, za katere je značilno, da si za svoje predstavnike izvolijo ljudi z osebno odgovornostjo in zavzetostjo za skupno dobro.«

Skupna značilnost vseh nagrajenih in nominiranih del je jasna vodilna zamisel in njena dosledna izpeljava z razmeroma skromnimi materialno tehničnimi rešitvami, kar dokazuje, da lahko s kvalitetno arhitekturo za razumen denar ustvarimo izjemne kulturne in prostorske dosežke, z dolgoročnimi vplivi.

V zvezi s Ksevtom v Vitanju izpostavljajo še pomen tega, da je nastal ob vznožju Pohorja. Decentralizacija je namreč po prepričanju žirije pogoj, da bomo začeli državo dojemati kot celoto in s tem presegli umetno delitev na center in periferijo. »S tem bi dosegli enakomernejši razvoj, kjer je pa kljub vsemu razumljivo, da so za prestolnico potrebni višji kriteriji, saj že danes postavlja merilo celoti.«

Da pa bodo nekoč tovrstni projekti samoumevni in ne le svetle izjeme kot danes, bodo gotovo pripomogle akcije, kakršen je nagrajeni projekt Arhitektura in otroci Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, ki z izobraževanjem o prostorski in likovni kulturi začenja že pri najmlajših.