Ljubljanapolis: humorist Slavko Krušnik

Ljubljana – Slavko Krušnik je poleg marsičesa zbiratelj in zapisovalec šal pa tudi pripovedovalec teh, če že nanese. Kakšno zna tudi o Ljubljančanih. »Vsi vici o Gorenjcih so preprosti, da jih Ljubljančani razumejo,« je nekoč povzel. Če drži Aristotelova misel, da so dovtipi lahko sredstvo za odkrivanje resnice, njegov povzetek za prebivalce glavnega mesta ni najbolj spodbuden.


So se časi kaj spremenili? Imamo Ljubljančani že več občutka za razumevanje šal?

Najprej vam pojasnim, kako so Ljubljančani sploh prišli sem oziroma zakaj so se naselili tu. Pred stoletji so se pod gričem nad Ljubljanico ustavili Slovenci. Niso znali naprej. Da bi se laže orientirali, so se ravnali po kažipotih, ki so jih zagledali. Prekmurci so zavili proti Prekmurju, Štajerci proti Štajerskemu, Primorci proti Primorskemu … Vsako ljudstvo je šlo, kamor ga je tabla usmerila. Kdor ni znal brati, je pač ostal pod gričem. No, ta je kar kruta.

Se ne skriva v vsaki šali zrno resnice?

Menda se. Takšne opazke smo gotovo sposobni prenesti. Saj niso žaljive. O Ribničanih so še hujše. Sicer pa sem Ljubljančan. Zato lahko kakor Cyrano de Bergerac vztrajam: jaz se sam iz sebe lahko norčujem, a drugemu teh šal ne dovolim.

Smo kljub temu zamerljivi ali se znamo smejati na svoj račun?

Pomanjkanje smisla za humor je hud greh. Žal tudi preveč pogost. Kljub temu moram priznati, da se je družba že razmeroma sprostila. Partija nekoč ni bila navdušena nad dvomljivimi šalami, zato smo se jih raje lotevali potiho.

So se časi tudi tako spremenili, da vam kdaj sploh ni več do šale?

Proti kapitalizmu, tistemu najslabše vrste, sem se, ne sam, boril vse življenje. Idealisti, naivneži smo upali, da bodo novi voditelji in vlada odvrgli, kar je bilo slabega, in ohranili, kar je bilo dobrega. Pa so raje zadržali vse slabosti in napake.

In jih še oplemenitili.

Večina ljudi meni, da je bil nekdanji sistem boljši. Res nisi smel ugovarjati, vendar si imel zaposlitev, vsaj sobo, če ne stanovanja. Zdaj smo se znašli v dobi razbojništva. Ko ti gospod kapitalist izroči delovno knjižico, moraš biti kar lepo tiho. Včasih si lahko rekel kakšno pikro čez kakšnega sekretarja.

S humorjem se sladko maščujemo tistim, ki imajo moč, ste nekoč trdili. Je lahko močno orožje proti oblasti, predsednikom uprave, delodajalcem?

Niti ne. Tudi glasovanje ni, ker volilni sistem ni dober. Imamo partitokracijo, diktaturo ene ali druge stranke, ki bi rada vztrajala na oblasti. V parlament pridejo le tisti posamezniki, ki imajo zaledje stranke. Volitve niso dovolj dobro orodje, da bi z njimi premagali oblast, s šalo pa nam tudi ne bo uspelo.

Si lahko z njo vsaj za silo pomagamo?

Gotovo daje zadoščenje. Recimo: Šrot pride pred nebeška vrata. Potrka. Vrata se odpro, toda za njimi stoji hudič. Nič mu ni jasno. Hudič mu hitro pojasni: »Veste, včeraj smo imeli sovražni prevzem.« Prepričan sem, da jih bo kar nekaj vzniknilo, zdaj ko je nekdanji okoljski minister oproščen nevestnega dela v službi. S šalo ne zanetiš revolucije, lahko pa malo olajšaš trpljenje.

Bolj se šalimo, bolj je družba demokratična.

Menda je tako. Smeh je dobrina, ki v totalitarnih režimih ne uspeva dobro.

Ste bili kdaj zaradi tega v škripcih?

Imam dobro razvito samocenzuro. Premislil sem, kdo bi lahko bil užaljen in kdo bi lahko zarenčal.

Vam je zdaj za morebitno renčanje bolj malo mar? Ne nazadnje je pred izidom knjiga Mi smo ablast .

Odnos do oblasti sem strnil v štiri poglavja: smrtonosni okupator proti osvobodilni fronti, monopolizem proti demokraciji, klerikalizem proti zdravi pameti ter monopolni kapitalizem proti tihemu upanju. Na koncu izpostavim vizijo.

Je optimistična?

Partizani se gotovo v grobu obračajo. Ampak ne bi rad vsega predčasno izdal. Knjiga ni zgodovinska, ni pa povsem brez povezave z resničnostjo. Recimo, obdobje po osamosvojitvi so zaznamovali tudi bankirji, ki so vsepovprek ponujali kredite. Občutek imam, da naši kapitalisti sploh ne vedo, kaj kapitalizem je. Morali bi voditi proizvodnjo, jo širiti, vanjo vlagati, ne živeti od izposojenega denarja in nato propasti. A nisem presenečen, saj je še Rop dejal, naj počnejo, kar jim pride na misel, samo da ni nezakonito. Toda zakoni niso dohajali vsega, kar jim je prihajalo na misel. Morali bi zavreti kraje in poneverjanja, a jim je žalostno spodletelo. Spremenili so le tiste zakone, ki so omogočali, da bi zadržali oblast.

Kdo bi jih moral budno nadzorovati?

Partija.

Ne pa delavci?

Dela imajo že čez glavo, nimajo ne volje, ne želje, ne možnosti nadzirati oblast.

Je Ljubljana iz pravega testa za tvorjenje svežih in hrustljavih šal?

Nič bolj in nič manj kot vsako drugo mesto.

Ali to pomeni, da je strašno nevznemirljiva?

V ničemer posebej ne izstopa. Pretiravanje pa je vedno dobra snov za šalo. Bergson piše o tem. Če kdo pade, je smešno. Če si pri padcu zlomi nogo, ni. Smešno je lahko, ko se zgodi nekaj nepričakovanega. Fant poljubi dekle, ona pravi: »Če me še enkrat tako poljubiš, bom tvoja za vse življenje.« »Hvala za opozorilo,« ji odvrne.

Lahko potrdite ali ovržete pričakovanje, da Ljubljančani ne padamo na kvante, ampak na bolj fine in sofisticirane šale?

Odvisno od tega, koliko smo »korajžni« ali podprti z alkoholom. Ampak ne verjamem, da se kdo zgraža, če sliši kakšen bolj čuden vic. Recimo o očetu, ki za rojstni dan prejme videorekorder. Vanj vtaknejo kaseto s pornografskim filmom in se diskretno umaknejo. Nato slišijo grozno preklinjanje. Oče zavpije: »Hudiča, deset let se mi ni dvignil, zdaj mi je pa roka zaspala.« Temu bi se najbrž smejali tudi Parižani, pa so videti bolj fini od Ljubljančanov.