Tiskane izdaje
Prve besede Uroša Grilca kot kandidata za ministra za kulturo so bile: »Upošteval bom tri načela – vrhunskost, raznolikost in dostopnost.«
44-letni doktor filozofije je izziv vladne funkcije vzel kot filozofsko kategorijo, »nikoli do konca ne veš, v kaj si se spustil«.
Zapustil je mesto načelnika oddelka za kulturo MOL, kamor je leta 2007 prišel z ministrstva. Na Maistrovo se je torej vrnil v domače okolje.
Gospod minister, kdo vas je pred tedni poklical: tedanja mandatarka ali župan Janković?
Mandatarka Alenka Bratušek. Po podpisu soglasja h kandidaturi, ko je postalo vse skupaj nepovratno, je sledilo čustveno srečanje z županom.
Koliko časa ste imeli za odločitev?
Od soglasja h kandidaturi do prisege je minil le teden. A ne gre toliko za problem časa, na nek način gre za povsem filozofsko situacijo, iskanje razlogov za in proti odločitvi, ki se na koncu izteče v lyotardovsko navzkrižje, se pravi umanjkanje pravila za razsojanje in posledično odločitev na temelju nezmožnosti odločitve. To navzkrižje jemljem kot velik izziv in animo svojega delovanja na ministrstvu.
Kot prioriteto svojega ministrovanja ste navedli Nacionalni program za kulturo ...
… ki mora biti v dveh mesecih predan v javno razpravo. Ta temeljni strateški dokument kulturne politike je zakonska obveza in glavno orodje ministrstva pri oblikovanju in povezovanju različnih politik, ki so povezane s kulturo. Brez njega ni medresorske dimenzije, ni jasnih prioritet dela samega resorja. To je bilo zelo vidno v zadnjih dveh mandatih, ko je bila barka kulture prepuščena usmiljenju valov in tokov, namesto da bi v jadra lovila svež veter. Drugi poudarek bo delo na zakonodaji, se pravi sistemski ureditvi kulture. V dveh mesecih bomo pripravili nujne spremembe zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Zujik), do konca leta pa izoblikovali osnutek, ki bo vpeljal nov kulturnopolitični model. Poleg tega se bodo zgodile spremembe druge zakonodaje, zakona o varstvu kulturne dediščine, zakona o arhivih, že ta teden pa bo v javni razpravi osnutek sprememb Zakona o javni agenciji za knjigo. Ob zadnjem parlamentarnem branju je bilo zelo nerodno poseženo v zakon, tako da v svetu Jak ni zastopanih založnikov, knjižnic, knjigarn ... kar tri predstavnike pa je neposredno imenovala vlada.
Kaj so vas leta na Maistrovi in leta na mestni občini naučila?
Leta 2000 sem prišel na ministrstvo, najprej v sektor za kulturno politiko in razvoj, pokrival sem področje raziskav. Po dveh letih sem prevzel področje založništva in pri ministrici Rihterjevi dobil priložnost, da ga zastavim na novo. Vodil sem tudi koordinacijo nacionalnega kulturnega programa, prvega sprejetega v parlamentu, sodeloval pri nekaj zakonih, uvajanju knjižničnega nadomestila ipd. Obdobje na ministrstvu mi je dalo predvsem vpogled v sistem delovanja kulture, še posebej v sistem državnih pomoči na področju knjige, uvid, da državna podpora nikakor ni nek tog inštrument, ampak se lahko dinamično prilagaja potrebam producentov in delovanju umetniških področij.
Čez sedem let je vaš delokrog postala Mestna občina Ljubljana.
Če je bilo zame obdobje na ministrstvu obdobje formiranja delovanja sistemov kulture, potem so bila leta na Mestni občini Ljubljana leta strateškega povezovanja kulture v strukture delovanja mesta. Verjetno bom sam svoj največji kritik, saj bom neizprosno meril uspešnost svojega dela po kriteriju dejanskega doseganja kulture kot vladne in medpodročne kategorije. Kultura danes nikakor ne sme in ne more biti ujeta zgolj v meje svojega resorja. Povedano drugače in z Lyotardom, kultura je tisto, kar naredi ljudi bolj dovzetne za ideje. Zaenkrat imam zelo dober občutek, da tudi moji kolegi razumejo kulturo kot razvojno kategorijo.
Tuda tudi na lokalni ravni ni šlo lahko. Strategija razvoja mestne kulture je zanetila velik upor.
Lanskoletni obisk Jacka Langa, znamenitega francoskega kulturnega ministra, mi je odkril preprosto resnico. V osemdesetih letih je vpeljal izredno korenite spremembe v francosko kulturno politiko, sprejel je denimo zakon o fiksni ceni knjige, ki velja še danes in je temelj tamkajšnjega založništva kot enega najuspešnejših v Evropi ... Vprašal sem ga, kako mu je uspelo ustvariti konsenz glede sprejemanja takšnih dolgoročnih rešitev. Njegov odgovor je bil, da se takšne rešitve nikakor ne porodijo v konsenzu, temveč v krvi in znoju.
Nasploh je v naši naravi, da zelo radi govorimo o spremembah, v bistvu pa bi naredili vse, da te spremembe ne spremenijo ničesar bistvenega. Poglejte, zgolj napoved »premisleka organiziranosti slovenske arhivske službe« je bila dovolj, da sem že prejel javno pismo. Javnost ve, da bom tu odločen sogovornik, ki ga spremembe ne zanimajo zaradi sprememb, ampak zaradi boljšega delovanja sektorja.
Združitev šestih knjižnic v enotno Mestno knjižnico Ljubljana je tak primer. Prav vse direktorice so bile proti in so utemeljevale specifično naravo vsake od knjižnic in vpetost v specifično okolje. Skoraj pet let po združitvi so rezultati delovanja boljši po vseh kazalcih. In samo za to gre: najti najboljše rešitve za delovanje slovenske kulture ne le za danes, temveč za prihodnja desetletja. Pričakujem zelo burno obdobje, a verjamem v povsem odprto in argumentirano javno razpravo. Sicer pa mirno morje ne naredi izkušenega pomorščaka.
Kaj iz zapuščine vašega predhodnika bo ostalo in boste peljali naprej?
Vse, kar je bilo narejeno v prejšnjem mandatu, bo izhodišče za delo. Obe javni razpravi, tako glede Nacionalnega programa za kulturo kot tudi sprememb zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, sta navrgli izjemno veliko kritik in predlogov, tako da je temperatura na kulturni sceni dokaj natančno izmerjena. V skoraj nespremenjeni obliki bo šel naprej Nacionalni programa za jezikovno politiko, ki je zelo kakovosten dokument.
Zakaj je pomembno, in tu mislim več od simbolnih besed, da ima kultura samostojno ministrstvo?
Dobro je, da ima kultura na vladi sogovornika, ker bo tako ustrezno umeščena, iskale se bodo strateške povezave z ministrstvi. Upam, da bomo zmogli toliko razvojne vizije, da bomo aktivirali tudi nova sredstva.
Novinarji smo na mizo že dobili poziv delovne skupine (Rotovnik, Čopič, Smrekar) za nadaljevanje reformnih prizadevanj in preureditev kulturnega sistema.
Če trije javni uslužbenci v samozaložbi izdajo brošuro o reformi javnega sektorja, potem je reforma bržkone res neizbežna. Gradivo je dobro in ima precej odličnih rešitev, za razliko od prejšnjih treh ministrov pa se dela lotevam drugače. Prejšnji teden je pričela z delom projektna skupina za spremembe Zujika, ki jo vodi Simon Kardum, in je sestavljena tako iz predstavnikov samozaposlenih, nevladnih orgaizacij kot javnega sektorja, v njej pa sta tudi strokovnjakinji iz ministrstva za notranje zadeve in javno upravo ter ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Od vsega začetka torej medresorski in celovit pristop, projektna skupina pa ima tudi dolžnost, da rešitve preverja in predebatira z vsemi že navedenimi deležniki v kulturi. Prav tako so imenovane projektne skupine za spremembo dediščinskega zakona, zakona o arhivih in za oblikovanje Nacionalnega programa za kulturo. Pričakujem zelo operativno delo.
Bo rdeča nit vašega ministrovanja tako opevana modernizacija javnega sektorja?
Sintagme modernizacija javnega sektorja ne bom uporabljal, preveč je bila zlorabljena, čas je za nov model kulturne politike. Izhajam iz stališča, da moramo na novo premisliti specifike, razlike in potrebe vsakega izmed treh producentskih stebrov: samozaposlene v kulturi, nevladne organizacije in javni sektor. Seveda ne smemo pozabiti tudi na zasebni sektor v kulturi. Usmeritev, da se je iskalo način izenačevanja pogojev med njimi, ni bila uspešna in je po mojem preživeta.
Kulturni resor prevzemate v času krize. Je treba k temu kaj dodati?
Zmanjšanje kulturnega proračuna od 198 mio evrov v letu 2011 na 170 v letošnjem letu pove, da je bila kultura eden izmed najbolj prizadetih resorjev, enako velja za zmanjšanje mase za plače 6300 zaposlenim v javnem sektorju v kulturi za okoli 10%. Razumljivo je, da moram biti pri napovedih glede proračuna za kulturo zadržan, zato pa sem toliko bolj usmerjen v spremembe v tistem delu, kjer sektor sam lahko poskrbi za boljše delovanje
Kakšni so argumenti za okrepitev vloge nacionalnega sveta za kulturo.
Pobuda je del tega, da civilna družba dobi večjo vlogo pri oblikovanju kulturne politike. Nacionalni svet je lahko še v večji meri sprejemnik in generator pobud, kritik in predlogov s strani strokovne javnosti in interesnih skupin, moja ponudba gre v smeri, da podkrepimo strokovno podporo delu sveta in da istočasno vpeljemo stalno horizontalno komunikacijo sveta s strokovnimi službami ministrstva in vlade kot celote. Po drugi strani pa Kulturniška zbornica svoje vloge kot cehovske organizacije ne uspe opravljati, njene naloge se povsem nesmiselno podvajajo z nalogami Nacionalnega sveta za kulturo.
Po drugi strani pa so samozaposleni v kulturi vedno glasnejši in vedno slabše volje.
Primera samozaposlenih smo se lotili prioritetno, spremembe pokojninske zakonodaje so povsem obšle kulturni resor. V prejšnjem tednu smo pripravili predlog rešitev, ki so v medresorskem usklajevanju in po katerih se bo položaj 2330 samozaposlenih glede na sedanjo in prejšnjo ureditev izboljšal. Prvi resni preizkus vladne politike na tem področju torej. Status samozaposlenih moramo okrepiti, saj je po mojem ključen predvsem tudi z vidika tega, da se številnim mladim ustvarjalcem omogoči osnovne pogoje za delo. Seveda pa je to le osnova, če umetniški trgi ne delujejo, če ne bo dovolj sodelovanja z javnim sektorjem in če temu ustrezno ne bo razvit model podpor samozaposlenim, potem napredka ne bo.
Se strinjate, da javni sektor kulture sploh še ni doživel tranzicije? Enako število zavodov, galerij, gledališč, zaposlenih za nedoločen čas. Koliko kulture je dovolj za eno Slovenijo?
To je prednost slovenske kulture, hujših rezov ni utrpela, za razliko od številnih sosednjih držav. V določeni meri je to seveda tudi cokla razvoja, ker je bilo motiva za korenitejše strukturne spremembe manj. Časi so se spremenili, spremembe se morajo zgoditi.
Nikoli ni dovolj kulture, to nas učijo Francozi in Finci, vsak s svojim zelo drugačnim pristopom, a vitalnost kulture, pa ne mislim samo kulturnih industrij, je pri obeh izjemna in je vključena v vse pore narodov.
Kdaj bo minister Grilc zadovoljen s svojim delom?
Tri kriterije imam za delo vsakega ministra: Koliko vsebinskih sprememb na ravni kulturne politike mu uspe uresničiti. Kako na zakonodajni ravni uspe izboljšati delovanje kulture. In kako je uspešen glede zagotavljanja finančnih virov. Neusmiljeni, a pošteni kriteriji.
So vsi vaši kadri že na svojem mestu?
Ekipa se oblikuje po zamislih tega, kako bomo uresničevali precej ambiciozen in časovno določen program. Dr. Aleš Črnič, dr. Gašper Troha, Ženja Leiler in še prihajajoča Katja Perat so nova imena v uradniškem miljeju, ki bodo po mojem odlično kos nalogi in bodo dvignila kvaliteto dela ministrstva..
Nič uradnega še nismo izvedeli, kdo bo novi ravnatelj Drame, ljubljanske Opere?
V tem trenutku čakam mnenje svetov obeh zavodov, potem bom sprejel odločitev.
Boste odstavili spornega Prodnika iz Vibe filma?
Igor Prodnik ne bi bil moja izbira za tako pomembno mesto. Glede na to, da mu nasprotuje praktično celotna strokovna javnost, si ne znam predstavljati, kako bo lahko vodil zavod. Vsekakor pa preverjamo celoten postopek imenovanja in sprememb ustanovitvenega akta Viba filma.
Doslej so bile vaše besede blagozvočne. A tisti, ki vaše delo dalj časa spremljamo, pričakujemo odločne poteze.
Nisem prepričan, da lahko besede kogarkoli pomirijo, na koncu štejejo le dejanja. Hic Rhodos, hic salta, bi rekli stari Grki.
* * *
Članek je bil objavljen v tiskanem Delu pod naslovom Mirno morje ne naredi izkušenega pomorščaka (Kultura, 8. aprila 2013, stran 15).
