Martinovo - nekdanji zahvalni dan danes izrazito vinski praznik

Janez Bogataj: »Naša martinovanjska kulturna dediščina izpričuje pisano paleto prazničnega obilja in ne le današnji gosji stereotip«
Objavljeno
11. november 2011 17.28
Posodobljeno
11. november 2011 20.00
Milan Vogel, kultura
Milan Vogel, kultura

Šege in navade ob različnih ­priložnostih se nenehno spreminjajo. Janeza Bogataja kot etnologa to veseli, ker mu nudi obilo gradiva za preučevanje psihološke podobe sodobne Slovenije. Spremembe je v najnovejši knjigi Slovenija praznuje­ razvrstil v pet skupin.

Kaj med številnimi prazniki, ­ki jih praznujemo Slovenci, pomeni 'cirkus' na dan godovanja 
sv. Martina?

'Cirkus' je le ena od vsebin tega praznika, ki je najbolj množično razširjena in bi jo lahko uvrstil med značilne primere izumljene tradicije, intenzivno od šestdesetih let 20. stoletja, skladno z razvojem vinskega marketinga. Najprej je nekatere slovenske vinorodne dežele, postopoma pa celotno državo, dobesedno obsedlo najrazličnejše kostumirano obiskovanje škofov Martinov, njim so se postopoma pridruževali razni kostumirani župniki, menihi, piko na i pa je postavila novodobna slovenska vinska monarhija, kot imenujem paleto vinskih kraljic, kraljev, princev in princes. Kot etnologa me ta paleta različnosti sicer veseli, saj mi nudi obilo gradiva za preučevanje psihološke podobe sodobne Slovenije.

Pravo nasprotje noriji vinskih kraljic in princev so ustvarili na Koroškem, kjer so z moštno d´čvo pokazali, da se lahko 'izumi' tudi kaj izvirnega in predvsem vsebinsko kakovostnega. Pojav je seveda povezan s sadnim moštom, ki je značilna pijača tega dela Slovenije. Glede goske in vina lahko rečem, da je to postala značilna prehranska dvojica tega praznika in je očitno prevladalo globalistično ali še bolje ameriško gledanje na praznik z eno značilno jedjo. Ob tem naj opozorim, da prav naša martinovanjska kulturna dediščina izpričuje pisano paleto prazničnega obilja in ne le današnji gosji stereotip.

Prav danes, 11. 11. 2011, ob 11.11 boste predstavili novo knjigo Slovenija praznuje. Ali toliko enic na kupu kaj vpliva na razpoloženje?

Predstavitev knjige sovpada s praznikom martinovanja, ki sem mu tudi sicer namenil eno od poglavij. Knjiga Slovenija praznuje predstavlja različne vrste praznikov in praznovanj v sodobni Sloveniji. Razdeljeni so po koledarju, od januarja do decembra, saj tudi naše siceršnje sodobno življenje, kakršno pač je, poteka pod močnim 'diktatom' koledarja. Po navadi za praznike nismo 'prazni' dela, kar naj bi bil pomen besede praznik, ampak pogosto navdušeno zidamo, prenavljamo in izvajamo najrazličnejše aktivnosti. Tudi martinovanje ni le dan, ko goduje sv. Martin, ampak najmanj teden, včasih celo dva. Glede tega smo gotovo svetovni prvaki! Na moje razpoloženje nikoli niso vplivale številke, ne ta za letošnje martinovo ne katera druga, so pa posamezniki, ki jih to zanima in predvsem v to verjamejo. Čeprav nisem privrženec takih reči, jih spoštujem, saj verjetno uživajo 
v svojem svetu tako kot jaz 
v svojem.

V tej knjigi naj bi bili zbrani pogledi na sodobno podobo praznikov po osamosvojitvi Slovenije. Kakšne so ugotovitve?

Prva značilnost je, da je veliko praznikov, ki so bili vezani zlasti na cerkveni koledar, popolnoma izgubilo svoj pomen. Na drugi strani se je močno povečalo število novih praznikov in praznovanj, med katere sem vključil različne turistične prireditve, ki imajo ­praznični značaj na ravni krajev in pokrajin. Teh je izjemno veliko, vendar je njihova 'vsebina' pogosto zelo vprašljiva. Ugotovitve bi lahko strnil v pet temeljnih skupin. Prvo predstavljajo prazniki, ki pomenijo nepretrgano vez z bolj ali manj oddaljenimi začetki oziroma preteklostjo. Seveda so se ohranili močno preoblikovani, kar pravzaprav zagotavlja njihovo ohranjanje.

Drugo skupino predstavljajo prazniki in praznični dogodki, ki temeljijo na interpretaciji iztrganih sestavin kulturne dediščine. Pogosto so zelo nestrokovno postavljeni v nova okolja, na odre ali v povorke na traktorskih prikolicah in podobno. V to skupino bi lahko uvrstil kar največje število sodobnih turističnih prireditev, ki jih še vedno obvladuje velika mera ljubiteljstva.

Tretja skupina praznikov so tako imenovane izumljene tradicije, pri katerih sem imel precej težav, saj je bilo zelo težko dobiti podatke o 'izumiteljih', kaj šele na primer o tem, kdaj je posamezen 'izum' zagledal luč sveta. Dokumentacija in arhiviranje prazničnega dogajanja nista najboljši vrlini sodobnih organizatorjev. Naslednja, četrta skupina značilnosti sodobnega praznovanja v Sloveniji in v ­zamejstvu je povezana s sobivanjem različnih kultur, z razvojem večkulturne družbe.

Menim, da nas na tem področju čaka še veliko dela. Pri tem ne mislim na izjave politikov, ki radi načelno modrujejo o teh zadevah, ampak na konkretna dejanja, položaj teh vsebin v izobraževalnih procesih in še kje. Vse to šele na daljši rok pripelje do ustrezne strpnosti, s katero se za zdaj še ne moremo pohvaliti. Morda je prav različnost praznikov ena od zanimivejših vsebin, ki lahko pomembno prispeva k medsebojnemu spoznavanju, spoštovanju in navsezadnje k duhovnemu bogatenju.

V mislih imam na primer različnost praznikov različnih veroizpovedi. In še peta skupina. To sem prihranil za konec in je povezana s papagajskim prevzemanjem najrazličnejših svetovnih oziroma globalnih neumnosti, ki postopoma uničujejo krajevne in regionalne različnosti. Dva najbolj značilna primera sta valentinovo in noč čarovnic.

Kako jo je glede sprememb ­odnesel sv. Martin?

Spremembe so na martinovanje vplivale tako, da se je danes razvilo v izrazito vinski praznik. To je njegova največja sprememba, saj je bilo martinovo še do začetka druge svetovne vojne predvsem praznik konca letine in pomemben zahvalni dan. Na vinorodnih področjih je popolnoma logično imelo glavno vlogo vino, drugod pa vse drugo, kar je človek z znanjem in delom ustvaril v tekočem letu.