Mira Strmčnik Gulič: Vznemirljivost in pričakovanja arheologa

Pogovarjali smo se z arheologinjo, konservatorko in pedagoginjo Miro Strmčnik Gulič, dobitnico Steletove nagrade za življenjsko delo.
Objavljeno
11. april 2011 08.40
Posodobljeno
11. april 2011 08.40
Milan Vogel, kultura
Milan Vogel, kultura
Arheologinja, konservatorka, pedagoginja in še kaj Mira Strmčnik Gulič je letošnja dobitnica Steletove nagrade za življenjsko delo, ki jo podeljuje društvo konservatorjev. Po nagradi arheološkega društva je to drugo največje stanovsko priznanje za opravljeno delo tako na preventivnih izkopavanjih na trasah avtocest kot drugih arheoloških najdiščih, med katerimi še posebej izstopa prezentacija in situ zgodnjekrščanske cerkve sv. Jurija na Legnu pri Slovenj Gradcu. Njeno trezno in racionalno razmišljanje se kaže tudi v tem pogovoru.


Redko se zgodi, da kdo dobi dve stanovski nagradi za svoje življenjsko delo. Vas je leta 2007 nagradilo Slovensko arheološko društvo, letos pa konservatorsko. Kaj oziroma kje je tista meja v vašem delu, da ni »zadostovala« ena sama nagrada?

Nagradi sta predlagali dve različni inštituciji, prav gotovo z razlogom. Arheološka nagrada zajema arheološko doktrino v najširšem pomenu, vključno z znanstveno-raziskovalnim delom, konservatorska pa se opredeljuje bolj na samo delovno področje konservatorstva. Res pa je, da ni prave ločnice, saj je naše delo večplastno in se prepleta kot živi organizem. Le skupna prizadevanja in medsebojno spoštovanje more roditi sadove.

Pri svojem delu doživite veliko lepega ob najdbah, pa tudi marsikaj neprijetnega. Ena večjih neprijetnosti je bilo uničenje arheološkega najdišča pri Radvanju, kjer je investitor kljub prepovedi – tudi na vašo zahtevo – nadaljeval z izkopavanji in najdišče uničil. Je takih primerov veliko?

Arheološke raziskave že same po sebi nudijo veliko pričakovanj in vznemirljivih trenutkov. Nikoli ne moremo vedeti vnaprej, kakšno sporočilo se nam bo razodelo v zemeljskih plasteh. Stratigrafija in sama izpovednost najdb s primerjalno analizo pišeta zgodbe, stare več tisočletij. Tako se je npr. naselje iz mlajše kamene dobe, nekje iz petega ali četrtega tisočletja pr. n. št., ohranilo skozi vso burno zgodovino do današnjih dni. Mislim seveda na Radvanje oz. del radvanjskega najdišča, ki je bilo žal žrtev razdejanja in uničenja. Še danes se ne smem spominjati, kako so stroji zarezali v nedrje ostalin mimo vseh zakonov, prošenj in obupnih poizkusov, da bi jih ustavili. Ne morete si predstavljati, kako v trenutku izgine vse, kot da nikoli ničesar ne bi bilo. Pri tem moram ponovno opozoriti na pristojno inšpekcijsko službo, ki se je v tem primeru odzvala nefleksibilno, nezainteresirano in smo bili na terenu prepuščeni sami sebi. Inšpektor bi lahko s svojo avtoriteto odločilno pripomogel k ustreznemu razpletu, saj je treba v takšnih primerih ukrepati zdaj in takoj. Na srečo takih primerov res ni veliko, se pa dogajajo po nepotrebnem, velikokrat zaradi nepravočasnega pristopa k problematiki in namerna ignoranca posameznih investitorjev pripomore k zapletom.

Je zakonodaja tista, ki to omogo ča? Kaj je narobe v njej?

Kaže, da je v naši zakonodaji rak rana sama interpretacija zakona. Doslej se je vedno izkazalo, da bi moral biti zakon definiran nedvoumno, da ne bi bila mogoča kakršnakoli različna razumevanja; mislim na t. i. luknje v zakonu, skozi katere, kot vemo, »pobegne« že povprečen odvetnik.

Je v tujini tudi tako? Kako bi tam ukrepali proti investitorju v prime ru Radvanje in kako je bilo pri nas?

Tuja zakonodaja izhaja iz povsem drugih zakoreninjenih temeljev spoštovanja do dediščine in kot tako jo jemljejo zelo resno. V primeru Radvanja težko komentiram, kaj bi se mu zgodilo v tujini, prav gotovo pa je ne bi odnesli tako, kot pri nas, ko se po dolgih in mučnih dokazovanjih, polnih argumentov, ni zgodilo pravzaprav – zaenkrat – nič v dobro stroki. Menim, da je odločba moralno in upravno sporna in bi celoten problem moral preiti v ponovno obravnavo.

Morda pa so taka ravnanja tudi posledica neosveščenosti ljudi. Kako nekomu z milijoni dopovedati, da sta neka »črepinja« ali nekaj »zloženih kamnov« več vredna kot njegov denar?

Večkrat me kdo vpraša, ali je spomeniška služba res brez moči, kar pa seveda odločno zanikam. Seveda je veliko pomanjkljivosti, kljub temu pa žanjemo lepe uspehe v današnji skomercializirani družbi. Zanimivo je, kako se investitorji radi postavljajo s pomembnimi najdbami po zaključku izkopavanj, si pripisujejo zasluge in postavljajo pred kamere. Žal pa večina ne razume kalvarije, ki smo jo morali preživeti konservatorji, da smo odkrili in rešili najdišče pred nepovratnim propadom. Seveda pa so primeri, ko zaradi različnih interesov in družbene moči sprevračajo odnos do dediščine sebi v prid. In jim celo uspe!

Pri preventivnih izkopavanjih na trasah slovenskih avtocest je bilo najdenih toliko najdišč, da je treba dele zgodovine na današnjem slovenskem ozemlju pisati na novo. Nas lahko še kaj preseneti?

Odkrite in raziskane so bile izjemno velike površine, dokazana povsem nova najdišča, ki so za vedno obogatila poznavanje tako našega slovenskega kot evropskega prostora ter prinesla nova spoznanja o razprostranjenosti in svojstvih posameznih kulturnih skupin. Seveda pa ostajajo še neraziskana cela področja in kot taka nudijo možnost še povsem novih spoznanj.

V zadnjih dveh desetletjih je bilo tudi veliko vašega dela vezanega na preventivna izkopavanja. Izkopanega je bilo toliko gradiva, da so bili vsi depoji premajhni.

Na to temo smo na območju ZVKDS OE Maribor postavili več občasnih razstav že med samimi izkopavanji, ki so pritegnile izredno veliko zanimanje tako strokovne kot laične javnosti. Pri našem delu je zelo pomembno, da se gradivo ne kopiči v depojih, saj šele po predstavitvah v razstavnih prostorih in seveda po strokovni obdelavi in objavi doseže svoj pravi namen. Pred kratkim so v Pokrajinskem muzeju Maribor na novo postavili arheološko razstavo, obogateno prav z gradivom iz naših preventivnih raziskav tako na trasah avtocest kot iz drugih pomembnejših najdišč na tem območju. Prav tako je postavljena stalna razstava v Koroškem pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu, Slovenska Bistrica pa se ponaša z najdbami iz Ančnikovega gradišča na Pohorju, ki skupaj s prezentacijo in situ v celoti zaokroža dosedanje poznavanje gradišča.

Kolikor vem, je v pogodbi z izvajalci izkopavanj določen tudi rok, do kdaj je treba gradivo strokovno ob delati in ga predstaviti javnosti. Te zahteve verjetno ni lahko izpolniti.

Te roke je res težko ujeti, ker terensko delo ponavadi zahteva celodnevni delovnik, vendar s skupnim trudom dosegamo te normative. Seveda pa ne more biti vse gradivo sproti strokovno objavljeno, ne samo zaradi pomanjkanja časa, arheološka doktrina zahteva večplastno obdelavo gradiva in najdišča kot takega, za kar je potrebna usposobljena interdisciplinarna ekipa. Šele po vseh podatkih in tehničnih pristopih in izvedbah, vključno z raznimi analizami, lahko nosilec arheoloških raziskav pristopi k študijski obdelavi in interpretaciji najdišča.

Morda tudi zaradi nakopičenih izkopanin vedno bolj prevladuje doktrina, da je treba, če je le dovolj varno, najdbe zavarovati in situ, ker so tam še vedno najbolje zaščitene. Vsaj v primeru Ljubljanice in Ljubljanskega barja je tako.

Zaradi obsežnih gradbenih posegov oziroma razvojnega načrtovanja komaj dohajamo s preventivo in le redko lahko pristopamo k znanstveno-raziskovalnemu izkopavanju. Vsako najdišče je po posegu na nek način uničeno in če je le mogoče, skušamo najdbe zavarovati v prvotnem stanju. Seveda pa pri tem ne mislim na tiste, ki so že odkrite, po dosedanjih izkušnjah vem, da je prezentiran spomenik v naravi najbolj izpoveden, obogati prostor in ima obenem vzgojno in izobraževalno funkcijo. Ne smemo prezreti gospodarskega pomena takšnih točk, saj vsi vemo, da današnji turist zahteva več kot standarno turistično ponudbo. Je pa res, da so arheološke ostaline izjemno krhke in jih je velikokrat težko obdržati v prvotnem stanju in so lahko kaj hitro brez skrbnega vzdrževanja videti zapuščene. Naj skromno pripomnim, da si vedno znova s ponosom ogledam kvalitetno prezentirane ostaline zgodnjesrednjeveške cerkvice sv. Jurija na Legnu, ki še vedno predstavljajo atrakcijo za obiskovalce, k čemur pa pripomoreta tudi sam meditativni prostor in prijazno okolje.

Prihodnje leto bo Maribor evropska prestolnica kulture. Koliko bo v njem v tem času čutiti arheologijo?

V okvir EPK se vključujemo z obsežnimi in zahtevnimi raziskavami Gornjega gradu na današnji Piramidi, ki je pogojeval razvoj srednjeveškega Maribora. Dela bodo zajela tudi ustrezno prezentacijo ostalin in s tem omogočila kvalitetno izrabo nadvse privlačnega prostora.