Tiskane izdaje
Nagrada Mirka Šubica je stanovska nagrada za življenjsko delo na področju konservatorsko-restavratorske stroke (muzeji, galerije, likovne akademije, zasebne restavratorske delavnice). Leta 2008 je nagrado ustanovilo Društvo restavratorjev Slovenije (DRS), da bi konservatorsko-restavratorsko stroko še bolj predstavili javnosti in da bi za izjemne dosežke na strokovnem področju nagradili strokovnjake, ki pomagajo skrbeti za ohranjanje naravne in kulturne dediščine.
Komisija za nagrade in priznanja Mirka Šubica pri DRS v široki sestavi, ki ji je predsedovala dr. Gojka Pajagič Bregar iz Narodnega muzeja Slovenije, je nagrado Mirka Šubica podelila Nadi Madžarac za življenjsko delo in za izjemne dosežke na področju raziskovanja, dokumentiranja in konserviranja-restavriranja slik moderne in sodobne umetnosti. Priznanje Mirka Šubicaje prejela Tamara Trček Pečak za izjemen prispevek k popularizaciji kulturne dediščine in konservatorsko-restavratorske stroke, za idejno zasnovo in sodelovanje pri izvedbi treh razstav in filma: Gabrijel Stupica pod drobnogledom, Spomin na Emono in Sveto sorodstvo – študije detajlov.
Miha Legan, Matjaž Vilar, Manica Juvan in Helena Valentin so dobili priznjaja za izvedbo konservatorsko-restavratorskih posegov na glavnem oltarju iz cerkve Marijinega oznanjenja v Crngrobu pri Škofji Loki, Metka Štimec Janeš pa za izjemen prispevek pri ohranjanju vladne umetnostne zbirke iz Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Častno članstvo Društva restavratorjev Slovenije pa je prejel Tomaž Kvas za pionirsko delo na področju konserviranja, restavriranja in ohranjanja kulturne dediščine.
V utemeljitvi je komisija med drugim zapisala, da Nada Madžarac, akademska slikarka in konservatorska-restavratorska svetovalka, že več kot tri desetletja pripada svetu konservatorstva-restavratorstva. S to stroko se je začela ukvarjati že med študijem slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, kjer je leta 1979 diplomirala na Oddelku za slikarstvo in leta 1981 na Oddelku za restavratorstvo zaključila podiplomski študij. Takoj je bila prepoznana kot zaupanja vredna strokovnjakinja, saj je še istega leta dobila v konserviranje-restavriranje baročni portret baronice Grümschnitz iz Narodnega muzeja.
Njena poklicna strokovna pot se je začela v sodelovanju z Restavratorskim centrom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Kot sodelavka ali vodja projektov je izvedla vrsto rekonstrukcij ter konservatorskih-restavratorskih posegov tako na prenosnih slikah, med drugimi na Tintorettovi sliki Svatba v Kani Galilejski, kot na stenskih poslikavah Grubarjeve palače, na fasadi Opere, v kapeli Ljubljanskega gradu in drugje. V poznih osemdesetih je živela v Berlinu, kjer je nadaljevala slikarske in konservatorsko-restavratorske raziskave ter od leta 1986 do 1989 vodila konservatorsko-restavratorske posege na slikah in stenskih poslikavah priznanih avtorjev.
Bogate izkušnje, pridobljene doma in v tujini, so bile Nadi Madžarac v oporo pri zahtevni in odgovorni odločitvi, ko je leta 1991 prevzela mesto edine konservatorke-restavratorke za moderno in sodobno umetnost v Moderni galeriji v Ljubljani in se zaposlila v na novo ustanovljenem Oddelku za restavratorstvo. Z izjemnim posluhom za materialno, likovno in duhovno sporočilo umetnin ter za vprašanja konservatorsko-restavratorske etike je vlila zaupanje tudi najbolj nezaupljivim avtorjem.
Njena odličnost se kaže tudi v zavedanju, da je za korektno delo na materialno tako raznolikem gradivu potrebno sodelovanje s kolegi z različnih področij. V več kot dvajsetih letih je osebno spoznala večino modernih in sodobnih avtorjev, saj je bila dolga leta edina, ki ji je bila lahko zaupana tako pomembna naloga, kot je konserviranje-restavriranje izjemno občutljivih slik za okoli 30 večjih razstav v Moderni galeriji. Najpomembnejše so bile retrospektivne in študijske razstave Pilona, Kregarja, Franceta in Toneta Kralja, Sedeja, Spacala, Bernika, Gnamuša, Kosa, Mušiča, Stupice, Savinška, Dolinarja, Abramovičeve, Baldessarija in drugih domačih ter tujih avtorjev.
