Tiskane izdaje
Svetovno javnost sta lani pretresli rušenji v Pompejih, zdaj se na enem najpomembnejših arheoloških najdišč na svetu znova podira. Porušil se je zunanji zid, dolg približno štiri metre, na območju vhoda Porta di Nola, ki je odprt za obiskovalce.
Rušenje je vsakič povzročilo obilno deževje, pravi vzrok pa je, da so ostanki starodavnega rimskega mesta, ki ga je leta 79 uničil vulkan Vezuv, slabo vzdrževani. Italijanske oblasti so tudi tokrat, tako kot lani, deležne številnih očitkov o zanemarjanju neprecenljive dediščine človeštva, enaki so izgovori oblastnikov, češ da za vzdrževanje ni denarja. Italija ima najbogatejšo kulturno dediščino na svetu in njena zaščita seveda veliko stane, vendar po drugi strani turisti prinašajo veliko denarja. Samo Pompeje vsako leto obišče poltretji milijon ljudi. Precej denarja, ki ga s tem zaslužijo, ne porabijo za vzdrževanje kulturne dediščine. Ko se je lani najprej zrušila Hiša gladiatorjev in mesec zatem še zid na vrtu pri Hiši moralistov, je bilo ogorčenje tako veliko, da so številni, med njimi tudi ugledne osebnosti, zahtevali odstop ministra za kulturo. Ta je marca odstopil, čeprav sam ni razporejal denarja, kot ga ne sedanji kulturni minister. Že lani so mnogi izrazili bojazen, da je to šele začetek rušenja zgradb
v Pompejih, ki jih je ohranil vulkanski pepel.
Usodno močno deževje
Enako kot prejšnji kulturni minister je tudi sedanji Giancarlo Galan opozarjal, da močno deževje lahko opazno poškoduje Pompeje in da so nujni zaščitni ukrepi. Premier Silvio Berlusconi je lani ustanovil celo posebno skupino, ki naj bi skrbela za Pompeje, vendar ima ta brez denarja zvezane roke. Upanje vzbuja skorajšnji obisk evropskega komisarja Johannesa Hahna v Pompejih, ki naj bi pomagal deblokirati evropski fond, v katerem je prav za to namenjenih 105 milijonov evrov.
Čeprav se Pompeji rušijo, so eno od najbolje ohranjenih antičnih arheoloških najdišč na svetu. Na širšem območju okoli Vezuva je približno 1500 rimskih antičnih vil, zgradb in spomenikov, vendar javnosti vse niso dostopne.
Ostanke Pompejev, kjer je leta 79 prebivalo 13.000 ljudi, so po naključju odkrili pod pepelom šele skoraj 1700 let po izbruhu vulkana, ki je imel moč kakšnih štiridesetih atomskih bomb.
Izbruh Vezuva, ki je Pompeje izbrisal z zemeljskega obličja, je podrobno opisal Plinij mlajši v pismu Tacitu, saj je takrat bil na ladji, zasidrani v Neapeljskem zalivu. »Komaj smo utegnili sesti, ko se je spustila noč, ampak ne kot noč, prekrita z oblaki in brez mesečine, temveč kot takrat, ko se ugasne luč v zaprtem prostoru. Slišati je bilo vreščanje žensk, stokanje otrok in vpitje moških. Nekateri so poskušali priklicati starše, drugi otroke, tretji zakonce; nekateri so tožili nad svojo nesrečo, drugi nad nesrečo svojih ljubljenih in dragih; nekateri so klicali smrt zaradi strahu pred smrtjo; mnogi so dvigali roke k bogovom, večina pa je bila prepričana, da odslej bogovi ne bodo več obstajali in da bo ta noč zadnja na svetu in bo trajala večno.«
