Ko je bil na dan šaljivcev leta 2000 po številnih nasprotovanjih in dolgih usklajevanjih ustanovljen vladni urad za slovenski jezik, je bilo pričakovati, da njegovi nasprotniki ne bodo mirovali in bodo »izkoristili vsa sredstva« za njegovo ukinitev. Eno najučinkovitejših so gotovo reorganizacije državne uprave, ki so leta 2002 pripeljale do ukinitve urada in ustanovitve sektorja za slovenski jezik, nato do vključitve skrbi za jezik v direktorat za kulturni razvoj in mednarodne zadeve (!), ki je s prvim marcem letos postal ena od služb ministrstva za kulturo.
Janez Dular, prvi direktor urada, je bil ob njegovi ukinitvi prepričan, da je bila razpustitev načrtovana v okviru širše reforme vladnih služb, tako da bi ji formalno težko očitali politično ozadje, vendar sklep ni imel vsebinske utemeljitve v ustrezni analizi dotedanjega dela, stanja in učinkovitosti urada. Tudi letošnjo prvomarčevsko prekrstitev iz sektorja za slovenski jezik v službo za slovenski jezik je povzročila kadrovska reorganizacija, zato je bilo treba po odhodu dosedanjega vodje sektorja za slovenski jezik pri ministrstvu za kulturo Velemirja Gjurina (da so se razšli sporazumno, je edino, kar je povedal, druge izjave od njega nismo dobili) izkoristiti notranje moči, in tako je bil za v. d. vodje imenovan preizkušeni Ciril Baškovič, ki sicer dela v kabinetu ministrice. Verjetno bi na ministrstvu v tem trenutku težko našli ustreznejšega človeka.
»Išče se« uradnik
Na začetku pogovora je jasno povedal, da namerava biti na tem mestu samo do imenovanja novega vodje. Povedal je, da je že bil objavljen razpis za novega vodjo, vendar je ta – v primerjavi z zadnjim za to mesto, ki je bil javni – interni, torej znotraj javne uprave. Tudi dikcija razpisa jasno kaže, da razpisujejo »uradniško delovno mesto službe za slovenski jezik«. Razpisni rok je že potekel, včeraj se je sestala posebna komisija, v kateri je tudi Baškovič, ki bo opravila pogovore s kandidati (prijavilo se jih je več, popolni prijavi pa sta oddala dva) in predlagala najustreznejšega. Na dvomljivo vprašanje, ali je mogoče znotraj javne uprave najti ustreznega človeka z zadostnim jezikovnim znanjem, pravi, naj se pustimo presenetiti. To, da v razpisu ni bila dana prednost ali vsaj možnost (socio)lingvistu, je pomenljivo, ni pa usodno. Res pa je, da bi potrebovali človeka, ki bi bil tako dobro jezikovno podkovan kot operativen. Če bomo dobili samo dobrega operativca, znotraj službe ne bo več (socio)lingvističnega znanja.
Operativnost
in opiranje na znanje
Tudi sam je sprejel ministričino pooblastilo zato, ker ve, da lahko služba koristno opravlja delo, če je operativna tudi v uradovalnem smislu in če se pri delu opira na svoja temeljna znanja. Kljub izredno slabi kadrovski zasedbi – za polni delovni čas sta zaposlena samo dva,
slavistka lektorica in višji sekretar nelingvist, so rešili precej vlog. Pod nekatere so se podpisali kot služba, druge pa so dali podpisati vodstvu ministrstva, saj ima takšen podpis večjo težo. Se pa dogaja, da tudi na vrhu matičnega ali kakšnega drugega ministrstva podpišejo dokumente, napisane samo
v angleščini.
Kot primer dobrega dela službe Baškovič navaja odzivanje na poizvedbe registracijskega sodišča
v zvezi z registracijo firm, ki morajo upoštevati tudi zakon o javni rabi slovenščine. Javnost ne ve, da je bilo v enem letu tovrstnih odzivov službe več kot petsto, delati pa je bilo treba intenzivno, sicer bi slišala očitke, da ovirajo podjetniški razvoj samo zaradi imena pri registraciji. Odzivali so se v nekaj dneh ter ravnali v skladu s prakso, ki je bila zelo močno razvita zlasti v času Gjurina, ko je šlo za zavestno sprotno spajanje pravnega in sociolingvističnega vidika.
Problem slovenščine
v visokem šolstvu in znanosti
Veliko dela bo služba imela
s položajem slovenskega jezika v visokem šolstvu in znanosti, pa tudi v medijih, ki s ceneno ponudbo večinske angleške produkcije znižujejo standarde zlasti pri mladih, s ponudbo samo v angleškem jeziku, ne pa tudi v drugih evropskih jezikih, pa maličijo podobo
o multikulturnosti Evrope.
Janez Dular, prvi direktor urada za slovenski jezik, je prepričan, da je »glavni problem ta, da skrb za slovenski jezik na državni ravni na lestvici pomembnosti nenehno drsi navzdol in je zdaj padla na najnižjo stopnjo – od samostojnega vladnega urada za slovenski jezik prek sektorja za slovenski jezik in njegove umestitve v direktorat za kulturni razvoj in mednarodne zadeve do službe za slovenski jezik. Urad je bil ustanovljen kot proračunski porabnik s svojim žigom in direktorjem, ki je lahko neposredno sodeloval v vladnih odborih, zato je bila jezikovna politika odgovornost celotne vlade; službe pa so v organizaciji državne uprave tiste notranje organizacijske enote oziroma oddelki, ki v vladi, ministrstvih in drugih organih praviloma niso pristojne za presojo in izrekanje o temeljnih vsebinskih vprašanjih organa, na primer o jezikovni politiki, marveč so usposobljene za bolj rutinsko izvajanje administrativno-tehničnih, organizacijskih, računovodskih in drugih nalog.
Potrebujemo 'varovanje slovenščine'
Marko Jesenšek, dekan mariborske filozofske fakultete, na vprašanje, ali so urad, sektor ali služba ustrezne oblike varovanja slovenskega uradnega jezika, odgovarja:
»Ustanovitev Urada Vlade Republike Slovenije za jezik je povzročila, da so jezikovna vprašanja na Slovenskem postala bolj aktualizirana in da se je vedno glasneje odpiralo tudi vprašanje o financiranju vsega, kar je v Sloveniji povezano
z vprašanjem jezika. Slovenščina je dobila pravno zaščito v področnih zakonih in podlago za dejavno jezikovno politiko javnih oblasti. Glede na to bi se zdelo, da je odgovor na zastavljeno vprašanje lahko celo pritrdilen: da, urad je (bila) ustrezna oblika varovanja slovenskega uradnega jezika. Toda urada ni več, ni več sektorja, obstaja služba za slovenski jezik – in pojavlja se vprašanje, ali v današnjih razmerah sploh potrebujemo tako obliko 'varovanja slovenskega jezika'.
Resolucija 2012–2016 mora prinesti nov pogled na jezikovna vprašanja, ki bo bolj kot v preteklost osredotočen na jezikovno politiko in jezikovno načrtovanje, razmišljanja
o statusu jezika in njegovi uveljavitvi v večjezikovni skupnosti …, vse to pa naj bi odpiralo vprašanje o jezikovni zavesti, identiteti, normi, zmožnosti in strpnosti. Ob sobivanju z globalno angleščino in drugimi velikimi jeziki Evropske zveze je način obstajanja slovenskega jezika v prihodnosti še kako na mestu.
Gre za posebno občutljivo vprašanje slovenskega jezika: stroka in politika bosta morali v razmerju do sosedskih, malih, srednjih in velikih jezikov Evropske zveze natančno določiti in spremljati rabo slovenščine v mednarodnem prostoru ter določiti mesto slovenskega jezika pri učenju drugega tujega jezika. To je eno izmed ključnih vprašanj, ki bo odločilno vplivalo na vlogo in položaj slovenščine v evropskem prostoru. Izkušnje iz bivše skupne države nas opozarjajo, da sta lahko uspešno jezikovno načrtovanje in skrb za enakopraven položaj jezikov v skupnosti zagotovljena le, če so dobra zakonodaja in vsi dogovori uresničeni tudi v vsakdanji praksi, ne le deklarativno.«
Jezik bi nas moral povezovati
Marja Bešter Turk z ljubljanske pedagoške fakultete, ki je v Delu prva javno vprašala, ali je res, da je sektor za slovenski jezik ukinjen, za naš časopis razmišlja takole: »Novico o ukinjanju sektorja za slovenski jezik, ki je deloval v okviru ministrstva za kulturo (MzK), sem izvedela slučajno, ko sem sodelovala pri pripravljanju učnega gradiva o jezikovni politiki za slovenske srednješolce – in me je presenetila. Iz odgovora (Delo, 25. marca 2011) na moje javno vprašanje (Delo, 17. marca 2011) sem nato razbrala, da degradacija položaja tega organa niti ni bila prva, temveč v zadnjem letu in pol že druga! Spremembi položaja v hierarhiji ministrstva kažeta, da v politiki ne vedo, kaj s tem organom. V odgovoru MzK pogrešam navedbo natančnih vzrokov, zakaj je do te(h) (dveh) degradacij(e) »moralo« priti.
Pred razmišljanjem o tem, ali sploh potrebujemo tak urad, se vprašajmo, ali je slovenski jezik za državljane Republike Slovenije (osnovna/najvišja) vrednota. Če je, ministrstvo ne bi smelo računati »na ustrezno politično razumevanje« v zadevah, povezanih
s slovenskim jezikom, kot pravijo v omenjenem odgovoru. Navsezadnje se mi in ta država imenujemo po jeziku in nam vsaj pri tej »instituciji« ne bi bilo treba biti »vsak proti vsakomur«. Nasprotno, ta bi nas morala povezovati. Če se nam slovenski jezik zdi pomemben, mora to izražati tudi vsakokratna izvoljena politika – brez vsake politične računice.
Drugo vprašanje je, ali potrebujemo tak urad. Ali ima kaj delati? Ali se je doslej že izkazal za koristnega? Čemu so ga ustanovili? Ne vidim potrebe po birokratski službi, ki bi »varovala« slovenski jezik, vidim pa potrebo po ustanovi, ki bi imela pobudni/usmerjevalni značaj ter zaradi tega v javnosti priznan status –
ta pa ne pride sam od sebe! Delo tega urada mora biti vezano na stroko, ne na politiko.
Nadalje ugibam, ali je bila degradacija položaja tega urada povezana z varčevanjem – urad, ki se ukvarja s slovenskim jezikom v Sloveniji, ne more biti strošek. Navsezadnje: zakaj se drugim državam 'splača' imeti urad za svoj jezik?«