Rdeče zore nad Mestom žensk

Ob zadnjih dogodkih festivala Mesto žensk: Tematiziranje javnega prostora kot prizorišča upora, debat in prizadevanj za spremembe.
Objavljeno
14. oktober 2013 18.17
Mojca Kumerdej, kultura
Mojca Kumerdej, kultura

S performansom Hodim za tabo in gledam te se je v nedeljo iztekel slaba dva tedna­ trajajoč 19. festival Mesto žensk,­ ki je bil letos naslovljen Ustvarimo­ si mesto.

Umetnice Barbara Kapelj Osredkar, Teja Reba, Leja Jurišić in Mia Habib so s 129 prostovoljkami popeljale občinstvo na dvourni sprehod po »ženskem zemljevidu Ljubljane«, ki so ga v preteklosti zaznamovale­ slovenske umetnice, pravnice, zdravnice in gospodarstvenice in jih je v spomin priklicala ali – natančneje – vpisala pred leti izdana knjiga njihovih biografij ­Pozabljena polovica.

Letošnja osrednja festivalska tema Ustvarimo si mesto je bila posvečena javnemu prostoru, ki je v zadnjih letih tudi v Sloveniji­ prizorišče upora, javnih debat in prizadevanj za spremembe in ohranjanje priborjenih vrednot enakopravnosti, solidarnosti in pravičnosti, ki jih neoliberalizem predstavlja kot preživete. Delo, še ne tako davno človekova pravica, postaja mukotrpno iskanje načinov ekonomskega preživetja, če že ne životarjenja za ceno brezpravnosti in socialnih pravic.

Negotovost prekarnih delavk in delavcev je na lastni koži občutila hrvaška umetnica Milijana Babić, ki je na razstavi Iščem delo v Galeriji Škuc z vizualnim in zvočnim materialom dokumentirala, kako je poldrugo leto, opremljena s kamerami in mikrofoni, iskala in opravljala priložnostna, večinoma slabo plačana dela.

Iz letošnjega, kar malo preveč razdrobljenega programa, ki je bil v duhu naslovne teme z efemernimi akcijami in dogodki razsejan tudi po zunanjih ljubljanskih prizoriščih, izpostavimo performans Corpo Insurrecto 3.0: The Robo-Proletariat mednarodnega gverilsko umetniškega kolektiva La Pocha Nostra, ki je vodil tudi intenzivno tridnevno delavnico in dober ­ducat udeležencev izuril v osnovah postavljanja tableaux vivant oziroma živih slik, ter sklop, naslovljen Kot ženska, ki sta ga prejšnji vikend kuratorsko pripravila Lois Keidan in Aaron Wright iz londonske Live Art Development Agency.

Prav direktorica agencije Lois Keidan ima največ zaslug za vzpostavitev infrastrukture, ki omogoča­ produkcijo žive umetnosti, kot je v Veliki Britaniji poimenovana umetnost performansa. Ta se je v primerjavi s situacijo pred dobrim desetletjem, ko je Lois Keidan tedaj svežo agencijo predstavljala v Galeriji Kapelica, le še izboljšala, če že ne razbohotila, kajti medtem ko so se v preteklosti performerji ponujali Tate Modern in mainstream gledališčem, danes te institucije nagovarjajo performerje k sodelovanju.

V programu, ki sodi v siceršnje izhodišče Mesta žensk – vprašanja enakosti, enakopravnosti spolov in deprivilegiranih skupin –, je v soboto nastopila Lucy Hutson in prepričala prav s spodrsljajem. Ker je odpovedala tehnologija, ki naj bi med enourno predstavo omogočala projekcijo filma, v katerem avtoričine sorodnice razmišljajo o spolu in vlogi ženske ter moškega, je Lucy Hutson s spretno improvizacijo in mestoma duhovito pripovedjo rahlo sramežljivo in obenem simpatično uprizorila zagate in prednosti polivalentnega spola, razpetega med najstniško deško podobo in mlado lezbijko.

Najbolj komornemu festivalskemu dogodku, osem minut dolgemu performansu Andhaka multidisciplinarnega umetnika Georgeja Chakravarthija, je bilo mogoče prisostvovati posamično. Z vstopom v Tiffany se je gledalec potopil v popolno temo, iz katere je nekaj minut zatem zasijala podoba prestrašene indijske boginje, a še preden je obiskovalec začel razmišljati, ali naj se oživljenemu božanstvu približa, se je to, tako kot se je pojavilo, tudi razblinilo.

V Stari elektrarni uprizorjen enourni solo performans Izgubljen v prehodih drag fabulista in queer klovna Dickieja Beauja je bil izvedbeno in tehnološko izvrsten. Subtilna projekcija govorečih Beaujevih glav in kaotičnega vesolja na razpeto prosojno platno na ospredju prizorišča je ustvarjala paralelno virtualno dimenzijo živi Beaujevi izvedbi, skozi katero so prehajali raznovrstni liki in se prelivale zgodbe o ljubezni, osamljenosti, identitetni razcepljenosti ter bivanjskih ­robovih.

Mesto žensk se je končalo z uvodoma omenjenim dogodkom Hodim za tabo in gledam te, nad njim pa se že dvigujejo Rdeče zore, mednarodni feministični in queerov­ski festival, ki je v preteklosti potekal spomladi. Predavanja, delavnice, performanse in razstave bo mogoče spremljati večinoma na Metelkovi, na zadnji festivalski dan, 26. oktobra, pa bo na glavni ljubljanski tržnici izvedena ulična predstava Moje telo, moje ozemlje, v kateri se srbski kolektiv ATC Women posveča ženskam, ki so preživele spolno zlorabo.