Tiskane izdaje
Petola, to je podlaga na dnu solinskih kristalizacijskih bazenov, vsaj tisočletno spoštljivo sobivanje med solinarji in naravo ter mesto spomenik, ki je zraslo nedaleč od solnih polj. To bi lahko bila zmagovita formula za težko pričakovan vpis na Unescov seznam svetovne dediščine.
To je med drugim tema ravnokaršnjega simpozija Unescovih mest v Piranu. Sečoveljske soline so prvi predlog uradno poslale na ministrstvo za kulturo leta 2004. Šele zdaj se resneje pogovarjajo o tem, da bi bili uvrščeni na Unescov seznam.
Pred letom je zaspale vode spodbudila Marjutka Hafner, generalna sekretarka slovenske nacionalne komisije za Unesco, in tedaj je neformalno pobudo prevzel Inštitut za dediščino Sredozemlja Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem, ki je skupaj s krajinskim parkom Sečoveljske soline, z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Piran, občino Piran in s predstavniki ministrstva za kulturo podal uradno pobudo za uvrstitev solin in Pirana - najprej - na nacionalni preizkusni seznam Unescove dediščine.
Jutri se bodo v Piranu, v okviru strokovnega posveta o jadranskem čezmejnem sodelovanju in vzpostavitvi mreže Unescovih mest ob Jadranski obali, pogovarjali o tem, katere konkretne naloge bi morali še opraviti, da bi Sečoveljske soline in Piran prišli na nacionalni preizkusni seznam.
»Po mojem mnenju smo z dokumentacijo in argumenti tako daleč, da bi bila krajinski park Sečoveljske soline in Piran lahko do 15. februarja prihodnje leto že na preizkusnem seznamu. Potem se šele začne trdo delo in dokazovanje ter prepričevanje tujih strokovnjakov, zakaj so piranske soline in mesto, ki je zraslo na soli, posebnost, ki se ponaša z univerzalno vrednostjo, ki je avtentična in nekaj edinstvenega v svetu.«
»Takšno dokazovanje pa traja vsaj nekaj let,« je ob robu strokovnega posveta dodal Andrej Sovinc, direktor Krajinskega parka Sečoveljske soline in podpredsednik svetovne komisije za zavarovana območja Mednarodne zveze za ohranitev narave (za Evropo), to je komisije, ki je Unescov posvetovalni organ in daje mnenja Unescu pri vrednotenju in nominacijah posameznih znamenitosti svetovnega slovesa.
»Iz svojih izkušenj in spoznanj lahko trdim, da so Sečoveljske soline svetovna posebnost, ne samo zaradi izjemne krajinske podobe, ki temelji na približno tisočletni sonaravni interakciji ljudi in narave. Sredi 14. stoletja so tukajšnje solinarje kolegi s Paga naučili delati sol na edinstven način na svetu. To je na posebni podlagi, petoli, ki lahko uspeva le na določenih zemljepisnih območjih. Ne more uspeti južneje od Paga in ne severneje od nas. Petolo uporabljamo edini na svetu, zaradi tega je ta sol tako snežno bela in bogata z minerali.«
»Sol poleti pobirajo vsak dan in v zadnjih sedemsto letih so se na teh solinah spremenile samo obleke solinarjev,« je dodal Sovinc. Prednost pri nominaciji teh solin je, da so že zavarovane na nacionalni ravni kot krajinski park in kulturni spomenik, na evropski ravni so v Naturi 2000 in so mokrišče, varovano z Ramsarsko konvencijo (Združenih narodov). Lastništvo je v celoti državno, lokalne skupnosti podpirajo razvoj parka, zavarovan je tudi velik del robnega območja, ima primernega upravljavca in že več let sprejet načrt upravljanja, ki natančno določa režim in obisk v njem.
Poskrbljeno je za sistem financiranja, zgrajen je velik del potrebne infrastrukture, sprejeti so prostorski načrti za dograditev te infrastrukture ... Vse to poudarja Andrej Sovinc, ki je prepričan, da bi s primernim trudom to območje lahko vpisali na Unescov seznam.
Ker je v zadnjem času pri Unescovih ocenjevalcih pomembna širša okolica predlagane Unescove znamenitosti, so predlagali, da bi ob solinah uvrstili tudi mesto Piran, ki je »zraslo na soli«, saj so se Pirančani dolga stoletja poleti selili v soline in jeseni nazaj v mesto. Toda Sovinc je opozoril, da bi morali ob tem dodati, kako bogato zaledje (slovenski in hrvaški del Istre) imajo soline in Piran in da bi se verjetno morali odreči nekaterim okolju nesprejemljivim načrtom v občini.
Tako bi med drugim morali po hitrem postopku urediti razmere s črnimi privezi v Jernejevem kanalu, strogo prepovedati pozidavo na Seči, nikakor ne bi smeli dovoliti morebitnega podaljšanja letališke steze zunaj območja letališča, po vsej verjetnosti bi morali pretehtati, če bi se sploh izplačala gradnja igrišča za golf in seveda čim prej urediti vprašanje meje s Hrvaško. Vse našteto so lahko moteče točke pri ocenjevanju lokacije za uvrstitev na Unescov seznam.
Marko Stokin, predsednik mednarodnega sveta za spomenike in spomeniška območja za Slovenijo, je opozoril, da bi po vsej verjetnosti potrebovali tudi razglasitev Pirana za spomenik nacionalnega pomena, kar ne bi bila ovira, ker imajo na Zavodu za varovanje kulturne dediščine strokovne podlage za takšno razglasitev. Opozoril je, da mora takšne načrte odločno podpirati lokalna skupnost in da bi morali čim prej imenovati uradno delovno skupino, ki bi vodila vse strokovne korake za uvrstitev solin in Pirana na nacionalni poskusni seznam.
Prav tako bi se morali dogovoriti, ali bi šli v serijsko nominacijo (skupaj z nekaterimi drugimi solinami na Jadranu) ali v individualno nominacijo (doslej na listi menda še ni solin, tudi zato, ker njihovi predlagatelji niso imeli dovolj tehtnih strokovnih argumentov o doslej predlaganih solinah). Andrej Sovinc je opozoril tudi na stroške ob pripravah na uvrstitev na Unescov seznam (kakih 100.000 evrov) in predvsem na to, da bi morali vsi lokalni dejavniki in pobudniki delovati usklajeno in enotno – od strokovnih služb do lokalne skupnosti in gospodarstva.
Uspejo predvsem tisti, ki so enotni in natančno vedo, kaj hočejo in zakaj hočejo priti na seznam.
