Vladimir Rukavina: Težko priznam, vendar smo v fazi preživetja

Brez konkretnega vložka zavoda Maribor 2012 festival Lent tudi prihodnje leto, ko bo Maribor nosil naziv Evropske prestolnice kulture, ostaja v dosedanjih dimenzijah, možni pa so tudi bolj črni scenariji, pravi direktor mariborskega Narodnega doma.

Finančna konstrukcija za letošnji festival, ki se začne konec tedna, je pod streho, veliko bolj zahtevna matematika pa jih čaka v letu 2012, vendar je v enačbah še preveč neznank. Po besedah Rukavine seveda obstajajo načrti, da bi festival trajal več mesecev, vendar za zdaj konkretnega dogovora z organizatorji EPK še ni, ustvarja pa se vtis, da program številne kulturne institucije v mestu prepušča same sebi, saj niso vključene v integralni koncept zavoda Maribor 2012.

Ali je letošnja izdaja festivala Lent v znani podobi – glede na to, da bo Maribor prihodnji leto nosil naslov Evropske prestolnice kultu re – zadnja?

To je odvisno od denarja. Po začetnih načrtih naj bi imel festival prihodnje leto povsem drugačno zasnovo in dimenzijo, vendar vse kaže, da se bo improvizacija s prizorišči, zaradi katere izgubimo veliko denarja in energije, nadaljevala tudi v prihodnje, lokacija pri Minoritih ni pripravljena, niti nam še ni uspelo prodreti z novim konceptom velikega odra. Podobno velja za program, pri katerem je računica enostavna – kolikor denarja bodo v Zavodu 2012 prispevali, toliko dodatnega programa bomo lahko pripravili. Za zdaj kaže bolj klavrno: ponudili so nam namreč le sto petdeset tisočakov, kar ni niti desetina potrebnega denarja.

Vendarle bo verjetno koncept Lenta vseeno treba spremeniti. V zadnjem desetletju se je mreža evropskih festivalov izjemno razši rila, v regiji sta Exit v Novem Sadu in Sziget izjemni uspešnici.

Pri teh dveh projektih ima vitalno vlogo promocija. Srbija in Madžarska sta v populariziranje obeh festivalov vložili zelo veliko denarja, posledično so organizatorjem finančno dostopni tudi zvezdniki, ki si jih glede na proračun mi pač ne moremo privoščiti. V Narodnem domu smo vsako leto skrpali skupaj ravno toliko denarja, da smo lahko izvedli program, za promocijo pa bi morala skrbeti mesto in država; izjemen dosežek je že to, da se naš festival redno uvršča med petdeset največjih v Evropi. Seveda pa se zadeve res spreminjajo; še pred nekaj leti smo imeli v Mariboru glasbenike, ki jih sicer ni bilo mogoče videti v radiju nekaj sto kilometrov, letos bodo denimo med Lentom le v sosednjem Gradcu nastopili Sting, Shakira, Roxette, Joe Cocker, Eagles, James Blunt, Bryan Adams... Glede na proračun si jih mi ne moremo privoščiti, zato ne stavimo na zvezdnike, temveč na izjemno razpoloženje, ki smo ga letos poimenovali lentanje.

Vzporedno z mrežo novih festi valov se je izoblikovala tudi spe cifična festivalska publika. To so mladi ljudje, ki se v deset- ali celo stotisočih v poletnih mesecih pre mikajo s prizorišča na prizorišče, na festivalih pa prenočujejo v šo torih. Maribor omembe vredne ga kampa sploh nima, karnevalski koncept nima podpore v karneval ski logistiki.

Ideje o tem, da bi del festivala potekal pod Pohorjem, kjer bi uredili tudi kamp, so se v preteklih letih že pojavljale, vendar nikoli ni bilo v mestu pravega sogovornika. V Narodnem domu pa res ne moremo skrbeti še za turistično infrastrukturo. To je odgovornost mesta, da izkoristi priložnost. Več ne moremo storiti.

Številka pol milijona obiskoval cev je verjetno večinoma pripisa na kar meščanom, ki se večer za veče rom pač sprehodijo po Len tu.

Na ognjemet res pride nekaj deset tisoč ljudi, precej jih pride tudi zgolj na večerni sprehod, vendar je obiskovalcev, ki kupijo popotni list po Lentu ali vsaj eno vstopnico, okoli sto petdeset tisoč.

Rejting izgubljajo renomirani fe stivali, kot so Salzburg ali Bayreuth, strokovna javnost je, denimo, kar se tiče opernih festivalov, na prvo mesto postavila Aix-en-Provence, in sicer zaradi lastne produkcije. Tudi na tem področju festival Lent zaostaja, lastne produkcije tako re koč ni.

Zagotovo je to povezano z ambicioznim umetniškim vodstvom v Aix-en-Provence, vendar tudi z denarjem, verjetno tudi ni naključje, da bo bližnji Marseille leta 2013 Evropska prestolnica kulture in da se na to pripravlja vsa regija. V preteklosti smo imeli tudi precej lastne produkcije, spomnite se le projektov Paquita de Rivere. Največ, kar smo lahko naredili letos, je ponovna uprizoritev projekta Karmine Šilec Na juriš/In the mood, in še za to smo komaj postrgali denar.

Spisek sponzorjev in donatorjev festivala je sicer zelo dolg, vendar vse stoji in pade z vložkom NKBM, ki zagotavlja levji delež sredstev.

O tem ni dvoma. Vendar ne kaže pozabiti, da je v najboljših letih festival Lent zbral toliko sponzorskih sredstev kot festival Ljubljana in Cankarjev dom skupaj, torej lahko rečem, da smo bili izjemno uspešni. Zdaj so drugi časi; težko priznam, ampak trenutno smo v fazi preživetja, navsezadnje je Zavod Maribor 2012, s katerim bi si želeli boljšega sodelovanja, zdaj naš konkurent pri iskanju sponzorskih sredstev.

Očitno je precej kratkih stikov med vami in organizatorji EPK, v preteklih mesecih smo slišali tudi kar precej povišanih tonov.

Še vedno ne poznam programa EPK, niti ne vem, kaj pričakujejo od nas. Eden od predvidenih programskih sklopov so Ključi mesta, vendar mi odklepamo to mesto že dve desetletji, a pravega dialoga še nismo vzpostavili. Kar nekaj let sem v okviru začasnega sekretariata pro bono vodil zadeve, imeli smo tudi nekaj zelo konkretnih projektov, denimo veliko razstavo Vasilija Kandinskega, Jacksona Pollocka in Pabla Picassa, za katero sem še zdaj prepričan, da bi predstavljala velik magnet za obiskovalce in bi lahko stroške, okoli dva milijona evrov, pokrili s prodajo vstopnic. Vendar smo se morali vodstvu muzeja Guggenheim lepo zahvaliti in odstopiti od dogovora.

Glede na to, da očitno še dolgo ne bo nove stavbe UGM, Kandin skega, Pollocka in Picassa pravza prav niti ne bi imeli kam umestiti.

Z nekaterimi modifikacijami bi lahko projekt izvedli tudi v stari stavbi. Vendar to nikakor ni edina težava. Ko sem vodil začasni sekretariat oziroma zasedal funkcijo v. d. generalnega direktorja Zavoda Maribor 2012, je bilo okoli petinšestdeset odstotkov programa že fiksiranega, petintrideset odstotkov pa je ostalo manevrskega prostora. Zdaj se je spremenil celoten program, vse se piše na novo. V redu, to je pristojnost novega vodstva, vendar ne kaže pozabiti, da je Narodni dom največji producent v mestu, na leto imamo okoli tisoč dvesto prireditev in bi si želeli partnerski dialog. Bomo videli. Še vedno lahko naredimo soliden EPK, vse seveda še ni zamujeno, precej pa zagotovo.