Drevo in zvezda, nova zvočna knjiga 
Tomaža Pengova

Ko je Tomaž Pengov leta 1973 izdal prvenec Odpotovanja, prvi kantavtorski album v Jugoslaviji, je odločilno vplival na celo generacijo liričnih poetov s kitaro. Do leta 1996 so mu sledili še albumi Pripovedi (1988), Rimska cesta (1992) in Biti tu (1996). V devetdesetih je svoja besedila izdal v pesniški zbirki Dih. Po daljšem premoru je leta 2006 izdal album Koncert z živimi posnetki. Drevo in zvezda pa prinaša Pengovove zbrane pesmi in zvočno knjigo prej še neobjavljenih posnetkov, nastalih v sodelovanju z vrsto glasbenikov iz različnih obdobij njegovega ustvarjanja. Novost bo predstavil v ljubljanskem Kinu Šiška v torek, 8. februarja, ob 20. uri, z gostjo Bogdano Herman.

Pengov pravi, da so za projekt naredili ­precej scenske glasbe. Ker plošča sama ne bi bila tako zanimiva, so se odločili še za izdajo knjige. »V njej so besedila, glasba s plošče pa bo prinesla, kot bi temu lahko rekli, atmosfero za branje.« Pesmi so recitirane, glasba pa ločena od besedil. Pobudo za nastanek je dal urednik Rok Zavrtanik iz založbe Sanje, kjer razvijajo zbirko zvočnih knjig.

Prav nenavadno je slišati pesem, kot je Danaja, ki jo Tomaž Pengov le recitira. Pri tej uspešnici s prvenca­ Odpotovanja je glasba postala skorajda neločljiv del besedila, del celote. Pengov razlaga, da se je za to odločil nalašč, saj »če ločiš glasbo in besedilo, to spet postane zanimivo ... 
na zelo poseben način. To je zame nekoliko eksperimentalen projekt. Pogosto se mi dogaja, da mi glasba prikliče besede, in obratno. Sicer pa na novem albumu eno pesem zapojem sam, drugo pa z Bogdano Herman. Ena je Tihe so njive, ki je bila narejena za film Krč Boža Šprajca, druga pa pesem, ki je bila narejena za knjigo Edvarda Goloba.«

Pravi, da se pri njem spontano prepletata glasba in besedilo. Sicer pa je zelo užival, ko je sredi sedemdesetih sodeloval s skupino Salamander. Lado Jakša, Jerko Novak, Milan Dekleva, Bogdana Herman in drugi so si bili zelo blizu. Zaradi Pengovovega odhoda v vojsko je zasedba prenehala delovati. »Salamandri smo veliko vadili po šolskih učilnicah. Na tablo smo si dobesedno risali glasbo. Pogledali smo se in zaigrali. Škoda, da ni kakovostnih posnetkov našega glasbenega delovanja. Smo pa zelo uživali, saj smo dihali in jedli skupaj. Pogosto smo imeli zelo dolge vaje.« Če je na odru sam, pa pravi, da je to predvsem druženje s kitaro kot kosom narave in seveda z občinstvom.

Tomaž Pengov: Danaja