EPK: slikarstvo brez novega legitimiziranja

V Umetnostni galeriji Maribor razstava mlajših francoskih in slovenskih slikarjev.
Objavljeno
09. avgust 2012 17.14
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura
Slikarstvo ne obstaja od nekdaj, lahko določimo čas njegovega nastanka in če je temu tako, nikakor ni nemogoče predvideti tudi njegovega konca, je zapisal Louis Aragon. V takšnem razmišljanju nikakor ni bil osamljen.

Še zlasti v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so se vrstile teorije, da je slikarstvo povsem izčrpalo svoje potenciale in da ga umetno drži pri življenju le še finančna naveza z galeristi. V kritikah, kot jih je ob številnih drugih najbolj ostro formuliral Douglas Crimp, eden od pomembnih teoretikov postmodernizma, je slikarstvo označeno kot kompromitirano in nesposobno vizualizirati aktualne dileme. Crimp je zavrnil tudi slikarstvo Nove podobe in v delu Na ruševinah muzejev slikarje označil kot kaznjence, ki sicer svoje robije ne služijo v kaznilnicah pač pa v muzejih in galerijah. Atmosfera ob koncu preteklega in v začetku tega stoletja se je nekoliko umirila, vendar predvsem zato, ker so številni pričakovali, da bo slikarstvo ob prevladi drugih medijev pač postopoma izumrlo, saj se bo potencial galerijskih inkubatorjev prej ali slej izčrpal, slikarstvo pa se bo po neki notranji logiki samo razkrojilo.

To se ni zgodilo, smrt je – tako kot tudi smrt umetnosti, Boga in zgodovine – očitno bila napovedana nekoliko prezgodaj oziroma povsem neutemeljeno, predvsem pa je medtem to vprašanje postalo nepomembno. Novi mediji so postali stari, vse je fluidno in brez trdne strukture, zato je dandanes izbira tehnike ali tehnologije povsem irelevantna, štafelajna slika ima povsem enake reference kot vse ostale oblike vizualne umetnosti, obenem pa je zadržala njene tradicionalne kvalitete kot so neponovljivost in s tem povezana avra umetniškega dela ter majhen format, ki je sicer res lahko predmet trgovanja in tudi absurdnega kramarstva, vendar obenem omogoča tudi intimistično percepcijo.

Klasična postavitev, formati in ikonografija

Na razstavi Lepo slikarstvo je za nami, ki je nastala v okviru projekta Umetnost zmeraj zmaga/Terminal 12 in s podporo zavoda Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture ter Francoskega inštituta Charles Nodier se v Umetnostni galeriji Maribor te dileme povsem razblinijo. Še zlasti zaradi tega, ker je celoten projekt zastavljen skoraj povsem klasično. Klasični so formati, galerijska postavitev ter predvsem ikonografija, avtorji ne uporabljajo nobenih »inventivnih« sredstev, ki bi poskušala na novo legimitizirati slikarstvo in mu zagotoviti avtoriteto, ki jo je nekoč imelo, Še več, če so sploh potrebne večne klasifikacije in predalčkanje bi se najbolj prilegala predpona neo, torej neorealizem, neonadrealizem, neoekspresionizem, neohiperrealizem, neonovapodoba... Kar se zdi spet povsem odveč, slovenski in francoski slikarji mlade in mlajše generacije pač čutijo potrebo po distanci od preobilja abstrakcije, metafor, prispodob in simbolov ter potrebo po pripovedovanju »zgodbe«, ki je očitno arhetipski model ustvarjalnosti, prav tako jih ne zadovoljuje intaktilnost, neobstojnost in mimobežnost drugih medijev, ki se pravzaprav spuščajo na enako raven hiperprodukcije podob, ki jo sami kritizirajo. Lahko bi seveda napisali, da razstava ne ponuja nič novega, prav tako se zdi odveč trditev, da je dokaz vitalnosti slikarstva (čeprav oboje pravzaprav drži), vendar je predvsem dokaz, da je nuja vizualiziranja relevantnih intimnih in univerzalnih vprašanj, strahov in vizij pač stalnica.

Nori na slikanje

Morda se zdi simptomatična za razstavo slika Nicolasa P. Ledouxa z naslovom Gerard Gasiorowski. Znova začeti slikati. Ponovno začeti slikati. Klasičen portret francoskega umetnika Gasiorowski, ki se je sam označil za »norega na slikanje«, kljub postopni razhierizaciji klasičnih slikarskih tehnik je pri njih vztrajal z zelotsko odločnostjo, zanj so bile značilne hiperrealistične podobe neredko zelo velikih formatov, največja meri kar štirideset metrov. Kljub temu je občasno zapadel v ustvarjalno krizo, še zlasti zaradi svojega kontroverznega značaja, vendar se je iz nje vedno znova izvlekel prav s slikanjem.

Očitno to velja tudi za veliko mlajšega Ledouxa, pa tudi za izbor ostalih slovenskih in francoskih slikarjev. Kosta Kulundzic biblijske teme postavlja v profano, včasih kar groteskno okolje, Damien Deroubaix sestavlja kolažne podobe iz referenc zgodovine umetnosti in popularne kulture, Katia Bourdarel sublimno, pravzaprav kar na meji kiča slika zamrznjene pravljične like žensk, Axel Pahlavi obenem povzdiguje in ironizira slikarski metje, slikarja in model, Ida Tursic in Mill Wilfried ustvarjata svojevrstne hiperrealistične mizanscene, pri čemer se – tako kot še vrsta drugih na razstavi predstavljenih avtorjev – postavljata s tem, da je bila za predlogo uporabljena fotografija.

Edino izjemo na razstavi predstavlja delo Sanje Vatič, saj so avtorji – projekt je nastal na pobudo Jean-Luca Maslina, svetovalca za sodelovanje na področju kulture in direktorja Francoskega inštituta v Turčiji, s pariško galeristko Evo Hober, ki je izbrala francoske umetnike je sodeloval Arne Brejc, vodja galerije Equrna v Ljubljani, ki je napravil slovenski izbor – na ogled postavili njeno instalacijo No-one, vendar ta odlično korespondira z ostalimi eksponati in je pravzaprav dobrodošel dodatek, sicer bi razstava lahko izzvenela preveč slikarsko ekskluzivistično in hermetično.