27. Liffe: Iskanje trenutka, ko je čas za ljubezen

Režiser Gabe Klinger pravi, da film Porto ne govori le o tem, kaj se je zgodilo, ampak tudi, kaj bi se lahko zgodilo.

Objavljeno
18. november 2016 17.24
Gab Klinger, režiser Ljubljana 17.11.2016 [klinger,režiser]
Igor Bratož
Igor Bratož

V Braziliji rojeni ameriški režiser Gabe Klinger, avtor filma Porto, v Ljubljani ni neznanec, pisal je za revijo Ekran, ob retrospektivi Joeja Danteja v Kinoteki je z Nilom Baskarjem podpisal monografijo, enkrat je bil tudi v žiriji Liffa. Tokrat je na Liffu njegov prvenec.

Gospod Klinger, sem prav prebral, da ste za prizorišče filma najprej ciljali na Atene in potem pristali v Portu? BI lahko bilo kateri koli mesto, ki premore ohranjeno staro mestno jedro, in ki žarči romantiko, nostalgijo?

Mislim, da se ne motite. Porto nam je dal še več od Aten, nekaj posebnega je, saj se mi zdi, da je očarljivo obtičal v času. Kar čutiti je, da se je zataknil nekje v petdesetih, šestdesetih, in še danes ponuja spomine na vojaško diktaturo in uničeno gospodarstvo, na poseben način učinkuje tudi arhitektura. Nič boljšega si ne bi mogel želeti za zgodbo o dveh, ki se srečata v usodnem trenutku.

Svoj film vidim kot pripoved o paru, ki se nekajkrat naključno vidi v mestu, na vlaku, v baru, in Porto je pač tako mesto, v katerem je to mogoče. Veliko, a še zmeraj intimno mesto. V Parizu ali Londonu se dva tako nikdar ne bi mogla srečati.

Verjetno ste naveličani odgovarjati na vprašanje 8–16–35 milimetrov?

Ne, ne, nikakor, izvolite.

Od kod ideja za različne formate, za staro tehniko v starem mestu? Mislite, da je gledalcu raba treh različnih kamer takoj razumljiva?

Prepričan sem, da se na različne formate nezavedno odzivamo drugače, drugače dojemamo čas v zgodbi. Najprej ste od zgodbe oddaljeni, potem se ji približate, v tretjem delu filma, ki je posnet na 35 milimetrih, ste v zgodbo skoraj potopljeni. Različne teksture, ki jih priskrbijo različne kamere, so se mi zdele odličen pripomoček pri pripovedovanju zgodbe, pri poudarjanju subjektivnosti spomina in dojemanju zdajšnjosti. S filmskim trakom dobiš povsem drugačen efekt kot pri digitalni tehnologiji, ki te prisili k mukotrpnemu delu v postprodukciji. Pri filmu je vse bolj preprosto, vse je že tam.

Ena od ljubljanskih projekcij Porta je bila zato predvajana na dobrem starem projektorju.

Da, v Kinoteki. Predvajanje filma na tak način je dogodek, prava redkost. Na pravi dan ob pravi uri se moraš odpraviti na ogled, to je nekaj posebnega. Da ne omenjam, da ima vsaka kopija svojo zgodbo, s tem tako rekoč zmeraj znova dopolnjuješ zgodovino predvajanja nekega filma. Odveč je pripominjati tudi to, da bo taka kopija primerna za predvajanje tudi čez sto let. Če bomo le še imeli civilizacijo, ki bo hodila v kino in ne bo Trump prej vsega uničil.

Pred časom ste povedali, da vam privlačnost med dvema ostaja nerazložljiva skrivnost. Sodeč po antologijskem prizoru v baru v Portu ljubezen na prvi pogled jemljete precej resno.

Oh, seveda, vsekakor sproži burno delovanje domišljije. Ne vem zakaj, a nekatere prvinske stvari so zelo vizualne; nekoč sem sedel v baru v Argentini nasproti ženske, ki je bila tam z možem in otroki, a nisem mogel odtrgati pogleda z nje, začel sem si predstavljati, kaj bi lahko bilo, če ... Nek francoski režiser mi je pred leti povedal, da ne mine dan, ko se ne bi noro zaljubil v novo žensko.

No, jaz nisem tako ekstremen, a zdi se mi popolnoma mogoče, da nekoga pogledaš in si začneš zamišljati, kaj bi lahko bilo ... in si zaželiš izživeti zgodbo. Včasih, redko, a vendar, se to potem tudi res zgodi. Do ljubezni bi se morali obnašati kot do redke dragocenosti. Včasih gre le za to, da najdeš pravi trenutek, to je tudi v Portu, gre za iskanje časa, v katerem se je mogoče s kom res povezati, ga razumeti, ljubiti. Moj film ne govori le o tem, kaj se je zgodilo, ampak tudi o tem, kaj bi se lahko zgodilo, pa se ni. Tako spominjanje je dragoceno, pomembno.

Le kako ste odkrili etiopsko pianistko, ki igra jazz? Zvočno podobo filma res naredi elegantno.

Nanjo, na redovnico Emahoy Tsegué–Maryam Guèbrou, me je opozoril glasbeni urednik filma Daniel Vila. Imel sem srečo, da smo si njeno glasbo lahko privoščili, že takoj v studiu pa sem ugotovil, da se filmu prilega kot druga koža. Njena družina vodi sklad, ki pomaga mladim pri glasbenem izobraževanju, zato sem toliko raje izbral njeno glasbo, da sem pomagal skladu. V pripravi je dokumentarni film o njenem življenju, ta hip ne vem, ali bom režiral jaz ali kdo drug, a z veseljem sodelujem.

Kakšna je bila vloga Jima Jarmuscha v Portu?

Podprl me je. Bil je med prvimi, ki je prebral osnutek scenarija, in je bil pripravljen pomagati. S takim imenom si odpreš veliko vrat, on to dobro ve. Res sem bil počaščen.

Vaš naslednji projekt?

Dva scenarija imam roki, premišljam tudi o dokumentarcu. Rad bi delal z igralci, s čim več igralci. Moj zadnji dokumentarec je bil o dveh ljudeh (Double Play: James Benning and Richard Linklater, nagrada za najboljši dokumentarni film na beneškem festivalu), tudi Porto je od dveh ljudeh, dovolj imam filmov o dveh ljudeh, hočem narediti film z veliko igralci.