28. LIFFE: »Ne vem, od kod ti občutki žalosti«

Ni običajno, da je za prvence­ že pred festivalom veliko­ zanimanja.­ A projekcije filma­ Fino se imamo (Quality Time) 38-letnega nizozemskega režiserja Daana Bakkerja,­ uvrščenega v tekmovalne Perspektive, so bile v predprodaji vstopnic za Liffe med najbolj prodajanimi. Na vprašanje, ali so ga o tem obvestili, je pokimal in iskreno priznal, da je bil nad podatkom zelo presenečen.

Presenečenje je bilo toliko večje, saj se zaveda, da je njegovo ime v Sloveniji neznano. Dodal je, da je to morda povezano tudi s predstavitvijo filma v katalogu, v katerem piše, da je prežet z montypythonovskim humorjem – s čimer se sicer ne strinja. No, montypythonovci so v kolektivnem spominu bolj starejših generacij, tako da je gotovo moralo biti še kaj drugega. In drži tudi, da montypythonovski humor morda res ni povsem natančna oznaka humorja v tem filmu, saj je ta veliko bolj trpek, morda celo žalosten.

Vaš film je bil premierno prikazan­ januarja na rotterdamskem festivalu, sledila je pot na številne druge festivale. Kako je z njegovo redno distribucijo?

Festivalska pot je bila doslej kar dolga. Mislim, da sem jih obiskal okoli dvajset, in zelo sem vesel, da imajo festivali moj film iskreno radi. Še zlasti, ker se ga na drugi strani distributerji bojijo. Čuden se jim zdi.

Fino se imamo pač ni običajen film.

Saj, razlog, da imajo festivali moj film radi, je tudi razlog, da se ga ­distributerji bojijo.

Fino se imamo

Nam lahko kaj poveste o sebi oziroma o vplivih na vaše delo? Začeli ste v gledališču.

Že od šestnajstega leta, ko sem videl Tarantinov Šund, sem vedel, da se bom ukvarjal s filmom. Obiskal sem dan odprtih vrat na filmski akademiji, a sem se odločil, da bom šel najprej na univerzo, kjer sem študiral medije in filmske študije, potem pa sem kljub temu hotel početi nekaj kreativnega in se vpisal še v gledališko šolo, da bi postal igralec. To se ni pokazalo za najboljše, in tako sem začel v gledališču režirati, predvsem pa izdelovati maske. Lahko rečem, da se je moj estetski okus najprej izoblikoval v gledališču, velik vpliv name je imel predvsem Samuel Beckett. Pozneje sem posnel svoj prvi kratki film, v katerem sem uporabil številne maske, ki sem jih do takrat naredil, in z njim kandidiral za vstop na filmsko akademijo.

V osrčju vašega filma so relativno mladi moški v osebnih krizah in posebnih situacijah. A ne glede na to, da vpeljete pet moških likov, sem imela občutek, da pravzaprav govorite o enem samem, le da ga osvetljujete z različnih strani.

Imate prav. To je bil tudi moj namen. Začel sem namreč z enim likom, a vsakič, ko sem ga skušal razvijati, sem se zataknil. To je bilo zelo frustrirajoče. Namesto da bi delal naprej, sem začel pisati scene, ki niso imele veliko skupnega z mojo prvotno idejo. V nekem trenutku pa sem ugotovil, da veliko bolj ustrezajo temu, kar si želim, kot pa velika slika, ki sem jo imel pred sabo na začetku. Takrat sem se odločil, da bom razdelil film na pet delov oziroma likov. Zdaj je to film o razvoju, krizi identitete, občutkih tujosti in na neki način tudi o mirnosti.

Koliko je občutje sveta vaših likov obenem občutje sveta, ki ga delite s svojo generacijo?

Pri pisanju scenarija sem izhajal iz lastnih občutkov melanholije, obupa in praznine, ki sem jih že nekaj časa nosil s seboj. Nekega dne sem začutil, da mora to iti iz mene kot film, čeprav še ni imelo otipljive oblike. S prijatelji se velikokrat pogovarjamo, od kod kljub našemu relativno udobnemu življenju ti naši občutki žalosti, na katero ni mogoče pokazati s prstom ali artikulirati njenih vzrokov. Na to nimam odgovora, prav tako se s tem ne ukvarjam v filmu. Ni nujno, da imamo vedno odgovore na vprašanja.

Omenili ste Beckettov vpliv. V vašem filmu bi ga seveda lahko iskali v načinu vpletanja humorja in absurdnih situacijah. Po drugi strani ima humor vedno moč, da zmehča resnost ali težo nekega problema oziroma situacije, v kateri smo se znašli.

Humor gotovo dela stvari manj toksične, jih postavi v drugačno perspektivo. Obenem pomeni tudi distanco, ki omogoča gledalcu več domišljije. Denimo v prvi epizodi, ko gledate samo točke na računalniškem zaslonu in slišite glasove, si morate sami predstavljati like in njihove interakcije. Še bolj morda v drugi, ki je posneta iz zraka, torej od zgoraj navzdol, in tako med dialogi ne vidite obrazov, njihove mimike in ne slišite intonacije povedanega, saj so dialogi napisani.

Zgodbe so si različne v formi, slogu in žanru. Začnete z računalniško animacijo, vmes jemljete iz estetike videoigric, pervertirate žanr klasične pravljice, končate pa s filmskim realizmom. Kako ste izbirali načine upodobitve za posamezne epizode?

Ker film ne temelji na naraciji, sem se lahko posvetil njegovemu ritmu in ravnovesju. Če povem po pravici, se je vse skupaj dogajalo zelo intuitivno. Snemali smo po etapah, tako sem imel vmes vedno čas, da premislim naslednjo zgodbo, in včasih je bila njena končna podoba drugačna od tiste, ki sem jo sprva načrtoval. Različni slogi so na koncu postali slog.

Zanimivo se mi je zdelo, da ste vse protagoniste postavili v neki zaprt svet, svet družine, in se nekako odpovedali širši družbeni sliki.

V filmu se ukvarjam z identiteto. Brez dvoma se ta najprej oblikuje v družini. V vseh petih zgodbah imajo starši pomembno vlogo. Starši nam dajo ime, z ljubeznijo pa tudi brezpogojno pravico do obstoja, da enostavno smo, kar smo. Zunaj tega sveta si moramo identiteto, ki nam bo dala to pravico, šele ustvariti. Tako se moramo iz neke osnovne identitete prestaviti v neko drugo. Odrasti, skratka. Ne vem, ali to res deluje tako, a čutim, da ja.

Gre torej za vprašanje zmožnosti ali nezmožnosti zapustiti gnezdo?

Dejstvo, da so protagonisti filma še doma, je pomembnejše in bolj določujoče od odsotnosti nekega zunanjega sveta. Druga stvar, ki sem jo želel, pa je bila, da jih pokažem ravno s starševske perspektive. Odnos starši-otroci je gotovo lahko tudi zelo tragična vez, saj se bo neizogibno nekega dne pretrgala. In če starši dobijo občutek, da se njihov otrok ne bo znašel v svetu, je to zame trenutek, ki ga doživljam kot zelo ganljivega.

Dejali ste, da se distributerji bojijo vašega filma, ker se jim zdi čuden. Kako pa ste prepričali producente?

Prijavil sem se na program nizozemskega filmskega sklada, namenjen prvencem. Zanimanje za ta program je zelo veliko, vse skupaj spominja na tekmovanje. S projekti se prijavi približno osemdeset posameznikov, od njih je šestim dano, da lahko predstavijo obširnejši sinopsis. Štirje so potem izbrani, da razvijejo scenarij do konca, in na koncu dva dobita podporo za snemanje. Imel sem veliko srečo, da mi je uspelo.