Apolitični film o močni politični temi

Dana Budisavljević, režiserka: Film Dnevnik Diane Budisavljević je eden od najmočnejših na Liffu

Objavljeno
25. november 2019 09.00
Posodobljeno
25. november 2019 09.10
Dana Budisavljević je posnela zelo močen film.
Foto Roman Šipić
Črno-beli film prinaša zgodbo­ o Avstrijki Diani Budisavljević (Alma Prica), ki je poročena s srbskim zdravnikom Julijem Budisavljevićem (Igor Samobor), živi v Zagrebu, med drugo svetovno vojno pa je s sodelavci rešila­ iz ustaških taborišč več kot 12.000 predvsem srbskih otrok. O filmu,­ ki je nastal v slovenski, srbski in hrvaški koprodukciji ter so ga predstavili na Liffu, smo se pogovarjali z režiserko Dano Budisavljević.
 

Na teh naših prostorih imajo­ vse družine izkušnjo, da so njihovi predniki bili v taboriščih, ustaških, fašističnih, nacističnih in kasneje komunističnih ter nacionalističnih. Tudi moji starši so bili v nemškem taborišču, vendar niso nikoli radi razlagali, kako je bilo. Kot da hočejo preživele žrtve to pozabiti?


To je prostor bogate in težke zgodovine in to je ena od takih zgodb. Zanima me, zakaj so bili vaši starši v taborišču, saj je tudi mama našega scenografa Dušana Milavca bila v Auschwitzu. Vse te zgodbe so zelo težke. Žal redko nastanejo filmi o teh temah. O ustaški državi sta bila na Hrvaškem v zadnjih tridesetih letih posneta zgolj dva filma. Eden o holokavstu nad hrvaškimi Židi, moj pa se ukvarja z genocidom Srbov na Hrvaškem.

Res je, da hočejo žrtve na eni strani pozabiti, na drugi pa si, predvsem ko so starejše, želijo, da njihova zgodba ne bi utonila v pozabo. Kot opomin novim generacijam, da se kaj takega ne sme ponoviti.
 

To je pogosta fraza.


Da, to pravijo tudi oni, vendar kaj drugega o tem tako ali tako ne moreš reči. Hkrati gre za upanje, da se bo človeštvo kaj naučilo iz zgodovine, kar je, kot dobro vemo, zelo težko. Vendar brez tega ne gre, sicer bi propadli in zašli v uničenje. Zakaj človeštvo povzroči toliko vojn in fašizem vedno najde privržence, sta veliki civilizacijski vprašanji.

image
­ Film o Avstrijki Diani Budisavljević (Alma Prica), ki je poročena s srbskim zdravnikom Julijem Budisavljevićem (Igor Samobor), in je rešila 12.000 srbskih otrok gotove smrti. Foto Arhiv Studia

 

Vojna je velik posel.


Seveda, s tem so vedno povezane osebne tragedije. Danes se mi zdi, da je veliko bolj prisoten fašizem kapitala, čeprav je več govora o nacionalističnem fašizmu. Vse, kar ustvarja prevelike razlike, teži k vojni, revoluciji …
 

Vaš film Dnevnik Diane Budisavljević je tematsko eden od najmočnejših na območju držav, ki so nastale z razpadom Jugoslavije. Najbrž redke pusti hladne?


Zelo sem vesela, ker film pri občinstvu vzbudi tako močna čustva. Tema filma je velika in pomembna, toda zadnjih nekaj let jo skušajo relativizirati ter zanikati. Na Hrvaškem je močno gibanje za revizijo zgodovine, zanikanje taborišča v Jasenovcu in ustaških zločinov. Zdaj je v Jasenovcu več spominskih slovesnosti, ker se državni vrh ne more dogovoriti z organizacijami, ki zastopajo žrtve, da bi pripravili skupni poklon žrtvam. To je zelo žalostno, saj se je dogajalo pred nekaj več kot sedemdesetimi leti in očitno se še danes me moremo soočiti z resnico.

Zato se mi je ta Dianina zgodba o reševanju otrok zdela zelo pomembna in močna, saj v javnem prostoru spregovori o žrtvah, zločinih in zločincih. Njena zgodba pove tudi, da je bilo v tistih težkih časih veliko ljudi, ki so se na različne načine borili proti fašizmu, da bi se njegovo zlo zmanjšalo. To je večetnična zgodba, saj govori o rojeni Avstrijki, katoličanki, ki se je angažirala za reševanje srbskih pravoslavnih otrok na Hrvaškem.

image
Dana Budisavljević je posnela zelo močen film.
Foto Roman Šipić

 

Po drugi strani je to zanimiva koprodukcija držav s skupno preteklostjo in spominom. Vendar je ta spomin v Sloveniji razdeljen med domobrance in partizane, na ­Hrvaškem med ustaše in partizane,­ v Srbiji pa med četnike in partizane. Druga svetovna vojna še traja in zastruplja mlade?


Zdi se mi neverjetno, da ta vojna še naprej živi, da je to tema med desnico in levico. Vsi se bojimo vzpona desnice po Evropi. Vendar so teme tiste desnice drugačne od tem v našem prostoru, ki se vlečejo iz druge svetovne vojne. To vzpostavlja shizofrene razmere, kot so močne delitve, tudi med družinskimi člani.

Na Hrvaškem so Srbi sicer večni sovražniki …
 

Pa tudi Slovenci smo povsem solidni sovražniki …


Ah, seveda. (Smeh.) Vendar je sedanja delitev Hrvatov na ustaše in partizane res nora, saj nihče od nas ne more več biti ne eno ne drugo. Ljudje so se različnim vojskam pridružili iz drugačnih razlogov in motivov. Včasih je ena družina celo namerno dala enega sina na eno in drugega na drugo stran. Moji dedje so bili na partizanski strani in veliko jih je med drugo svetovno vojno umrlo. Treba je poudariti, da je vendarle večina Hrvatov bila na partizanski strani in ne okupatorski.
 

Ko je njen dnevnik izšel kot knjiga, v hrvaški javnosti skorajda ni bilo odziva. Zakaj?


Dnevnik je izšel kot izdaja Hrvaškega državnega arhiva in Spomeniškega območja Jasenovac leta 2003. Med zgodovinarji je bil cenjen kot močen zgodovinski dokument, vendar ni dosegel širše javnosti. Dnevnik sem prebrala leta 2010, ko sem prvič slišala za Diano Budisavljević in njeno akcijo reševanja otrok iz ustaških ­taborišč. Njena zgodba je bila neznana, morebiti tudi zato, ker sama do konca življenja o tem ni hotela govoriti. Dnevnik je našla njena vnukinja po njeni smrti, vendar so se takrat začele vojne ob razpadu Jugoslavije, tako da je dnevnik izšel s precejšnjim zamikom.

V tretjem tisočletju je nujno priznati značaj državne tvorbe NDH in ustaških taborišč, na drugi strani se tudi komunistične oblasti po drugi vojni niso proslavile zaradi odnosa do Diane, njene akcije ter rešenih otrok. Bila je humanitarka in kot taka ni bila tako slavljena kot veliki vojaški vodje različnih strani.

V zadnjem trenutku sem ujela na film nekatere še žive priče, ki jih je Diana rešila.
 

V filmu je tudi nekaj arhivskih posnetkov z Diano Budisavljević.


Imeli smo veliko srečo, da smo v Jugoslovanski kinoteki v Beogradu, kjer imajo shranjene filmske arhive iz NDH, kar je še eno nerešeno vprašanje med Hrvaško in Srbijo, našli posnetke, ko je bila Diana Budisavljević v taborišču v Gradiški. V dnevniku je namreč zapisala, da je tega dne bila v taborišču filmska ekipa in so poleg sestradanih in umirajočih otrok na filmski trak za dve sekundi ujeli tudi njo. To je bil neizpodbiten dokaz, da je vse, kar je zapisala, resnično.

image
Dana Budisavljević je v zadnjem trenutku ujela na film nekatere še žive priče, ki jih je Diana Budisavljević rešila. Foto Roman Šipić

 

Po projekciji filma na Liffu ste izjavili, da ste ugotovili, da je še upanje za mlade, glede na to, kako je bil film sprejet na Hrvaškem. Koliko je pomembno, da mladi vedo, kaj je bilo ­zgodovinsko zlo?


To je zelo pomembno, saj so mladi na Hrvaškem glede tega zmedeni, ker je medijski diskurz tak, da mogoče celo polovica ne bi znala povedati, kdo je zmagal v drugi svetovni vojni. Vsaka generacija ima pravico do raziskovanja tistih časov in postavljanja vprašanj. Zato pravim, da revizija ni nujno nekaj negativnega, saj je recimo zgodba o Diani relativno nova. Pomembno je, da so te zgodbe prikazane resničnostno. Številni revizionisti veliko lažejo in manipulirajo zgolj z enega stališča, kar me resnično odbija.
Zato tudi številne žrtve nočejo govoriti o tem, ker njihove zgodbe, njihove tegobe vedno znova podoživljajo in zlahka zlorabijo.
Dodati moram, da je bila v puljski areni na filmskem festivalu ob gledanju filma posebna tišina. V amfiteatru je bilo pet tisoč ljudi. Po koncu projekcije so prišle na oder priče iz filma in sledilo je zdaj že kultno osemminutno ploskanje. Izjemna reakcija občinstva, nekakšna skupinska katarza, bolečina ob hkratnem olajšanju. Tako je občinstvo spontano priznalo, da je tudi ta zgodba del naše zgodovine.

To je film, ki ne obsoja, temveč priča.
 

V filmu si prefinjeno sledijo stari arhivski posnetki, igrani deli ter izjave prič. Montaža gotovo ni bila preprosta?


Res je bil dolgotrajen proces, kako skupaj zložiti tak film. Hitro smo ugotovili, da ne bo zgolj dokumentarni film, zato smo vnašali vse več igranih elementov. Dnevnik smo poskušali rekonstruirati z igranimi deli, z arhivskimi posnetki ter izjavami prič pa dodatno pojasniti dogodke. Ker sem po izobrazbi montažerka, se mi zdi, da nam je to kar dobro uspelo. Nujno je bilo, da je to črno-beli film, saj tako deluje celovito, ker poveže vse osnovne sestavine v močno celoto.

Diana Budisavljević je rešila več kot 12.000 otrok.
Film je prejel vse ­pomembne nagrade na puljskem filmskem festivalu.
Izredno čustven film.