Badjurova nagrada producentu Franciju Zajcu

Badjurova nagrada za življenjsko delo je najvišje strokovno priznanje na področju filmskega ustvarjanja in filmske kulture pri nas. Prvič je bila podeljena leta 1995, ko sta jo prejela filmski snemalec Ivan Marinček in režiser Dušan Povh.

Letos so sestavljali komisijo scenarist in režiser, prav tako dobitnik Bajdurove nagrade Mako Sajko, režiserka in producentka Petra Seliškar, scenarist, režiser in producent Miha Knific, direktor fotografije Simon Tanšek in novinarka ter publicistka Ženja Leiler.

Producentski opus Francija Zajca je, kot je v obrazložitvi zapisala komisija, fascinanten. Naj je to njegov obseg, ki samo v izboru šteje več kot sto televizijskih in kinematografskih del, ali pa dela sama – številna so namreč oblikovala in zaznamovala ne le slovensko kinematografijo, temveč slovensko kulturo sploh. Že na začetku Zajčeve producentske poti, ko mu je bilo komaj petindvajset let, je projekt, ki še danes velja za enega najodličnejših in najrazkošnejših televizijskih filmskih dosežkov pri nas – mednarodna koprodukcijska nadaljevanka Dekameron (1970–1971). Na drugem koncu te poti je filmska upodobitev enega najuspešnejših poosamosvojitvenih slovenskih romanov Čefurji, raus! pisatelja in režiserja Gorana Vojnovića (2013).

Zajc se je leta 1967 zaposlil na takratni Radioteleviziji Ljubljana. Kot direktor projektov ali njihov producent je najprej nabiral izkušnje pri ustvarjanju kulturnih reportaž, oddaj o kulturi in dokumentarcev, vse do Dekamerona, ki ga je tako zaznamoval, da je svojo nadaljnjo­ poklicno pot posvetil filmski produkciji.

Že leto dni po Dekameronu se je začelo Zajčevo sodelovanje z režiserjem Matjažem Klopčičem. Produciral je tako nadaljevanko kot celovečerni igrani film Cvetje v jeseni (1972–1973). To je bilo Zajčevo prvo srečanje s filmsko produkcijo za veliko platno. Leto pozneje sta skupaj posnela še igrani celovečerec Strah. Njuno naslednje sodelovanje se je po spletu naključij in razmer v slovenski kinematografiji zgodilo šele čez dvaindvajset let, leta 1996, ko je Zajc, takrat že kot prvi mož neodvisne produkcijske hiše Arsmedia, produciral Klopčičev film Triptih Agate Schwarzkobler, posnet po kratkem romanu Rudija Šeliga. Slabo desetletje pozneje sta pri filmu Ljubljana je ljubljena (2005) še zadnjič združila moči.

Do začetka osemdesetih let preteklega stoletja je Zajc soustvaril vrsto televizijskih oddaj, zlasti dram, denimo Gorjupo bajto (1975) režiserja Antona Tomašiča in Krizo (1980) Jožeta Babiča, ter nanizank ali nadaljevank za otroke in odrasle, kot so bile Vest in pločevina (1973) režiserja Antona Tomašiča, Erazem in potepuh v režiji Staša Potočnika (1971), Naočnik in očalnik (1971) režiserja Franca Uršiča, Poti in stran poti v režiji Mirča Kraglja (1976–1978) in Konec tedna režiserja Dušana Mlakarja (1977).

Na pragu osemdesetih let je prevzel mesto glavnega producenta Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija. Tako je soustvarjal različne zvrsti v igranem in dokumentarnem programu, TV Slovenija pa je prav v njegovem obdobju dosegla vrhunske standarde televizijske produkcije s področja televizijskih dram, nanizank, nadaljevank in celovečernih igranih filmov. Omenimo naj le nadaljevanke Ščuke pa ni, ščuke pa ne (1980) v režiji Jožeta Babiča, Ante (1982) režiserja Boža Šprajca, Kugy (1984) Marjana Cigliča in Trubar (1986) Andreja Stojana ali pa celovečerna filma Heretik (1986) Andreja Stojana in Krizno obdobje (1981) Francija Slaka.

Že v tem obdobju je dal Zajc priložnost mladim režiserjem. Poleg Slaka je bil to med drugimi Filip Robar Dorin s televizijsko dramo Jonov let (1981). Ko je leta 1987 odšel s televizije ter najprej soustanovil – kot se je takrat temu reklo – Trajno delovno skupnost Sfinga, leta 1990 pa Arsmedio, eno prvih neodvisnih produkcijskih hiš na Slovenskem, se je njegova naklonjenost do mlajših režiserjev samo potrdila. Bil je producent igranih celovečernih prvencev Mirana Zupaniča (Radio.doc, 1995), Saša Podgorška (Temni angeli usode, 1999), Marka Naberšnika (Petelinji zajtrk, 2007) in Gorana Vojnovića (Piran - Pirano, 2010) ter celovečernega dokumentarnega prvenca v treh delih Stanka Kostanjevca (Slovenija v cameri obscuri, 2006).

V petindvajsetih letih samostojne­ slovenske kinematografije je Zajc produciral več kot petdeset filmskih projektov. Nagrade je prejemal tako doma kot v tujini. Med Zajčeve najdrznejše igrane celovečerne filme po letu 2000 gotovo sodi Anžlovarjev Poker (2001), kar zadeva gledanost, nagrade in kritiško odzivnost, pa so bili najodmevnejši filmi Sladke sanje Saša Podgorška (2001), Petelinji zajtrk Marka Naberšnika (2007), ki je postal ena največjih slovenskih kino uspešnic vseh časov, prav tako Naberšnikov Šanghaj (2012), Zupaničev dokumentarec Otroci s Petrička (2007), ki je režiserju poleg drugih nagrad prinesel nagrado Prešernovega sklada, in Zajčev zadnji večji projekt, Vojnovićev film Čefurji, raus!

Pol stoletja uspešnega producentskega dela, ki je nastajalo v različnih produkcijskih pa tudi političnosistemskih okvirih in v katerem je znal Zajc številnim slovenskim filmskim ustvarjalcem omogočiti, da so lahko kljub zapletenim labirintom slovenske filmske realnosti in nenaklonjenim finančnim okvirom izsanjali svoje filmske sanje, govori samo zase. Zajc je, ugotavlja komisija, tako prepoznavno zaznamoval velik del dosedanjega razvoja profesionalne slovenske televizijske in filmske produkcije, da bi Badjurova nagrada za življenjsko delo na področju filma ob dvajsetletnici nacionalnega filmskega festivala težko našla primernejšega dobitnika.

Nagrado bodo podelili na otvoritveni svečanosti letošnjega Festivala slovenskega filma prihodnji torek v portoroškem Avditoriju.