Tiskane izdaje
Superjunaki so v zadnjem desetletju postali pravi hollywoodski ljubljenčki. Po novem studiem očitno ne zadošča več produciranje franšiz pod znamko enega samega superjunaka, ampak poskušajo še bolje zaslužiti z združevanjem dveh, treh ali še več herojev. Zadnji rezultat takšne produkcijske politike je spektakel Batman proti Supermanu.
Žanr superherojev, ki se je rodil v tridesetih letih prejšnjega stoletja v stripu izdajateljev DC Comics, je zanimiv segment sodobne popularne kulture. Nekateri teoretiki so v junakih, obdarjenih s posebnimi močmi, moralno neoporečnostjo in vselej pripravljenimi bojevati bitko proti silam zla, prepoznali sodobno popularno različico božanstva, ki naj bi modernemu človeku lajšal občutek nesmisla in kaotičnosti.
Čudna zmes
Na formalni ravni je žanr superjunakov zmes antičnih mitov in tradicije evropskega romanopisja, kjer mora glavni junak pretrpeti vrsto preizkusov. Problem žanra superherojev je, da junak ostane neuničljiv in iztrgan iz reda minljivosti ter smrti tudi po tem, ko razreši izzivalne in smrtonosne zaplete, ki bi ga morali po logiki sodobne naracije vsaj na nek način zaznamovati. Tako pa v tem žanru superjunak ob novi dogodivščini vselej znova začne iz imaginarnega neomadeževanega začetka. Nekoliko natančnejši pogled v stripovsko in predvsem filmsko produkcijo žanra superjunakov kaže, da njegovi ustvarjalci že od samega začetka poskušajo najti način, kako zaobiti zagate, ki so notranje samemu žanru in njegovemu junaku.
Stripi, TV serija iz petdesetih let in prvi filmski Superman iz leta 1978 na te probleme odgovarjajo s šaljivim pristopom, ki bralcu ali gledalcu daje vedeti, da videnega ne gre jemati preveč zares, ampak prav kot žanr, ki se zaveda lastnih neprepričljivih elementov. To je še bolj očitno v Batmanu Tima Burtona iz leta 1989, kjer je humor junakov izrazito v funkciji samorefleksije ustvarjalcev filma. Joker (Jack Nicholson) na neki točki pojamra: »Batman, Batman, kam je šel svet, da človek, oblečen v netopirja, dobi vso pozornost tiska...« kot bi želel izraziti dvom v sam film: »Kam je prišel svet, da človek, oblečen v netopirja, dobi svoj film.«
A ta samoironija, desetletja značilna za žanr superjunakov, se je v začetku 21. stoletja skoraj povsem izgubila. Christopher Nolan je s svojo na novo oživljeno franšizo o Batmanu v ta žanr vpeljal mračnejše tone, bolj pretanjeno psihologizacijo in tudi vsaj na videz bolj progresivno politično držo. A kaj tiči za takšno temeljno spremembo žanra superjunakov, ko se v njem znajde junak, ki je naenkrat poln travm, dvomov, krivde, takorekoč superjunak pred hamletovsko veliko dilemo. Dozdevni filmski realizem ali celo drama naj bi tu jamčila za bolj avtentično pripoved, bolj pronicljivo psihologijo, za vez z resničnostjo, a obenem je ravno v tem tudi manipulatorska gesta ustvarjalcev, saj iz žanra vzamejo še tisto minimalno samorefleksijo, ki nas je opozarjala na njegove nekonsistentnosti, in nam ta žanr predstavljajo kot avtentičen in relevanten umetniški izdelek.
Ob tem ni nepomenljivo, da je žanr superherojev od samega začetka v političnem pogledu precej konservativen: superjunaki, naj imajo še takšne moči in sposobnosti ter ljubezen do človeštva, so sposobni reševati le dovolj površinske zemeljske probleme, navadno materializirane v neki zunanji instanci zla. Zlo je ponavadi skoncentrirano v eni sami ničvredni osebi, kot je, denimo, Lex Luthor v Supermanu, ki s svojo oblastiželjnostjo grozi dozdevno idealnemu družbenemu redu. Nolanov Batman v tem pogledu ne odstopa preveč, čeprav se ponaša z bolj dvoumnimi negativci in bolj kompleksnimi političnimi problemi, a kot je pripomnil filmski teoretik in kritik David Bordwell, film pušča politične nastavke tako odprte, da omogočajo tudi povsem konservativno interpretacijo.
Drug proti drugemu
Nov veliki spektakel superherojev Batman proti Supermanu: Zora pravice režiserja Zacka Snyderja lahko vidimo kot korak dlje od Nolanovega resnobnega in eksistencialističnega pristopa k superjunakom. V novem filmu je mrakobnost, tragiškost, usodnost junakov pripeljana do absurda. Osnovni zaplet je namreč v tem, da uspe glavni negativec Lex Luthor (Jesse Eisenberg) naščuvati superjunaka drugega proti drugemu in tako med njima vzplamti sovraštvo, medtem pa Luthor snuje svoj načrt, kako bo zavladal svetu. V filmu mrgoli modrovanj na temo Boga, moči, oblasti, dobrega in zlega, zakona in svobode. Ko, denimo, Batman (Ben Affleck) v sklepnem spopadu s Supermanom (Henry Cavill) temu zabrusi: »Ne le da nisi Bog, ti nisi niti človek!« je v tem patosu hkrati nekaj obupno pretencioznega in praznega. Seveda bosta oba junaka – ko bo že skoraj prepozno – spoznala, da morata združiti sile proti svetovnemu zlu, ki ga pooseblja Luthor. V borbi proti njegovem uničevalskem gonu se jima bo pridružila še Wonder Woman, a le zato, da bo na koncu jasno, da niti trije superjunaki ne morejo premagati zla, ki preti človeštvu in bo tako za dokončno osvoboditev potrebna še vrsta filmskih nadaljevanj in verjetno nadaljnja množitev vsemogočnih herojskih sil.
Kritičarka New York Timesa tako film upravičeno razume kot metaforo njegovih lastnih produkcijskih pogojev: velike korporacije, ki so vanj vložile veliko denarja (četrt milijarde dolarjev), in tudi njegovi ustvarjalci so ga sproducirali za večanje lastne finančne moči (s predvidenimi dobički), ne pa na primer za gledalčev užitek.
Film, ki kar poka po šivih od superherojske ikonografije (predizajnirani kostumi in rekviziti) prvokategornih igralcev tudi v stranskih vlogah (Amy Adams, Holly Hunter, Lawrence Fishburne, Jeremy Irons itd.), specialnih efektov, monumentalnih stavkov, tako izpričuje predvsem, da je žanr superherojev z dozdevno globino in pretanjenostjo postal še bolj površinski in nesmiseln, kot je bil.
Učinkovita parodija
Ob tem pa velja opozoriti na zanimivo filmsko izjemo, ki še vedno igra v naših kinematografih. Deadpool si namreč od superjunakov brezsramno sposodi vse njegove prepoznavne karakterstike – z namenom seveda, da bi iztržil na račun popularnosti žanra – in jih dovolj duhovito strne v zgodbo o zabavnem antijunaku. Wade Wilson (Ryan Reynolds) je, natančneje, nekdanji operativec posebnih sil in plačanec, ki najlepše trenutke preživlja s svojo zaročenko Vanesso. Ko mu diagnosticirajo raka, ga sumljivi poslovnež povabi na eksperimentalno zdravljenje. Izkaže se, da pod to pretvezo nori znanstvenik Ajax pri neozdravljivo bolnih spodbuja mutantske gene, da bi jih nato kot nadvse odporne sužnje prodajal naprej. Eden od stranskih učinkov mučilnih metod je torej ta, da Wade postane fizično neuničljiv, a hkrati povsem iznakažen (tako neprivlačen glavni junak je v hollywoodski produkciji nasploh velika redkost).
Wade se nekako osvobodi Ajaxove kletke, a se noče vrniti k Vanessi, dokler mu zlobni zdravnik ne povrne nekdanje lepote. Po svetu hodi oblečen v zelo nefunkcionalen kostum superjunaka Deadpoola, s katerim do nadaljnjega prikriva svoj grozljivi videz. Tu torej ni nobene sledi o kakšnem mesijanstvu, humanizmu ali reševanju sveta. Deadpoolu nazadnje tudi čisto sebični plan polepšanja spodleti, še več, na koncu komajda reši Vanesso iz Ajaxovega primeža. Užitek, ki ga ponuja ta film, je v že večkrat videnih samonanaševalnih postopkih. Že v špici se namesto imen sodelujočih pojavijo napisi, ki povzemajo prevladujoče klišeje filmov o superjunakih: »huda bejba«, »komično olajšanje, »nejevoljna najstnica« itd. Glavni junak nato vseskozi komentira svoje poteze in se pri tem obrača v kamero. Gledalcem pojasnjuje lastnosti samega žanra in se norčuje iz njih. Pošali se tudi na račun tega, da se nahajamo v filmu s potencialom nove franšize.
Od realističnih tendenc filmov o superjunakih ga ločuje očitna naklonjenost ironiji in komediji. Wade se do svoje sostanovalke, ki je slepa starejša črnska gospa, obnaša skrajno politično nekorektno. Najboljši prijatelj glavnega junaka pa se proslavi s stavki, kot je: »Saj bi šel s tabo, a nočem.« Duhovite so tudi nekatere izpeljave akcijskih prizorov in pretepov, ko, denimo, Deadpool odtisne poljub na lice nasprotnika, ki ga je ravnokar poraziral. Če strnemo, takšna uporaba in zloraba superherojskega materiala, ki je od štiridesetih let zaznamoval velik del popularne kulture, obeta veliko več kot pa poskusi počlovečenja in psihološkega niansiranja vsemogočnih herojev.
