Bi se Lawrence Arabski hotel kazati na pametnem telefonu?

Retrospektiva je ime ene od stalnih sekcij ljubljanskega Liffa. Letos ima dodatno ime: Veliko platno. In še dopolnilo: Filmi, ki jih nočete videti nikjer drugje kot v kinodvorani.­ Filmi torej, ki spadajo zgolj in samo v kino. A kdo to pravi? In zakaj?

Vprašanje, ki ga letos odpira Liffe, je že dolgo v zraku. Kajti kaj pomeni danes, ob vsej novi prikazovalni tehnologiji in tolikerih nosilcih slike, gledati filme? Zagotovo si je marsikdo, ki si je to vprašanje zastavil, nanj tudi odgovoril in se odgovora drži tako, da ne hodi več v kino.

Vprašanje je povezano z dejstvom, da število gledalcev v kinematografih upada, ne glede na to, kako se sodobni multipleksi trudijo s promocijo in kakšne dodatne limanice si izmišljajo, da bi jih privabili.

Na drugi strani pa si aktualni in potencialni gledalci filmov svoja stanovanja vedno bolje opremljajo z avdiovizualno tehnologijo, ki filme pripelje na dom. V vedno večjih formatih in vedno boljši ločljivosti slike. To je proces, ki se je začel pred petnajstimi leti z digitalizacijo filmske proizvodnje in nosilcev njenih produktov.

Niso redki ljubitelji filma, da o profesionalcih ne govorimo, ki imajo doma miniaturno filmsko dvorano. Od velike dvorane z velikim platnom se med drugim bistveno razlikuje v tem, da so v njej lahko sami, čisto sami.

Tema, tišina, zbranost, skupnost

To je socialni vidik vprašanja o novem razmerju med filmom in kinom, ki v sedanje in zlasti prihodnje konzumiranje filmov vnaša dodatno razsežnost. Ali ni film nekaj, kar je ustvarjeno za skupinski dogodek, takšen je bil njegov historični začetek in takšnih je bilo njegovih prvih sto let?

Ali ni tako, da informacije, zlasti tiste emocionalnega značaja, ki jih oddaja dogajanje na filmskem platnu, doživijo ustrezno, polnopomensko recepcijsko reakcijo šele takrat, ko krožijo ali lebdijo med množico na isto frekvenco uglašenih gledalcev? V temi, tišini in zbranosti, pod snopom svetlobe, ki (je) prihaja(l) iz projektorja zadaj in nekje zgoraj?

To je tisti čar v skupni doživljajski dogodek potopljene kinodvorane, v kateri dihajo vsi kot eden, čar, ki je le za silo primerljiv z onim v gledališki ali operni dvorani, čar, o katerem obstaja nešteto pričevanj – v literaturi, esejistiki, v neposredni izkušnji starejših gledalcev.

Da, predvsem starejših gledalcev, kajti vprašanje, ki ga odpira letošnji Liffe, za današnjo mlado generacijo, in zlasti tiste, ki prihajajo za njo, nemara sploh ni več vprašanje. Mnogi filme že danes gledajo na miniaturnih prizoriščih domačih televizorjev in računalnikov in na še manjših ekranih številnih elektronskih naprav, ki jih je vedno več in so vedno manjši. Za to generacijo je vprašanje, ali filmi še potrebujejo kinodvorane, precej irelevantno in najbrž tudi vedno bolj smešno.

Poroka med filmom in dvorano

A socialni, družabno-recepcijski vidik je le eden od dveh bistvenih, ki sestavljata vprašanje o usodi filma – v kinu ali zunaj njega. Drugi je pravzaprav primaren, saj zadeva elementarni vidik filmske recepcije. Namreč, ali je film, ki prezentira epsko, spektakelsko ali drugače poudarjeno vizualno dimenzijo, sploh mogoče pomanjšati, površinsko skrčiti brez škode za njegovo sporočilo, če pa je ravno njegova vizualna razsežnost bistveni element sporočila?

Je klasika V vrtincu ali, recimo, modernistična duhovna poema Andrej Rubljov zvedljiva na pomanjšani format televizijskega ali računalniškega ekrana, ne da bi filma izgubila estetsko prezenco? To je približno tako, kot če bi tehnično dodelane tridimenzionalne filme (3D) predvajali dvodimenzionalno.

Vsak povprečno razgledan filmski gledalec si lahko brez težav predstavlja pet filmov, ki jih nikakor ne bi hotel gledati pomanjšane (in s tem ponižane) na manjši format, kot ga ponuja klasično filmsko platno – in to ne glede na to, kako polna ali prazna je filmska dvorana.

Sto let stara zaveza med filmom in kinodvorano, ki sta bila do digitalne ere absolutno nerazdružljiva, je torej na usodni preizkušnji. Kakor se po eni strani zdi, da so dvorane in skupinski ogledi filma na poti v izginotje, tako je po drugi strani očitno, da večina starih cineastov – ne samo po letih, bolj gre za privrženost filmski zgodovini – trdno stoji na okopih tistega dostojanstva, ki ga lahko filmu zagotovi samo projekcijska dvorana.

Jasno je, da ti okopi ne veljajo za vse produkte, ki jih je nakopičila in jih vsak dan dodaja avdiovizualna industrija. Obseg teh izdelkov je nepregleden, v bistvu je odstotek takšnih, ki so neločljivo povezani s kinodvorano, glede na celoto zanemarljiv, kar verjetno pomeni, da se konec bliža predvsem multipleksom, ne pa tudi art kinematografom in še manj kinotekam.

Kateri so tisti filmi, ki naj ostanejo zavezani kinematografom, je načeloma seveda jasno, čeprav odgovor na to vprašanje ne more biti en sam. Toda pomembno je, da obstaja trdna zavest o nezvedljivosti pomembnega korpusa filmov na format, manjši od filmskega platna, katerega dimenzije je narekoval 35 in celo 70 centimetrov širok celuloidni filmski trak. Čeprav se ta trak zdaj intenzivno seli na digitalni format.

Dve vrsti filmov

Takšna zavest je vodila tudi kreatorje Liffovega programa. V tem primeru gre tudi za širši projekt, ki ga je ob svoji 90-letnici (kinematografa na tej mestni lokaciji) zastavil Kinodvor v sodelovanju s Slovensko kinoteko. Liffova adaptacija programa Perspektiva na letošnje Veliko platno je torej samo pika na i ali sladkarija, s katero se bodo lahko sladkali festivalski gledalci.

Kinodvor je ob svojem letu kina tako pripravil zbornik z omenjenim intrigantskim naslovom: Filmi, ki jih nočete videti nikjer drugje kot v kinodvorani. Izšel bo na prvi festivalski dan (12. novembra), v njem pa je osemnajst prispevkov različnih strokovnjakov s področja filma (kritikov, selektorjev, teoretikov), med njimi treh slovenskih: Simona Popka, Andreja Špraha in Koena Van Daela.

Urednica je Maša Peče. »Nostalgiji spričo izginjajočega filmskega traku se ni dalo izogniti. Toda tu imamo opraviti s trezno nostalgičnostjo, ki jo hkrati preveva krepak optimizem, da zgodbe o kinu še zdaleč ni konec,« poroča urednica v uvodnem zapisu.

Takšen optimizem najbrž podpirajo izjave naslednjega tipa (prepisujemo iz festivalskega kataloga): »Edini avtentični prostor filma je Kino! Vse druge prikazovalne oblike so zgolj približki, nadomestila, zamenjave, informacije, ilustracije.« (Andrej Šprah)

Pa tudi bolj ultimativne: »Če resnično ljubite filmsko umetnost, potem filma, ki bi ga raje videli drugje kot v kinu, še niso posneli.« (Kenneth Turan) In celo nežno spravljive: »Ni pomembno, kako se zaljubiš v film. Pomembno je, da je ta ljubezen iskrena.« (Paolo Cherchi Usai)

V sklepnem tekstu (Post Scriptum) Koen Van Daele, programski direktor Kinodvora, iz svoje neposredne izkušnje potegne naslednjo distinkcijo in z njo pokaže na mejo, ki loči »stare« in »nove« filme: »Kar zadeva tehnologijo, je med profesionalno in amatersko ('potrošniško') opremo poprej zevala globoka vrzel.

Ta se je danes že tako skrčila, da je tisto, kar lahko kot kinematografi ponudimo gledalcem, pogosto primerljivo z opremo, s katero razpolagajo v lastnem domu. Prepričati nekoga, naj si film ogleda v kinodvorani prav zavoljo boljše tehnične kakovosti, je tako postalo precej težko.

Četudi se trdno oklepam svoje /.../ programske politike, da moramo kot kinematografi nagovarjati in spodbujati gledalce, naj si vse filme, ki so bili nekoč narejeni za veliko platno, ogledajo v kinu /.../, gre za nekaj povsem drugega, ko imamo opraviti s sodobnimi filmi, ki so v celoti posneti, dokončani in namenjeni za digitalno predvajanje.«

Prihodnje filmsko stoletje bo drugačno

Reproduktivna kinematografija gre torej na dvoje, na kinematografsko prikazovanje filmov, ki so bili posneti na trak, in na nove, »udomačene« oblike prikazovanja, vezane na digitalno ero. Filmi, ki jih nočete videti nikjer drugje kot v kinodvorani – dokler ste to »vi« in dokler res »hočete« – bodo torej vsaj še nekaj časa na voljo, prihodnje filmsko stoletje pa bo videti precej drugače.

Liffe je v omenjeni sekciji ponudil majhen vzorec dvanajstih filmov, ki jih je treba videti v kinodvorani. Med njimi so Italijanski slamnik Renéja Claira (1928), Čarovnik iz Oza Victorja Fleminga (1939), Lawrence Arabski Davida Leana (1962), Playtime Jacquesa Tatija (1967) in Francoska zveza Williama Friedkina (1971). Oni bodo tam, torej v kinu, pridite še vi. Ali pa bi raje velikega, očarljivega in nepozabnega Petra O'Toola kot Lawrencea Arabskega gledali na pametnem telefonu?