Brutalna dinamika nemoči v totalni ustanovi

Režiser, nagrajen za režijo, o posledicah, ki so jih sprožile Posledice, po mnenju občinstva in žirije filmskih kritikov najboljši film festivala.

Objavljeno
17. september 2018 09.00
Posodobljeno
19. september 2018 00.00
Darko Štante, režiser in scenarist: »Hotel sem, da bi profesionalni igralci igrali like kot naturščiki.« Foto Katja Goljat
Tina Lešničar
Tina Lešničar
V soboto se je končal 21. Festival slovenskega filma. Prvič se je zgodilo, da je nagrado za najboljši film dobila režiserka. Pogovor z Uršo Menart smo včeraj objavili v Nedelu. O drugem filmu, ki je poleg Ne bom več luzerka v Portorožu pretekli teden vzbudil največ pozornosti in pobral pet nagrad, smo se pogovarjali z reži­serjem Darkom Štantetom.

Posledice nas na svež in doživet način potegnejo v svet (med)vrstniškega nasilja, težav pri iskanju lastne identitete in prostora v družbi, ki nima nadzora nad ­posameznikom. Dvainštirideset­letni režiser Darko Štante je na pravkar končanem Festivalu slovenskega filma prejel vesno za režijo, igralca Matej Zemljič in Timon Šturbej pa za glavno in stransko moško vlogo.


 

Po izobrazbi ste socialni delavec. Kako vas je potegnilo v film?


Film me je zanimal že od začetka, res pa me je najprej bolj privlačila igra. Na nekem seminarju JSKD sem se navdušil nad režijo. Prvič sem se kot režiser preizkusil pri omnibusu Tošl, potem sem posnel več kratkih in dokumentarnih filmov. Pred štirimi leti sem se vpisal na podiplomski študij režije na AGRFT in približno takrat se je začela zgodba s Posledicami. Prve osnutke scenarija sem napisal poleti 2015, na dopustu v Albaniji.
 

Motiv ste našli kar v vaši prvi službi v Zavodu za vzgojo in izobraževanje Logatec, kjer kot nočni vzgojitelj delate s težavnimi mladostniki.


Tako je. Na začetku sem razmišljal, da bi posnel dokumentarec. Potem se je pokazalo, da zgodbe, tako kot sem jo hotel prikazati, ne bi mogel posneti. Preveč ovir bi bilo na poti, direktor mi najbrž ne bi dovolil kar snemati po zavodu, dobiti bi moral soglasje z ministrstva, dovoljenje staršev in otrok ... Pa tudi sam sem imel moralno-etične zadržke, da bi fante tako na neki način izkoriščal, hkrati nisem hotel sprejeti omejitev in sklepati kompromisov. Zato sem se odločil, da bom posnel igrani film.
 

Vzgojni zavodi so bolj ali manj zaprte, totalne ustanove, v katerih ste kot vzgojitelj priča različnim dinamikam odnosov. Kaj je bila osnovna premisa za vaš film in kateri vidiki ter pozicije zgodbe so se vam odkrili naknadno?


Najprej so me zanimala razmerja moči in obvladovanje populacije v zavodu. Torej dinamika odnosov med zaposlenimi in mladostniki. Opazil sem, da stvari ne delujejo tako, kot so v teoriji zastavljene. Zaposleni večinoma ne morejo spreminjati stvari. Mladostniki pa izkoriščajo te luknje v sistemu. V filmu vidimo tudi nemoč nočnega vzgojitelja – torej se nisem izvzel iz tega procesa. Nadalje sem se poglobil v vedenje in določena nenapisana pravila igre, ki veljajo v zaprtih institucijah, kjer se znajdejo neprilagodljivi in z vidika družbe težavni mladoletni fantje. Razmišljal sem, kaj bi se zgodilo, če bi bil eden izmed njih ­homoseksualec.
 

Film se dobro poigrava z idejo, kaj je posledica česa. Prikazali ste tudi odnos staršev, ki otroka, ko ga ne morejo več obvladovati, prepustijo instituciji, sistemu ...


V zgodbi me je zanimal tudi koncept izdaje. Andreja v filmu na neki točki vsi izdajo. Od staršev, družbe, prijateljev do 'partnerja'. Vsebino filma sem postopoma širil. Iz osnovne premise – posledica neumnosti, ki jih počneš v mladosti, je, da končaš v vzgojnem zavodu, kjer zabredeš v še večje težave. A beseda posledice v filmu hitro zvodeni, ker jih, čeprav vsi nenehno grozijo z njimi, na koncu ni oziroma so drugačne od tistih, ki jih liki in gledalci pričakujejo. Izhajal sem iz tega, da posledice vedno so, če kaj storimo ali ne. Akcija ali pasivnost, oboje prinaša posledice. Tudi če kot družba gledamo stran, prelagamo odgovornost na druge ali gledamo na stvari enoznačno, to nosi posledice. Za vse nas.

image
Matej Zemljič je na 21. FSF za vlogo Andreja v Posledicah prejel vesno za najboljšo moško vlogo. Foto Arhiv FSF

 

Pri režiji, predvsem delu z igralci, vam gotovo pride prav vaš ­socialni čut ...


Izkušnje z delom z ljudmi so mi prišle prav v vseh segmentih filmskega poklica. Če poznaš psihološki ustroj človeka, lažje sestaviš lik in preneseš svoje védenje na igralce, da tudi oni bolje razumejo lik. Ker pri svojem poklicu opazujem vedenje ljudi, znam dokaj dobro oceniti, kdaj je človek pristen in kdaj 'igra'. Zato sem bil še posebej pozoren na to, da so se igralci verodostojno vživeli v like. Jasno sem vedel, česa nočem. Takoj, ko sem videl, da kaj ne funkcionira, sem jih ustavil.
 

V filmu mladi profesionalni igralci osupnejo z doživeto brutalnostjo, ki se zdi popolnoma naravna. Žirija je ob podelitvi vesne za najboljšo moško (Matej Zemljič v vlogi Andreja) in stransko moško vlogo (Timon Šturbej v vlogi Željka) pohvalila njuno 'brezhibno transformacijo in učinkovito doziranje objestnosti mladega prestopnika v gesti telesa in duha'. Kako ste jih izbrali in pripravili na tako metamorfozo?


Z dolgim in poglobljenim procesom. Najprej sem z vrsto avdicij izbral širši krog igralske zasedbe. Potem sem pregledal bogato produkcijo študijskih filmov in zožil krog na deset igralcev. Z njimi smo nato preigravali vse vloge v filmu. Sčasoma je bilo vse bolj jasno, komu določena vloga najbolj leži. Na vloge smo se pripravljali zelo intenzivno z različnimi pristopi. Veliko časa smo preživeli skupaj, delali sprostitvene vaje, improvizirali. Agresivnost in primitivizem sta povzročala največ težav igralcem. Vsi so namreč izredno kultivirani mladi ljudje in že osnovnih kletvic niso bili sposobni prepričljivo izgovoriti. Skozi improvizacijo smo skupaj raziskovali njihovo agresivno plat in se dokopali do določenih občutkov. Pogovarjali smo se o resničnih situacijah iz njihovega življenja, ki so se mi zdele potencialno zanimive, da bi na njih lahko zgradili lik. Manjša skupina je nato obiskala enega izmed prevzgojnih domov, ker se mi je zdelo pomembno, da spoznajo razmere, v katerih živijo ti mladostniki. Opazovali so, kako govorijo, kako se gibajo – večina fantov namreč razvije značilno držo, ki izhaja iz tega, da morajo biti nenehno v pozoru, se dokazovati pred vrstniki z nastopaštvom.
 

V kletvicah pustite film Pr'hostar daleč zadaj. Govor je avtentičen, s trdim L vred.


To ni pretiravanje. Tako je, kot je v resnici. 'Tipičen' govor pogosto prevzamejo tudi tisti, ki nimajo južnoslovanskih korenin, saj z njim poudarjajo svojo 'zajebanost'. Pri liku Andreja lahko opazite stopnjevanje tipične govorice. Na začetku filma govori normalno, proti koncu pa vedno bolj postaja tak kot Željko. Hotel sem, da bi profesionalni igralci igrali like kot naturščiki. Na neki način paradoksalno. Ideja je bila, da so čim bolj naravni in taki, kot so v resnici, a da je to rezultat njihovega igralskega znanja, tehnik in veščin. To je bilo pomembno tudi zaradi kontinuitete karakterja v filmu, ki jo mora biti igralec sposoben obdržati vseh 25 snemalnih dni.
 

Igralci so doživeli tudi fizično ­preobrazbo. V filmu so fantje precej mišičasti, v živo jih je pol manj skupaj …


Fizična pripravljenost je bila predpogoj, da sprejmejo vlogo. Hotel sem, da tudi fizično začutijo svoj lik, da dobijo to samozavest. Da vsaj v majhnem delčku živ­ljenja postanejo lik. Nekateri so med pripravami na vlogo tudi v resničnem življenju počeli stvari, ki jih sicer ne. Hodili ven, žurali … počeli neumnosti. O tem smo se veliko pogovarjali, se družili in s tem pristopom dosegli pristnost, ki se je pokazala na filmu.

image
Pajdaše v vzgojnem zavodu za mladino igrajo Matej Zemljič, Timon Šturbej in Gašper Markun. Foto Arhiv FSF

 

K pristnosti prispevajo tudi scenografija, fotografija in montaža. Kakšni so bili vaši napotki v tem pogledu?


Surovi realizem. Trudili smo se, da bi okolje, zavod in ves njihov svet prikazali čim bolj realistično. Večina filma je posneta 'z roke'. Nismo pretiravali z barvami, čeprav smo se tudi enoličnosti izognili. Konec koncev je svet lep, tudi če se v njem dogajajo grde reči. Nisem hotel, da bi fotografija sugerirala občutja gledalcem, temveč zgodba sama. Snemali smo v dijaškem domu na Viču, v Trzinu, Domžalah in na lokacijah po Ljubljani.
 

Močen učinek ima v filmu glasba. Posebej trdi ritmi in besedila kamniških traperjev Matter.


Zvočna atmosfera v filmu je avtentična. Nekako v slogu Dogme 95. Posebnih zvočnih učinkov nismo uporabljali za poudarjanje notranjega doživljanja junakov. Kar zadeva glasbo, sem vedel, kaj mulci poslušajo. Imel sem tudi svetovalca, raperja Došo, ki mi je na podlagi smernic, ki sem mu jih dal, sugeriral še drugo glasbo. Za jugo moment smo uporabili komad skupine Plavi orkestar.


 

Film ste posneli za nekaj več kot dvesto tisoč evrov v produkciji mlade produkcijske hiše Temporama. To je njen prvi celovečerec, ki pa že dosega vidne uspehe v tujini. Svetovno premiero je film doživel v sekciji

Odkritja filmskega festivala v Torontu, kar vam je odprlo vrata kinematografov v ZDA, Kanadi, Nemčiji, Franciji in celo na Tajvanu.


Nekaj časa sem tipal, kateri producenti bi bili zainteresirani za tak film. Jerca Jerič je v generaciji producentov na AGRFT prva magistrirala in se je že med študijem izkazala kot sposobna, vestna in odgovorna producentka. Na podlagi priporočil sem jo poiskal in skupna zgodba se je začela. Predvsem sem vesel, da smo se uvrstili na festival v Torontu. Izkoristila je priložnost in se pojavila na pravem mestu ob pravem času. Poskrbela je, da so film videli pravi ljudje, dobili smo nekaj dobrih kritik, potem se je kolesje zavrtelo samo od sebe. Kmalu bodo Posledice vrteli v ­tekmovalnem programu filmskega festivala na Madžarskem, potem bomo odpotovali v London na festival Britanskega filmskega inštituta, na kar sem še posebej ponosen. Desetega oktobra bomo imeli premiero v Cankarjevem domu, nato se bo film vrtel po slovenskih kinematografih. Stvari se odvijajo tako hitro, da je zame vsa ta izkušnja povsem ­nadrealistična.